Jedro

Metoda izračuna rente pa spada v okvir pravilne uporabe materialnega prava (2. odst. 194 čl. Zakona o obligacijskih razmerjih).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačevati tožniku mesečno rento po 10.800,00 SIT od 1.4.1996 naprej, dokler bodo za to obstajali pogoji. Poleg tega je tožniku prisodilo za obdobje od septembra 1991 do marca 1996 mesečne zneske, za katere je bil tožnik prikrajšan zaradi očetove smrti. Ugotovilo je, da je toženka odgovorna za prometno nesrečo, v kateri je tožnikov oče izgubil življenje. Zaradi tega je bil tožnik oškodovan za prispevek, ki ga je oče dajal za njegovo preživljanje.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodbi ne upoštevata določbe 2. odst. 194. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, po katerem znesek rente ne more biti večji od tistega, kar bi tožnik dobival od očeta, če bi ostal živ. Nasprotuje ugotovitvi, da bi oče tožniku namenil tretjino ali celo polovico svojih dohodkov. To šteje za nedokazano in izkustveno nesprejemljivo. Dokazno breme glede tega je na tožeči stranki, ki pa ji dokaz ni uspel. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo (3. odst. 390. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali določbo drugega odst. 194. čl. Zakona obligacijskih razmerjih, na katero se sklicuje tožena stranka. Način izračunavanja rente, na katerem temeljita obe sodbi, je pravilen. Izračun upošteva dohodek, ki bi ga prejel tožnikov oče, če bi bil živ, tožnikove življenjske stroške in tožnikove prejemke, ki zmanjšujejo njegovo vsakomesečno prikrajšanje. Kolikšen del osebnega dohodka bi tožnikov oče namenil za preživljanje tožnika, sta sodišči ugotovili na podlagi zaslišanja priče M. S. in tožnika. Zato ni točna revizijska trditev, da tožeča stranka te okoliščine ni dokazala. Sodišče je dokaze ocenilo in sprejelo ugotovitve, ki jih tožena stranka izpodbija. Tožena stranka ni predlagala dokazov, s katerimi bi podprla svoje drugačno stališče. Na revizijski stopnji pa dokazne ocene ni mogoče izpodbijati, ker po določbi 3. odst. 385. čl. ZPP zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti. Tožena stranka pa s tem, ko izpodbija ugotovitev o obsegu prispevka tožnikovega očeta za tožnikovo preživljanje, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Podatki, na katerih temelji izračun rente, so rezultat dokazovanja in pomenijo dejansko podlago sodne odločitve. Te revizijsko sodišče ne more preverjati. Metoda izračuna rente pa spada v okvir pravilne uporabe materialnega prava (2. odst. 194. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih) in je zato predmet revizijskega preizkusa (3. tč. prvega odst. 385. čl. ZPP in 386. čl. ZPP). Pri tem revizijsko sodišče ugotavlja, kot je bilo že pojasnjeno, da sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili okoliščine, ki vplivajo na višino prisojene rente in jih pravilno upoštevali. Zato revizijski očitek, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, ni utemeljen.

Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 10. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP. Te kršitve ni. Ker glede na navedeno tudi uveljavljane kršitve zmotne uporabe materialnega prava ni, je zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).