Jedro

Postopek pridobivanja upravnega dovoljenja za gradnjo objekta je ločen od inšpekcijskega postopka. Zato naknadna pridobitev lokacijskega dovoljenja lahko vpliva le na dopustnost izvršbe inšpekcijske odločbe.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4. 9. 2003, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo gradbene inšpektorice Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor z dne 17. 6. 2003. Z navedeno odločbo je gradbena inšpektorica med drugim odločila, da mora tožnik v roku 30 dni po prejemu te odločbe na lastne stroške vse do gradbene jame v celoti odstraniti gospodarsko bivalni objekt, ki ga gradi na zemljišču parc. št. ... k.o. ... v nasprotju s pogoji, določenimi v lokacijskem dovoljenju, ki ga je izdala Upravna enota Laško z dne 16. 7. 2001, in vzpostaviti stanje pred pričetkom gradnje objekta.

2. Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi za njeno odločitev ter se sklicuje na določbe: 75. in 76. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor – ZUN ter 67. člena ZUS.

3. Revident z revizijo (prej pritožbo) izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter kršitev določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, saj iz njega ni mogoče ugotoviti, kateri tožbeni zahtevek je bil zavrnjen. Sodišče prve stopnje je tako kot upravna organa prve in druge stopnje kršilo zakonske določbe o procesni prepovedi reformatio in peius. Prvostopenjski organ je to načelo kršil, saj je v ponovljenem postopku v zvezi s pritožbo izdal odločbo, ki je za tožnika bistveno manj ugodna. Šlo je tudi za odločanje o isti stvari, kar je glede na uveljavljeno načelo ne bis in idem nezakonito. Že 14. 6. 2002 je bila namreč izdana odločba o odstranitvi dela objekta in vzpostavitvi stanja, določenega v lokacijskem dovoljenju. Inšpektorica je sama ugotavljala, ali je odstranitev dela objekta glede na statično varnost in stabilnost sploh mogoča in je s tem odločala izven svojih pristojnosti, oziroma je pri opravljanju nalog nadzora opustila nujno potrebno angažiranje izvedenca ustrezne stroke, ki bi ga morala že po samem zakonu pritegniti v postopek odločanja. S tem je kršila določbo 17. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru – ZIN. Z upravnima odločbama in posledično tudi z izpodbijano sodbo je tudi kršeno načelo sorazmernosti. Tožnik je za sporni objekt dne 16. 7. 2001 pridobil lokacijsko dovoljenje za gradnjo zidanice (gospodarsko bivalni objekt). Prvotno dovoljen gabarit je razširil, zaradi česar pred upravnim sodiščem še teče postopek zaradi spremembe lokacijskega dovoljenja. Ker je še vedno v teku postopek za spremembo lokacijskega dovoljenja, bi bilo nesmiselno in v direktnem nasprotju z načelom sorazmernosti, da bi zaradi večjega obsega gabaritov porušili objekt, ki je bil že v osnovi namenjen bivanju, le da je bil predviden obseg bivalnih površin manjši. ZUN predvideva tudi drugačne oblike sankcioniranja, saj v 76.a členu določa, da je investitor nedovoljenega posega v prostor dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Takšna določba pa ima namen zagotoviti neposredno uporabo načela sorazmernosti v konkretnih primerih. Priglaša stroške postopka.

4. Odgovori na revizijo (prej pritožbo) niso bili vloženi.

K 1. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se pritožbe, vložene pred uveljavitvijo tega zakona, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za pravočasne in dovoljene revizije. Ker je pritožba zoper izpodbijano sodbo vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil tudi izveden preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je v izreku izpodbijane sodbe zavrnilo tožbo, ravnalo v skladu z določbo prvega odstavka 59. člena ZUS, ki takšen izrek sodbe v upravnem sporu, ko gre za zavrnitev tožbe, tudi predpisuje. S tem, ko pa se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicevalo na določbo drugega odstavka 67. člena ZUS, po kateri sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, kolikor sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi, tudi ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja materialno pravo pravilno uporabljeno.

