Jedro

Pritožbeno sodišče zato pritrjuje prvostopenjski pravni presoji, da predlagatelj s svojimi navedbami v predlogu ni izkazal pravnega interesa za sklenitev sodne poravnave po prvem odstavku 309. čelna ZPP. Vendar posledica pomanjkanja pravovarstvenega interesa ni zavrnitev predloga, kot je napačno zaključilo sodišče prve stopnje, temveč njegovo zavrženje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v I. točki izreka beseda „zavrne“ nadomesti z besedo „zavrže“.

V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu se pritožba zavrne.

II. Predlagatelj sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagatelja za sklenitev sodne poravnave pred vložitvijo tožbe po 309. členu Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje predlagatelj iz razloga bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je samo po sebi sporno že dejstvo, da nasprotna udeleženka, to je njegova mati, odplačuje hipotekarni kredit, ki ga je predlagatelj najel v znesku 48.000,00 EUR, hipoteka pa je vknjižena na nepremičnini, ki je izključno v njegovi lasti. Predlagatelj je spor zatrdil tudi v smislu, da je nasprotna udeleženka v stanovanjsko hišo v njegovi lasti vlagala s svojimi denarnimi sredstvi. Do teh vlaganj nasprotne udeleženke se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Predmetna zadeva po prepričanju pritožbe tudi ni primerljiva s sodno prakso, ki jo navaja sodišče prve stopnje, saj se v citiranih zadevah spori res niso pojavljali. V obravnavani zadevi pa so med udeležencema nastala sporna razmerja, in sicer nasprotna udeleženka od predlagatelja zahteva denarne zneske zaradi odplačevanja kredita in zaradi vlaganj v nepremičnino. Tudi v kolikor je prvostopenjsko sodišče smatralo, da med udeležencema ni spornega razmerja, bi moglo predlagatelja pozvati na dopolnitev predloga za sklenitev sodne poravnave oziroma razpisati narok in na tem z udeležencema razčistiti vprašanja, ne pa da je brez teh aktivnosti v okviru materialnega procesnega vodstva izdalo sklep, s katerim je predlagateljev predlog zavrnilo. Glede na navedeno predlagatelj sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo temu sodišču vrne v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. O pritožbi je na podlagi prvega odstavka 366.a člena ZPP odločal sodnik posameznik.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Po tako opravljenem preizkusu uradoma upoštevnih ter pritožbeno zatrjevanih procesnih kršitev ne najde, saj ima izpodbijani sklep razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da ga je mogoče preizkusiti.

6. Neutemeljeno je pritožnikovo sklicevanje na pomanjkanje razlogov o pravno odločilnih dejstvih ter s tem na bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb predlagatelja o tem, da je nasprotna udeleženka v nepremičnino v njegovi lasti vlagala svoja denarna sredstva. Sodišče prve stopnje je ob odločanju o tožnikovem predlogu namreč v ozir vzelo vse njegove navedbe in jih v izpodbijani sklep tudi v celoti povzelo. Pravilno pa je presodilo, da iz teh navedb ni mogoče razbrati, da bi bila predlagatelj ter nasprotna udeleženka v spornem pravnem razmerju, kot je razvidno iz obrazložitve v nadaljevanju.

