Jedro

Dejstvo, da je občina prejemnica nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ji ne daje pravice vstopiti v davčnopravno razmerje med zavezancem in davčnim organom, da bi kot stranka ali stranska udeleženka sodelovala v odmernem postopku, postopku vračila nadomestila. Prav tako nima pravice do vlaganja pravnih sredstev oz. do sodnega varstva zoper te vrste odločb.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno odločbo je Ministrstvo za finance kot drugostopni organ ugodilo pritožbi A.A. zoper odločbo Finančne uprave RS, št. 4224-12189/2016-14(21-120-09) z dne 21. 6. 2017 v zadevi odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2016 tako, da je odpravilo 1. točko izreka prvostopne odločbe in jo nadomestilo z novo točko, po kateri se zavezanki odmeri nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2016 na območju Mestne občine A. v skupnem znesku 2.477,92 EUR. K 3. točki izreka prvostopne odločbe, s katero je bilo rečeno, da se preveč plačano nadomestilo v višini 147,61 EUR skupaj z obrestmi, ki na dan 21. 6. 2017 znašajo 3,86 EUR, vrne tožnici na njen transakcijski račun, je bil dodan še drugi odstavek, ki glasi, da se preveč plačano nadomestilo v višini 5.552,37 EUR skupaj z obrestmi tožnici vrne na njen transakcijski račun.

2. Tožeča stranka Mestna občina A. je vložila tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija odločitev drugostopnega organa, ki je pritožbi zavezanke za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ugodil. Navaja podatke za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in meni, da je bila pritožba zavezanke utemeljena le v delu, ki se nanaša na zemljišče s parc. št. 754 k.o. ..., v preostalem delu pa je bila pritožba neutemeljena. Smiselno predlaga odpravo drugostopne odločbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrže, saj občina nima pravice do vlaganja pravnih sredstev v tovrstnih postopkih. Odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča predstavlja davčnopravno razmerje, ki je urejeno z davčnopravnimi pravili. Stranki davčnopravnega razmerja pa sta praviloma davčni zavezanec in organ, ki davek odmerja. Občina kot javnopravni subjekt, ki je sicer upravičen do sredstev iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ni stranka oziroma stranska udeleženka tega postopka odmere nadomestila, ker v njem sama ni zavezanka in tudi ne varuje nobene svoje pravice in pravne koristi. Občina tudi ni organ, ki nadomestilo odmerja, saj so bile te naloge z zakonom prenesene v pristojnost davčnega organa. Na podlagi 93. člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) ima občina pravico biti obveščena, nima pa pravice sodelovati v teh postopkih, če niso prizadete njene pravice ali pravne koristi. Tožena stranka zavrača navedbe tožeče stranke tudi po vsebini in navaja, da v tožbi ponavlja navedbe iz pojasnila z dne 31. 5. 2017. Podrejeno tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Tožba se zavrže. 5. Prvi odstavek 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta.

6. Tožeča stranka v obravnavani zadevi izpodbija odločitev drugostopnega organa v zvezi z odločitvijo prvostopnega organa o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Člen 403. Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) določa, da zavezanec plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča na podlagi odločbe, ki mu jo izda davčni organ, kjer nepremičnina leži. Davčni organ izdaja odločbe o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča po uradni dolžnosti na podlagi občinskega odloka in vrednosti točke, ki veljata na dan 1. januarja leta, za katerega se določa nadomestilo. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi zavezancem davčni organ na podlagi podatkov občine do 31. marca za tekoče leto oziroma v treh mesecih po prejemu podatkov, ki mu jih posreduje občina (404. člen ZDvP-2).

7. Odmera nadomestila torej pomeni davčnopravno razmerje, ki je urejeno z davčnopravnimi predpisi. Stranki davčnopravnega razmerja pa sta praviloma davčni zavezanec in organ, ki davek odmerja. Občina kot javnopravni subjekt, ki je upravičen do sredstev iz naslova nadomestila za uporabnost stavbnega zemljišča, ni stranka oziroma stranska udeleženka postopka odmere nadomestila, ker v njem sama ni zavezanec in tudi ne varuje nobene svoje pravice ali pravne koristi, niti ni organ, ki nadomestilo odmerja, saj so bile te naloge z zakonom prenesene v pristojnost davčnega organa.

8. V postopkih, v katerih pristojni državni organ odloča na podlagi predpisov občine, ima lokalna skupnost po 93. členu Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) pravico biti obveščena, nima pa pravice sodelovati v teh postopkih, če niso prizadete njene pravice in pravne koristi. Dejstvo, da je občina prejemnica nadomestila, občini ne daje pravice vstopiti v davčnopravno razmerje med zavezancem in davčnim organom, da bi kot stranka (42. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP) ali stranska udeleženka (43.člen ZUP) sodelovala v odmernem postopku oziroma v postopku vračila nadomestila, posledično pa tudi ne pravice do vlaganja pravnih sredstev v upravnem postopku oziroma sodnega varstva zoper te vrste odločb. 9. Sodna praksa je glede tega ustaljena (glej sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 527/2011, sklep Upravnega sodišča RS št. II U 385/2011 in III U 234/2016 idr.). Tožeča stranka torej ne izkazuje pravnega interesa za vloženo tožbo, pravni interes pa je bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora. Ker tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev tožbe, jo je sodišče v skladu s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z drugim in tretjim odstavkom tega člena zavrglo.