10. Kot izhaja iz predloženih spisov, je tožnik v obravnavani zadevi zgradil po velikosti in namembnosti povsem drugačen objekt od tistega, za katero mu je bilo izdano lokacijsko dovoljenje. Zaradi nadaljevanja gradnje po vročitvi inšpekcijske odločbe o ustavitvi del, pa je bila tožniku utemeljeno izdana inšpekcijska odločba na podlagi četrtega odstavka 75. člena ZUN o odstranitvi spornega objekta. Po tej zakonski določbi, če investitor nadaljuje dela kljub izdanemu ukrepu iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena, odredi inšpekcijski organ, da se objekt ali del objekta na investitorjeve stroške odstrani ter vzpostavi stanje, določeno v lokacijskem dovoljenju. Ker je gradbena inšpektorica ugotovila, da v obravnavani zadevi ni mogoče vzpostaviti stanja, določenega v lokacijskem dovoljenju, je odredila odstranitev spornega objekta, za kar pa ni potrebovala strokovnega mnenja izvedenca in s tem ni kršila 17. člena ZIN. Pri izreku inšpekcijskega ukrepa, ki je v javnem interesu, je inšpektor suveren, saj mora biti ukrepanje hitro in učinkovito. Inšpekcijska odločba pa mora imeti takšen izrek, ki ga je mogoče tudi prisilno izvršiti po drugih osebah, če tega ne naredi prostovoljno sam investitor. Ker je šlo v obravnavani zadevi za ukrepanje v skladu s citirano določbo četrtega odstavka 75. člena ZUN, ne gre za kršitev načela ne bis in idem (ne dvakrat o isti stvari). Določba 75. člena ZUN namreč predvideva v četrtem odstavku poleg ukrepanja inšpektorja po prvem oziroma drugem odstavku tega člena tudi nadaljnje ukrepanje, če investitor nadaljuje dela kljub izdanemu ukrepu iz drugega odstavka tega člena, za kar gre v obravnavani zadevi. Prav tako ne gre za kršitev načela prepovedi reformatio in peius, če je inšpektor v ponovnem postopku na podlagi napotkov tožene stranke v njeni odločbi izdal novo odločbo v skladu z določbami ZUN. Zaradi nadaljevanja del in s tem zaradi okoliščin, ki so na njegovi strani, je tožniku inšpektor izrekel nadaljnji inšpekcijski ukrep po določbi četrtega odstavka 75. člena ZUN glede na dejansko stanje v času odločanja. Glede na določbe ZUN inšpektor pri svojem odločanju ni dolžan čakati na mnenje izvedenca pred izdajo svoje odločbe, saj gre za gradnjo objekta, za katero tožnik predhodno ni pridobil ustreznega dovoljenja. Pri odstranitvi nedovoljene gradnje pa se ni mogoče sklicevati na načelo sorazmernosti, saj je v javnem interesu, da investitorji gradijo objekte na podlagi izdanih ustreznih dovoljenj oziroma v skladu z izdanimi dovoljenji. Le z legalno gradnjo objektov je namreč mogoče zagotoviti njihovo varnost za življenje in zdravje ljudi ter premoženje večje vrednosti ob hkratni zagotovitvi skladnosti z okoljem in varstva okolja. Nelegalne gradnje pa predstavljajo potencialno nevarnost za življenje in zdravje ljudi ter za premoženje večje vrednosti. Inšpekciji ukrepi pa naj bi to preprečili. Če investitor zgradi po velikosti in namembnosti povsem drugačen objekt kot je predviden z izdanim upravnim dovoljenjem, prevzame riziko za vse posledice, ki iz tega izvirajo, vključno z izrekom inšpekcijskega ukrepa za odstranitev takšnega objekta.

11. Postopek pridobivanja upravnega dovoljenja za gradnjo objekta je ločen od inšpekcijskega postopka. Zato naknadna pridobitev lokacijskega dovoljenja lahko vpliva le na dopustnost izvršbe inšpekcijske odločbe, kar pa ni predmet presoje v tem upravnem sporu. Zato tudi ugovorov, ki se nanašajo na izdajo novega lokacijskega dovoljenja in na izvršbo, v tem upravnem sporu ni mogoče presojati.

12. Glede na podano obrazložitev revizijski ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča. 13. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

K 2. točki izreka:

14. Ker revident z revizijo ni uspel, trpi sam svoje stroške postopka (prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).