7. Predlagatelj šele sedaj v pritožbi navaja, da nasprotna udeleženka od njega zahteva denarne zneske zaradi odplačevanja kredita in zaradi vlaganj v nepremičnino. Teh trditev v predlogu za sklenitev sodne poravnave ni ponudil, v predmetni pritožbi pa niti ne pojasnjuje, zakaj jih ni mogel navesti že v navedenem predlogu, zato naslovno sodišče teh pritožbenih trditev pri odločitvi o predmetni pritožbi ni upoštevalo. Predstavljajo namreč nedovoljeno pritožbeno novoto po prvem odstavku 337. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje prav tako ni bilo dolžno postopati skladno z določbami ZPP o nepopolnih vlogah (108. člen ZPP) ter izvajati materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP). Predlagateljev predlog za sklenitev pretorične sodne poravnave ni predstavljal nepopolne vloge, saj je bila njegova vloga razumljiva in je vsebovala vse podatke, da se je lahko obravnavala, vendar navedbe v vlogi po vsebini niso bile takšne, da bi bilo mogoče njegovemu predlogu ugoditi. Osnove za izvajanje materialnega procesnega vodstva pa sodišče prve stopnje ni imelo, ker se le-to izvaja v pravdnem postopku, v katerem sodišče odloča o utemeljenosti tožbenega zahtevka, v predmetni zadevi ni šlo za odločanje o tožbenem zahtevku, saj tožba sploh ni bila vložena. Zatorej s pritožbo uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9. Pretorična poravnava je urejena v 309. členu ZPP, v skladu s katerim ima pravico uvesti postopek za sklenitev pretorične (oziroma preventivne) sodne poravnave vsaka stranka, ki namerava vložiti tožbo. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da lahko tožbo in s tem tudi predlog za sklenitev sodne poravnave pred pravdo vloži le stranka, ki izkaže potrebo po pravnem varstvu. Pravni interes je namreč najbolj splošna pozitivna procesna predpostavka, ki more biti izkazana za vsebinsko obravnavanje tožbe oziroma predloga. Sodišču ni treba preverjati, ali med strankama dejansko obstaja spor in ali res obstaja namen predlagatelja, da vloži tožbo. Dovolj je, da predlagatelj to trdi.1 Iz trditvene podlage predlagatelja v predlogu mora tako izhajati, da obstaja med udeleženci sporno razmerje, zaradi katerega ima predlagatelj pravni interes za vložitev tožbe oziroma predloga za sodno varstvo, posledično pa je izkazan tudi pravni interes za uvedbo postopka za sklenitev preventivne sodne poravnave. Povedano drugače, v kolikor iz trditvene podlage predlagatelja ne izhaja obstoj spornega razmerja med udeleženci, zaradi neobstoja pravnega interesa niso izpolnjeni pogoji za sklenitev sodne poravnave pred pravdo iz prvega odstavka 309. člena ZPP. Postopek za sklenitev sodne poravnave po prvem odstavku 309. člena ZPP je torej dopusten le, če so udeleženci v spornem razmerju, ki predlagatelju daje pravovarstveni interes za vložitev tožbe in s tem predloga za sklenitev preventivne sodne poravnave.

10. V predmetni zadevi pa je predlagatelj v predlogu navajal, da je nasprotna udeleženka (njegova mati) pričela odplačevati obroke hipotekarnega kredita, s katerim je delno financiral nakup nepremičnin, katerih izključnih lastnik je, zato, ker anuitet kredita že več kot leto dni ni bil sposoben plačevati sam. Zgolj na podlagi trditev o tem, da nasprotna udeleženka pokriva predlagateljeve kreditne obveznosti, kot tudi na osnovi trditev, da je nasprotna udeleženka s svojimi denarnimi sredstvi financirala ureditev notranje opreme predlagateljeve stanovanjske hiše ter njene okolice, tudi po prepričanju sodišča druge stopnje ni mogoče sklepati o tem, da med udeležencema obstaja kakšno sporno razmerje. Z ozirom na to, da predlagatelj v predlogu tudi sam navaja, da želi z nasprotno udeleženko pravna razmerja urediti tako, da ji zaradi plačevanja njegovih kreditnih obveznosti z njeni strani s sodno poravnano prepusti v last in posest svoje nepremično imetje, pa je povsem pravilna prvostopenjska ocena, da predlagatelj ni izkazal, da je z nasprotno udeleženko v sporu. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje prvostopenjski pravni presoji, da predlagatelj s svojimi navedbami v predlogu ni izkazal pravnega interesa za sklenitev sodne poravnave po prvem odstavku 309. čelna ZPP. Vendar posledica pomanjkanja pravovarstvenega interesa ni zavrnitev predloga, kot je napačno zaključilo sodišče prve stopnje, temveč njegovo zavrženje.2

11. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi predlagatelja na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v zvezi s s 366. členom ZPP delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je predlagateljev predlog zavrglo (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

12. Predlagatelj je s pritožbo uspel v neznatnem delu, saj je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je njegov predlog zavrglo namesto zavrnilo (kar omogoča predlagatelju, da morebiti vloži nov predlog za sklenitev sodne poravnave, s čimer pa bi bil v primeru zavrnitve predloga zaradi časovnih mej pravnomočnosti močno omejen). Glede na to, da je predlagatelj s pritožbo uspel v sorazmerno majhnem delu, na podlagi tretjega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 N. Betetto, A. Galič v Ude, Galič (ur.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 47. 2 Glej VSM Sklep I Cp 666/2021 z dne 21.09.2021.