Jedro

Tožnikova delazmožnost je zmanjšana za več kot 50 %, zato je tožnik pravilno razvrščen v II. kategorijo invalidnosti.

Pri tožniku je zaradi bolezni prišlo do invalidnosti II. kategorije. Glede na preostalo delovno zmožnost se lahko usposobi za drugo delo. V skladu z določbo 77. člena ZPIZ-2 se oblika oziroma način rehabilitacije, roki za nastop in trajanje poklicne rehabilitacije ter natančnejši pogoji za usposabljanje zavarovanca za delo, določijo v pogodbi, ki jo bodo sklenile stranka tega spora. Toženec bo o ostalih pravicah tožnika, ki izhajajo iz pravice do poklicne rehabilitacije, odločil s posebno odločbo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se v sodbi sodišča prve stopnje, v I. točki izreka, po piki doda besedilo: „in odločba z dne 4. 7. 2013 št. ...“ in v III. točki izreka po besedni zvezi: „po pogojih“ doda besedilo „obliki in načinu“.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 10. 10. 2013 (I. točka izreka), tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 20. 6. 2013 dalje in mu priznalo pravico do poklicne rehabilitacije (II. točka izreka) ter odločilo, da bo tožena stranka s posebno odločbo odločila o pogojih poklicne rehabilitacije (III. točka izreka). Prvostopenjsko sodišče je s pomočjo izvedenskega organa ugotovilo, da je tožnikova delazmožnost zmanjšana za več kot 50 % in ga v posledici tega razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti, saj za opravljanje dejavnosti montaža v mizarstvu A.A. s. p. ni več zmožen niti v skrajšanem delovnem času, zmožen je za drugo ustrezno delo, za katero bi se lahko poklicno prekvalificiral, usposobil in sicer za delo z omejitvami, brez počepanja, poklekanja, dolgotrajnega sedenja in sedenja na nizkih sedežih ter brez dolgotrajne stoje, kar pa v njegovem poklicu ni mogoče zagotoviti, vzrok invalidnosti pa je bolezen. Tožnik ni zmožen za svoje delo s. p., zaradi obremenitev, škodljivosti in tveganj, ki izhajajo iz opisa delovnega mesta.

2. Pritožuje se toženka. Po mnenju toženke lahko tožnik opravlja manjša mizarska opravila in montažo opreme s polnim delovnim časom v okviru svojega poklica lesnega tehnika. Nadalje meni, da je bilo določilo četrtega odstavka 181. člena ZPIZ-1 napačno uporabljeno, saj ni bila podana oblika poklicne rehabilitacije. V tej smeri sodišče ni odločilo, niti ni bilo pridobljeno ustrezno mnenje. Sodišče ni odločilo o tem, za katero delo bi se tožnik poklicno usposobil. Navedeno bi lahko oziroma moralo sodišče naložiti toženki v okviru III. točke izreka sodbe. Sodišče je tudi prekoračilo tožbeni zahtevek oziroma odločilo mimo njega, saj je tožnik uveljavljal pravico do časovne razbremenitve v okviru III. kategorije invalidnosti in ni uveljavljal pravic iz naslova poklicne rehabilitacije. Sodišče je v I. točki izreka odpravilo odločbo z dne 10. 10. 2013 ter tako ostane v veljavi odločba št. ..., kar pomeni podvojeno odločitev ter je tako izrek sam s seboj v nasprotju.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno je uporabilo materialno pravo glede razvrstitev tožnika v II. kategorijo invalidnosti in priznanja pravice do poklicne rehabilitacije, pri tem pa je ob odpravi odločbe z dne 5. 10. 2013 napačno vzdržalo v veljavi odločbo z dne 4. 7. 2013. Pritožbeno sodišče pa je toženki v okviru III. točke izreka naložilo, da odloči tudi glede načina in oblike poklicne rehabilitacije.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 10. 10. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 4. 7. 2013. S prvostopenjsko odločbo je toženka zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, z drugostopenjsko odločbo pa izpodbijano odločbo odpravila, tožnika razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto, brez počepanja, poklekanja, dolgotrajnega sedenja in sedenja na nizkih sedežih, s polnim delovnim časom od 20. 6. 2013 dalje.

6. Prvostopenjsko sodišče je v okviru ponovljenega postopka, upoštevajoč sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 477/2015 z dne 4. 2. 2016, pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja. Iz izvedenskega mnenja podanega s strani specialista medicine dela, prometa in športa ter specialista ortopeda je sodišče ugotavljalo tožnikovo zdravstveno stanje in v zvezi s tem ocenilo njegovo delazmožnost za svoj poklic. Tožnik je v avgustu 2011 utrpel obsežno poškodbo kože in podkože v področju levega kolena; prišlo je do globoke venske tromboze; obsežna tromboza leve spodnje okončine se je ponovila v letu 2012 s prizadetostjo leve femoralne in poplitealne vene. S terapijo je prišlo do rekanalizacije. Pri tem je RTG na levem kolenu prikazal začetno patelofemoralno artrozo, ob bolečini pa je podana tudi omejena gibljivost. Po odstranitvi egzostoze v področju desne stegnenice v decembru 2012 je nastopila globoka venska tromboza desne spodnje okončine. UZ v marcu 2013 je pokazal, da so vene desno primerno stisljive, levo pa še prisotne že znane trombotične spremembe. Potrebna je kompresijska terapija. Posttrombotilna simptomatika zaobjema tudi iliakalne vene in ne le vene goleni, kar je bistvena okoliščina za prognozo in delazmožnost. Opisana nagnjenost k tvorbi krvnih strdkov v venah spodnjih okončin (predvsem levo) in obrabna sprememba levega kolenskega sklepa utemeljuje trajne razbremenitve in razporeditev tožnika v II. kategorijo invalidnosti, saj je njegova delazmožnost za svoj poklic zmanjšana za več kot 50 % in ni več zmožen opravljati dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan, to je montaža v mizarstvu. Tožnik pa je s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti zmožen opravljati drugo delo, brez počepanja, poklekanja, dolgotrajnega sedenja in sedenja na nizkih sedežih ter brez dolgotrajne stoje. Za tako delo se lahko usposobi z ustrezno poklicno prekvalifikacijo - rehabilitacijo.

7. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga je izvedenec primarij prof. dr. B.B. še dodatno pojasnil zaslišan na glavni obravnavi pred prvostopenjskim sodiščem dne 13. 6. 2016, je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo v zvezi s samo invalidnostjo. Upoštevajoč prvi odstavek 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami), je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Invalidnost je razvrščena v tri kategorije. V I. kategorijo so razvrščeni zavarovanci, ki niso več zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela oziroma niso zmožni opravljati svojega poklica in nimajo več preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo se razvrsti zavarovanec, katerega delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več ter v III. kategorijo zavarovanec, ki ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.

8. Tako ni moč upoštevati pritožbenih navedb toženke, da tožnik še lahko opravlja manjša mizarska opravila in montažo opreme s polnim delovnim časom v okviru svojega poklica lesnega tehnika. Iz ocene angiologa izhaja, da je stanje tožnikove noge primerno za zmerno življenje, ne pa za intenzivno delo. Tudi iz izvida ortopeda izhaja, da se najhujše bolečine pojavljajo ob obremenitvah, težkem in fizičnem delu, počepih, daljši stoji ali hoji. Tožniku je bila odsvetovana daljša hoja, stoja in globoki počepi. Pri delu mizarja, kakor izhaja iz opisa tega dela, se teh del v tem poklicu tožnik enostavno ne more izogniti. V mizarski stroki ni del, ki bi jih lahko opravljal brez klečanja, brez čepenja in brez stoje in jih tudi ni mogoče oblikovati, kakor to izhaja iz izpovedi izvedenca prof. dr. B.B. Vse navedeno je upoštevalo pri svoji presoji tudi prvostopenjsko sodišče, ko je ugotavljalo, da je tožnikova delazmožnost zmanjšana za več kot 50 % in ga v posledici razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti.

9. Ko je prvostopenjsko sodišče odpravilo odločbo tožene stranke z dne 10. 10. 2013 je zaživela prvostopenjska odločba z dne 4. 7. 2013, s katero je območna enota toženke zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Ob pravilni presoji pravilnosti in zakonitosti obeh odločb bi moralo prvostopenjsko sodišče odpraviti, v posledici odprave dokončne odločbe z dne 10. 10. 2013, tudi prvostopenjsko odločbo, saj je samo ugotovilo, da je pri tožniku podana invalidnost II. kategorije in mu tudi priznalo pravice iz invalidskega zavarovanja. Navedeno pomanjkljivost je pritožbeno sodišče odpravilo tako, da je I. točko izreka dopolnilo tako, da je odpravilo tudi prvostopenjsko odločbo Območne enote C. št. ... z dne 4. 7. 2013. 10. Pogoji za pridobitev pravice do poklicne rehabilitacije so določeni v 72. členu ZPIZ-2. Pravico do poklicne rehabilitacije pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti ter na dan nastanka invalidnosti še ni dopolnil 55 let starosti in ki se glede na preostalo delovno zmožnost lahko usposobi za drugo delo, ki ga bo opravljal poln delovni čas. Drugih pogojev ZPIZ-2 za pridobitev pravice do poklicne rehabilitacije ne določa. 11. Pri tožniku, rojenemu ... je bilo ugotovljeno, da je prišlo dne 20. 6. 2013 zaradi bolezni do invalidnosti II. kategorije in da se tožnik glede na preostalo delovno zmožnost lahko usposobi za drugo delo. Prvostopenjsko sodišče pravilno poudarja, da se bo v skladu z določbo 77. člena ZPIZ-2 oblika oziroma način rehabilitacije, roki za nastop in trajanje poklicne rehabilitacije ter natančnejši pogoji za usposabljanje zavarovanca za delo in ostalo, določilo v pogodbi, ki jo bodo sklenile stranka tega spora. Toženec bo o ostalih pravicah tožnika, ki izhajajo iz pravice do poklicne rehabilitacije odločil s posebno odločbo. Pritožbeno sodišče smatra, da je primerno, da se v zvezi s tem III. točka izreka izpodbijane sodbe dopolni tako, da o pogojih poklicne rehabilitacije, obliki in načinu le-te odloči tožena stranka s posebno odločbo. V tem obsegu je ugodilo pritožbi tožene stranke in III. točko izreka v navedenem smislu tudi dopolnilo.

12. Socialno sodišče o socialnih sporih sodi v skladu z ZDSS-1 v obsegu polne jurisdikcije (81. člen ZDSS). V primeru, če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek 81. člena ZDSS-1). Tožnik je v tožbi zahteval odpravo odločb tožene stranke. Ob presoji navedenih odločb je bilo ugotovljeno, da je pri tožniku podana II. kategorija invalidnosti. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju gre tožniku pravica do poklicne rehabilitacije. S tem tožbeni zahtevek ni bil prekoračen, niti ni sodišče odločilo mimo njega. S takšno odločitvijo pa se tožnik očitno tudi strinja.

13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ob uporabi 354. člena ter 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in dopolnilo I. oziroma III. točko izreka izpodbijane sodbe, v preostalem pa v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj v tem obsegu niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.