Jedro

Zakonodajna protipravnost ni podana že zato, ker je Ustavno sodišče razveljavilo neko zakonsko določbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo zneska 4.211,57 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, poleg tega pa je tožnici naložilo plačilo toženkinih pravdnih stroškov v znesku 280,91 EUR.

Zoper to sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženki pa naloži plačilo tožničinih pravdnih stroškov. V pritožbi navaja, da je tožnica izkazala obstoj protipravnega ravnanja toženke, to je sprejetje protiustavne določbe 55. člena ZIRD, ne glede na to, da je bila ta določba z odločbo Ustavnega sodišča razveljavljena za naprej in ne glede na to, da vsebina te določbe ni takšna, da bi se že na prvi pogled upirala temeljnim vrednotam družbe. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala protipravnosti za sporno obdobje od 2 . 1. 2003 do 30. 5. 2006. Ob pravilni uporabi 43. in 44. člena ZUstS se lahko ugotovi, da je bil 55. člen ZIRD protiustaven že ob svojem sprejetju in v času svojega izvajanja, ne pa šele od 18.5.2006 dalje (od dneva izdaje odločbe Ustavnega sodišča). Tudi ne drži stališče sodišča, da za obdobje pred razveljavitvijo tega predpisa velja domneva o njegovi skladnosti z ustavo. Stališče sodišča, da državni zbor ob sprejemu spornega predpisa ni ravnal protiustavno, nima podlage v zakonu. Določba 43. člena ZUstS ne pomeni, da zakon tudi ob svojem sprejemu in za čas veljavnosti ni bil v nasprotju z ustavo oziroma da ni bil protipraven. Ločiti je treba razveljavitev zakona, ki učinkuje za naprej, in ugotovitev, da je zakon protiustaven. Zgolj zaradi tega, ker je bil zakon razveljavljen za naprej, še ni mogoče trditi, da do njegove razveljavitve ni bil protiustaven že ob sprejemu. Iz 44. člena ZUstS izhaja, da je protiustaven zakon tak že od samega sprejetja naprej. Edina izjema je, da se ga še vedno sme uporabljati za razmerja, o katerih je že bilo pravnomočno odločeno. Tožnica se tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ravnanje zakonodajnega organa ob sprejemu protiustavne določbe 55. člena ZIRD ni bilo protipravno že zato, ker je bil kasneje ta predpis kot protiustaven razveljavljen, ker vsebina 55. člena ZIRD ni takšna, da bi se že na prvi pogled upirala temeljnim vrednotam družbe. Za obstoj odškodninske odgovornosti ni potrebno, da je protipravnost oziroma nedopustno ravnanje očitno že na prvi pogled. Protipravnost je podana že s protiustavnostjo predpisa. Upoštevati je treba, da se šteje državni zbor za strokovnjaka na področju sprejemanja zakonov in se krivda v smislu 131. člena OZ domneva. Očitnost oziroma neočitnost protipravnosti na sam obstoj odškodninske obveznosti nima vpliva. Ker je izkazano, da je bil 55. člen ZIRD protiustaven v spornem obdobju od 2.1.2003 do 30.5.2006, je s tem izkazana tudi protipravnost ravnanja Državnega zbora kot zakonodajalca, ko je sprejel zakon v nasprotju s 153. členom Ustave RS. Tožnica se tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi morala pred to odškodninsko pravdo poseči po drugih ukrepih za zavarovanje svojih pravic, in sicer, da bi morala aktivno ravnati v okviru svojega pogodbenega razmerja. Ne obstaja predpis, ki bi določal subsidiarnost odškodninskega zahtevka v konkretni odškodninski obligaciji. 44. člen ZUstS ne zapoveduje takšnega ravnanja, 46. člen ZUstS pa v konkretnem primeru ne pride v poštev. Kadar gre za škodo, nastalo zaradi protiustavnega zakona, lahko oškodovanec terja odškodnino neposredno, ne pa šele subsidiarno v smislu 44. člena ZUstS. Tožnica po pravilih civilnega prava ni dolžna aktivno ravnati v smeri odpravljanja in zmanjševanja škode na način, kot to od nje zahteva sodišče prve stopnje. Tožnica je opravljala delo rejnika na podlagi pogodbe s centrom za socialno delo. Sam ZIRD tako ni podlaga za plačilo rejnine in neposredno uporabljiv, ker je podlaga za izvajanje rejništva in plačila za delo pisna rejniška pogodba. Osnovno načelo je, da treba sklenjene pogodbe spoštovati in si prizadevati za njihovo izpolnitev. Naknadna sprememba sklenjene rejniške pogodbe za nazaj, za obdobje, ko se je že izvrševala, tako da bi tožnica od sopogodbenice uspela zahtevati plačilo za delo rejnika tudi za nazaj, po pravilih civilnega prava ni mogoča. V zvezi z očitkom sodišča, da bi morala tožnica aktivno ravnati v smeri uveljavljanja svojega zahtevka za plačilo dela rejnika, se je sodišče prve stopnje oprlo na pravno podlago, s katero tožnica niti ob potrebni skrbnosti ni bila dolžna računati. Takšno ravnanje namreč ne izhaja iz nobenih pravnih norm, niti ni takega ravnanja zatrjevala toženka. Zato tožnica ponuja nova dejstva in dokaze, saj meni, da teh dejstev in dokazov kljub potrebni skrbnosti brez svoje krivde ni mogla predložiti, ker za razsojo niso bila relevantna. V primeru, da bi pritožbeno sodišče odločitev o zahtevku pogojevalo s tem, ali je bil sprožen kakšen postopek za odpravo škode, tožnica še navaja, da so ti postopki bili sproženi, vendar so se končali neuspešno, ker je center za socialno delo kot sopogodbenik v upravnem postopku ugotovil, da tožnica ni upravičena do plačila po rejniški pogodbi. To izhaja iz sklepa CSD Laško z dne 17.10.2006, katerega tožnica prilaga pritožbi.

Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

V okviru dokazovanja toženkinega nedopustnega ravnanja kot predpostavke njene odškodninske odgovornosti je tožnica zatrjevala, da ji je škoda nastala zaradi sprejetja določbe 55. člena ZIRD, zaradi katere v obdobju od 2.1.2003 do 30.5.2006 ni smela prejemati plačila za delo rejnika, da je to določbo sprejel državni zbor (kot zakonodajalec), za čigar ravnanje toženka odgovarja, da je Ustavno sodišče ugotovilo, da je določba 55. člena ZIRD v nasprotju z Ustavo RS (ker je kršila njen 14. člen), da je državni zbor dolžan pri sprejemanju zakonov spoštovati Ustavo RS ter da je bilo ravnanje Državnega zbora, ko je sprejel 55. člen ZIRD, protiustavno in je kršilo temeljno človekovo pravico (pravico do enakosti pred zakonom), s tem pa je bilo protipravno. Tožnica je torej izhajala s stališča, da je bilo toženkino ravnanje protipravno že s tem, ko je državni zbor sprejel 55. člen ZIRD (za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni bil skladen z 2. odstavkom 14. člena Ustave RS, in ga zato razveljavilo).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je navedeno tožničino stališče materialnopravno zmotno. Pritožbeno sodišče se v tem pogledu strinja s pravilnimi razlogi izpodbijane sodbe ter se v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Zakonodajna protipravnost ni podana že zato, ker je Ustavno sodišče razveljavilo neko zakonsko določbo. Pri presoji vprašanja, ali v posameznem primeru obstaja zakonodajna protipravnost, je treba izhajati iz narave dela zakonodajnega organa in upoštevati, da so pri sprejemanju zakonov pogosto mogoča različna stališča o posameznih pravnih vprašanjih. Drugačna presoja zakonodajnega organa o ustavni skladnosti zakonske določbe, ki je bila kasneje zaradi ocene Ustavnega sodišča o njeni neskladnosti z Ustavo RS z njegovo odločbo razveljavljena, sama po sebi ne predstavlja tiste protipravnosti, ki jo predpisuje 26. člen Ustave RS za odškodninsko odgovornost države. Njeno odškodninsko odgovornost lahko utemeljujejo le najhujše kršitve ustavnih določb oziroma kršitve temeljnih civilizacijskih standardov (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 800/2006). Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prave stopnje, da v obravnavani zadevi toženka (njen zakonodajalec) s sprejemom 55. člena ZIRD ni zagrešila tako hude kršitve, predvsem pa, da tožnica v tej smeri niti ni podala nobene trditvene podlage. Glede na doslej povedano so pritožbena izvajanja o tistih vprašanjih, ki so bistvenega pomena za to zadevo (o protipravnosti ravnanja državnega zbora že s samim dejstvom njegovega sprejema 55. člena ZIRD, ki je bil razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča, ter o zmotni uporabi 131. člena OZ) materialnopravno napačna. Ob takšnem položaju je pravilna ugotovitev, da ni bila podana zakonodajna protipravnost ob sprejemu 55. člena ZIRD. Zato tudi ne obstaja toženkina odškodninska odgovornost za vtoževano škodo.

Kar se tiče pritožbenih trditev v zvezi s subsidiarno naravo odškodninskega zahtevka pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bistveni pomen razlogov izpodbijane sodbe v tem delu v tem, da je sodišče prve stopnje pojasnilo (povsem pravilno), da je obravnavana odločba Ustavnega sodišča o razveljavitvi 55. člena ZIRD začela učinkovati 31.5.2006, naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS (43. člen ZUstS), in da za obravnavano zadevo ta odločba glede na 44. člen ZUstS ni aktualna. Trditev, da je tožnica sprožila postopek za odpravo škode (o čemer je priložila sklep CSD Laško z dne 17.10.2006) pa je brezpredmetna, ker predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP - trditev, da tožnica ni bila dolžna računati s pravno podlago, na katero se je v sodbi oprlo sodišče prve stopnje, nima pomena za presojo, ali gre za dovoljeno pritožbeno novoto), ne glede na to pa je ta trditev pravno nepomembna že zato, ker je tožnica sprožila postopek za odpravo škode (kot to sama imenuje) pri centru za socialno delo (ne pri sodišču) po začetku učinkovanja razveljavitve navedene odločbe Ustavnega sodišča (iz sklepa CSD Laško izhaja, da je tožnica naslovila nanj svoj zahtevek 4.10.2006). Glede na doslej povedano se izkaže, da ostale pritožbene trditve niso odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (1. odstavek 350. člena in 353. člen ZPP). Tožnica ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, kar velja tudi za toženko, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k hitrejši rešitvi zadeve in zato ne gre za potrebne stroške (1. odstavek 154. člena, 1. odstavek 155. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP).