Jedro

S podanostjo odobritve procesnih dejanj s strani skrbnika tožnika, je bila zagotovljena veljavnost procesnih dejanj tožnika v postopku, saj takšna dejanja ne ustrezajo poslom iz 191. člena ZZZDR, za katere bi bila potrebna še odobritev CSD.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep Su 29/2012 z dne 19. 12. 2011 se zavrže. II. Pritožba zoper sklep P 1845/2000-II z dne 23. 12. 2013 ter pritožba zoper sklep P 1845/2000-I z dne 19. 8. 2014 se zavrneta.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške z odgovorom na pritožbi.

Obrazložitev

1. S sklepom Su 29/2011 z dne 19. 12. 2011 je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani zavrgel zahtevo za izločitev okrožnega sodnika … v pravdni zadevi P 1845/2000-II.

Sodišče prve stopnje je s sklepom P 1845/2000-II z dne 23. 12. 2013 zavrnilo predlog tožnika za obnovo postopka, vložen 24. 10. 2008 (I. točka izreka izpodbijanega sklepa) in tožniku naložilo plačilo stroškov tožencev v zvezi z obnovo v višini 1.649,68 EUR (II. točka izpodbijanega sklepa).

S sklepom P 1845/2000-I z dne 19. 8. 2014 pa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnika za oprostitev plačila sodne takse za postopek o pritožbi z dne 22. 3. 2014. 2. Zoper povzete odločitve se pritožuje tožnik. V pritožbi zoper sklep predsednika sodišča in sklep sodišča o zavrnitvi predloga za obnovo postopka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(1) ter sodišču druge stopnje smiselno predlaga spremembo odločitve o zavrnitvi predloga za izločitev kakor tudi odločitve o ustavitvi predloga za obnovo postopka. Glede odločitve o zavrnitvi predloga za izločitev sodnika ... navaja, da je predsednik sodišča zmotno štel njegov predlog kot prepozen in nato napačno uporabil 72. člen ZPP. Tožnik je namreč predlagal izločitev sodnika ... v obnovitvenem postopku, v katerem obravnava še ni bila razpisana oziroma je bila opravljena šele 23. 12. 2013. Tožnik navaja, da se je zoper ta sklep predsednika pravočasno pritožil, vendar skrbnik v njegovih evidencah ne najde odločitve pritožbenega sodišča. V dokaz prilaga kopijo pritožbe z dne 2. 1. 2012. V nadaljevanju navaja, da se je sodnik ... zaradi hudih družinskih in osebnostnih težav od leta 1999 dalje do leta 2005 zdravil in bil celo invalidsko upokojen, zato obstaja utemeljen dvom v njegovo sposobnost za opravljanje sodne funkcije. V dokaz predlaga odgovor sodnika ... predsedniku sodišča P 999/2008-II z dne 4. 7. 2008. V obrazložitvi pritožbe zoper sklep z dne 23. 12. 2013 pa navaja, da je izpodbijani sklep odraz sodnikovega psihičnega in moralnega stanja in ponavlja, da mu je bila s sodbami v zadevah III P 206/9, II P 1014/98, II P 786/99 in II P 1845/2000 uničena gospodarska dejavnost in zdravje ter povzročeno trajno gorje njemu in njegovi družini. V dokaz predlaga vpogled v spis naslovnega sodišča III P 206/1997. Opozarja, da je sodišču s pripravljalno vlogo z dne 21. 12. 2013 predložil nove dokaze, ki jih sodnik brez obrazložitve ni upošteval. V isti vlogi naj bi tudi pravočasno uveljavljal obnovitvene razloge po 1., 2., 6. in 7. točki, kar je sodnik prezrl oziroma jih ni dovolil, ker so bili za njega nepomembni oziroma naj bi D. in tožnik zlorabljala pravice. Sodniku prve stopnje očita tudi, da je prezrl navedbo tožnika o postopkih za odvzem opravilne sposobnosti drugi in tretji toženi stranki. Graja tudi neizvedbo dokaza z zaslišanjem sodnika ... in seznanitvijo z njegovo invalidsko odločbo. Sodniku očita, da je zmotno tolmačil izvedeniška mnenja in poudarja, da sta oba izvedenca ugotovila, da tožnik že od srede devetdesetih let ni sposoben, da bi pred organi in sodiščem zastopal svoje pravice in koristi. Po izvedeniških mnenjih prim. T. je sodišče v Domžalah 25. 1 2010 zaslišalo izvedenca in dovolilo obnovo kazenskega postopka št. K 102/98, tožniku pa za obnovo celo dodelilo brezplačno odvetnico in s sodbo z dne 6. 10. 2010 razveljavilo obsodilno sodbo iz leta 2001. Kot dokaz predlaga vpogled v sklep Okrajnega sodišča v Domžalah Kr 8/2007 z dne 12. 6. 2009, v zapisnik sodišča v Domžalah Kpd 62/2009 z dne 25. 1. 2010 in v sklep sodišča v Domžalah II Kr 39782/2010 z dne 26. 5. 2010. Upoštevajoč navedeno meni, da je dokazna ocena mnenj dr. T. in V. ter neupoštevanje sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ps 1545/2000 v izpodbijanem sklepu laična, žaljiva in zlonamerna. Sodnik je svojo odločitev utemeljil na mnenju dr. G., kateremu pa ni postavil vprašanja o ugotovitvi pravdne sposobnosti tožnika. Stroškov s pritožbo ne priglaša. 3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo opozarja, da je pritožba zoper sklep predsednika Okrožnega sodišča z dne 19. 12. 2011 prepozna. V zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 23. 12. 2013 pa nasprotuje očitkom tožnika kot neutemeljenim in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi odločitev sodišča prve stopnje z dne 23. 12. 2013. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4. V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev sodnih taks sodišču prve stopnje očita, da ni ugotavljalo dejanskega stanja in ni upoštevalo številnih rubežev na pokojnino tožnika. Posledično je nepravilno odločilo, da tožniku s plačilom 33,00 EUR ne bo ogrožena sposobnost, da se preživlja.

5. Pritožba zoper sklep Su 29/2012 z dne 19. 12. 2011 je prepozna, pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za obnovo postopka (P 1845/2000-II z dne 23. 12. 2013) in pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse (P 1845/2000-I z dne 19. 8. 2014) pa sta neutemeljeni.

O pritožbi zoper sklep Su 29/2011 z dne 19. 12. 2011:

6. Izpodbijani sklep je bil osebno vročen tožniku 24. 12. 2011, kar je razvidno iz povratnice, pripete k list. št. 220 sodnega spisa. S sklepom je bil tožnik poučen, da se lahko zoper njega pritoži v 15 dneh od prejema. Takšen rok je za tožnika glede na datum vročitve in upoštevajoč četrti odstavek 111. člena ZPP (v skladu s katerim se rok v primeru, da njegov zadnji dan pade na praznik ali dela prost dan, izteče prvi prihodnji delavnik) potekel v ponedeljek, 9. 1. 2012. Kot je razvidno iz spisa na list. št. 278, je tožnik pritožbo poslal sodišču priporočeno po pošti 27. 1. 2014, kar je upoštevajoč predhodno pojasnjeno prepozno. Iz spisa ni razvidno, da bi pritožbo vložil že prej, kakor navaja v tej pritožbi. Prav tako iz listine, naslovljene kot „pritožba zoper sklep pod gornjo št. z dne 19. 12. 2011“ in datirane 2. 1. 2012 (priloga A 48), ki jo je tožnik priložil v dokaz takšne pritožbene navedbe, ni razvidno, ali je bila predložena listina dejansko odposlana sodišču in kdaj. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožnika zoper sklep predsednika sodišča, vloženo 27. 1. 2014, zavrglo kot prepozno (1. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep P 1845/2000-II z dne 23. 12. 2013:

7. Tožnik je svoj predlog za obnovo postopka konkretiziral z navedbami v vlogi z dne 24. 10. 2008 in v vlogi z dne 21. 12. 2013, ki jo je predložil na naroku v postopku za obnovo 23. 12. 2013. V slednji je sicer na list. št. 269 svoje navedbe tudi materialnopravno subsumiral tako, da je navedel, da uveljavlja razloge po točkah 1, 2, 4, 6, 7, in 10 člena 394 ZPP. Pri tem je s krepkim tiskom poudaril razlog po 4. točki. Kljub takšni navedbi je v svojih vlogah konkretiziral zgolj tri obnovitvene razloge, in sicer po 1., 4. in po 10. točki. Na ostale se je zgolj skliceval z navedbo točke zakonskega člena, ne da bi navedel razlog za takšno sklicevanje. Posledično je neutemeljen očitek sodišču prve stopnje, da je takšne obnovitvene razloge prezrlo oziroma se do takšnih obnovitvenih razlogov v izpodbijanem sklepu ni opredelilo. Dolžnost opredelitve je imelo zgolj v zvezi z navedbami, ki so bile za odločitev bistvene. Tožnikovo golo sklicevanje tudi na druge točke 394. člena ZPP v končnem predlogu za odločitev o obnovi pa zaradi nepomembnosti takšne navedbe ni terjalo njegove posebne zjasnitve.

8. V zvezi s 1. točko 394. člena ZPP je tožnik v obnovitvenem postopku sicer ponovil očitke razpravljajočemu okrožnemu sodniku, ki naj bi utemeljevali njegovo izločitev po 6. točki prvega odstavka 70. člena ZPP. Vendar velja opozoriti, da je tožnik že v prejšnjem postopku predlagal izločitev sodnika, čemur ni bilo ugodeno. Ker se je na takšno kršitev neuspešno skliceval že v prejšnjem postopku, tega ne more storiti ponovno v obnovitvenem postopku.(2) Okoliščin iz 1. do 5. točke prvega odstavka 70. člena ZPP pa ni navajal. 9. V postopku za obnovo je tožnik tako konkretizirano in upoštevno navajal le, da je že od druge polovice devetdesetih let zaradi bolezni nesposoben sam skrbeti za svoje pravice, hkrati pa se skliceval na določene listine, ki naj bi bile relevantne za odločitev v zadevi.

10. Sodišče prve stopnje se je do takšnih pravno relevantnih navedb ustrezno opredelilo. V zvezi z uveljavljanim obstojem obnovitvenega razloga iz 10. točke prvega odstavka 394. člena ZPP tožnik v pritožbi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil dogovor med obrtniki z dne 15. 9. 1971 vložen v spis že v prvotnem postopku (priloga A5) in zato ta listina ne predstavlja novega dokaza v zadevi v smislu 10. točke. Sodišču prve stopnje sicer očita, da je naveden dogovor „pomešalo“ z družabniško pogodbo z dne 25. 1. 1997. Vendar takšnemu očitku ni mogoče slediti, saj je iz predloga za obnovo postopka na list. št. 187 razvidno, da se je tožnik skliceval ravno na družabniški dogovor iz leta 1971. 11. Glede ostalih dokazov, ki so bili predmet obnovitvenega predloga, pa tožnik izrecno graja zgolj neopredelitev do pomembnosti dokaznega predloga z vpogledom pisma očeta in matere iz leta 1985 in nepodpisane družabniške pogodbe z dne 25. 1. 1977. Glede navedenih listin (tako kot tudi ostalih, za katere tožnik zgolj pavšalno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zavrnitve njihove izvedbe), pa je treba pojasniti, da sodišče prve stopnje takšnih predlogov ni prezrlo, temveč je ocenilo, da po vsebini niso takšne narave, da bi lahko stranka na njihovi podlagi izposlovala ugodnejšo odločitev v zadevi II P 1845/2000. Sodišče druge stopnje se s takšno oceno strinja.

12. V zvezi s pismom očeta in matere, vsebina katerega naj bi bila indic, ki potrjuje s strani tožnika zatrjevano dejstvo, da od svojih staršev ni prejel ničesar (da je bila torej pogodba z dne 24. 2. 1986 zgolj navidezna oziroma nična), je bil namreč tožnikov zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 24. 2. 1986 zavrnjen iz razloga pomanjkanja pasivne legitimacije. Tožnik na pasivno stran v pravdi ni integriral vseh pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi z dne 4. 5. 2005 pojasnilo tudi, da bi moral tožnik, če je že trdil, da je bil s sklenitvijo pogodbe z dne 24. 2. 1986 prevaran, le-to izpodbijati, česar pa ni storil ne v tej ne v kakšni drugi pravdi. Upoštevajoč takšne materialnopravne razloge za zavrnitev zahtevka za ugotovitev ničnosti tožnik v tej pravdi na podlagi navedene listine ne more doseči ugodnejše odločitve. To velja tudi za ostale uveljavljene zahtevke, saj je za vse pravno odločilno dejstvo med drugim obstoj pogodbe z dne 24. 2. 1986. Zahtevek za ugotovitev veljavnosti dogovora z dne 26. 5 1998, s katerim naj bi bila takšna pogodba potrditvah tožnika razveljavljena, pa je bil zavrnjen, ker ni bil sklenjen med vsemi pogodbenimi strankami oziroma ker z njimi niso soglašale vse pogodbene stranke dogovora z dne 24. 2. 1986. Takšnih ugotovitev pa tožnikovo navajanje, da od staršev ničesar ni prejel, ter pismo matere in očeta, ki naj bi takšno trditev potrjevalo, ne more spremeniti. Takšne trditve tudi niso pravno relevantne za odločitev o zahtevkih v zvezi z gradnjo na tujem zemljišču ter o zahtevkih za povračilo najemnin oziroma nadomestila za uporabo takšne gradnje ter povračila vlaganj.

13. V zvezi z nepodpisano družabniško pogodbo že sam tožnik v tej pritožbi navaja, da je bila predmet obravnave že v prvotnem, sedaj pravnomočno končanem postopku, zato tožnik s takšno listino ne more utemeljiti obstoja obnovitvenega razloga iz 10. točke 394. člena ZPP.

14. Navedbe o obnovi kazenskega postopka K 102/98 na podlagi zaslišanja izvedenca T. dne 25. 1. 2010 ter predlagani dokazi z vpogledom v sklep Okrajnega sodišča v Domžalah Kr 8/2007 z dne 12. 6. 2009, v zapisnik sodišča v Domžalah Kpd 62/2009 z dne 25. 1. 2010 in v sklep sodišča v Domžalah II Kr 39782/2010 z dne 26. 5. 2010 predstavljajo pritožbeno novoto, ki je tožnik ne opraviči. Takšnih navedb in dokaznih predlogov namreč ni podal ne v predlogu, ne na naroku za obnovo 23. 12. 2013. Ob odsotnosti okoliščin, ki bi utemeljevale opravičljivost njihove predložitve šele v pritožbenem postopku, jih zato sodišče druge stopnje ni moglo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15. Glede obstoja obnovitvenega razloga iz 4. točke prvega odstavka 394. člena ZPP sodišče druge stopnje kot odločilno izpostavlja neizpodbijano ugotovitev, da je skrbnik tožnika na naroku 23. 12. 2013 naknadno odobril vsa procesna dejanja, ki jih je opravil tožnik kot stranka v zadevi P 1845/2000-II. Tožnikovo pritožbeno grajanje (rezervne) dokazne ocene sodišča prve stopnje o tožnikovi poslovni sposobnosti oziroma zmožnosti, da samostojno opravlja vsa procesna dejanja v tem postopku oziroma da sam skrbi za svoje pravice in koristi, je zato pravno nepomembno. Tožniku je bila z odločbo sodišča z dne 18. 5. 2012 poslovna sposobnost delno odvzeta, tj. za vse aktivnosti, povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki. Na podlagi tega sklepa je bil tožniku z odločbo CSD Domžale 17. 7. 2013 postavljen stalni skrbnik D.. Skrbnik osebe, ki ji je bila poslovna sposobnost delno odvzeta, ima pravice in dolžnosti skrbnika mladoletnika, ki je že star 15 let (208. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - v nadaljevanju: ZZZDR).(3) Mladoletnik pod skrbništvom, ki je dopolni petnajst let, pa lahko sam sklepa svoje pravne posle, vendar pa je za veljavnost teh poslov potrebna odobritev njegovega skrbnika, za tiste posle, ki jih tudi skrbnik ne sme sam opravljati, pa odobritev centra za socialno delo. S podanostjo odobritve skrbnika tožnika na naroku 23. 12. 2013 je bila torej zagotovljena veljavnost procesnih dejanj tožnika v postopku, saj takšna dejanja ne ustrezajo poslom iz 191. člena ZZZDR,(4) za katere bi bila potrebna še odobritev CSD.

16. Tožnik v pritožbi sicer graja tudi neopredelitev sodišča prve stopnje do njegovih navedb o pravdni nesposobnosti toženk, vendar neutemeljeno. Njegove trditve so ostale namreč v tem delu povsem splošne in poizvedovalne - do te mere, da je skrbnik zgolj predlagal, da sodišče „najprej ugotovi, da so bili tožnik in toženki v času, ko je pred naslovnim in pritožbenim sodiščem tekel postopek II P 1845/2000, pravdno nesposobni in brez zakonitega zastopnika, kar nesporno velja za tožnika. V kolikor se sodišče s tem ne strinja, skrbnik tožnika sodišču predlagam, da postavi sodnega izvedenca psihiatra“ (primerjaj trditve na list. št. 268 sodnega spisa). Takšna trditvena podlaga zaradi svoje skoposti in gole poizvedovalne narave ne omogoča njenega preizkusa. Sodišče prve stopnje zato z opustitvijo takšnega pojasnila v izpodbijanem sklepu tudi ni kršilo tožnikove pravice do izjave. Zrcalna slika takšne tožnikove pravice je namreč dolžnost opredelitve sodišča (zgolj) do tistih navedb dejanskega in pravnega značaja, ki so v zadevi bistvenega pomena. Povzete trditve pa navedenemu standardu ne ustrezajo.

17. Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane odločitve ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne 23. 12. 2013 (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep P 1845/2000-I z dne 19. 8. 2014:

18. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks utemeljilo z ugotovitvami, da tožnik prejema mesečno pokojnino v višini 824,65 EUR in da predstavlja znesek sicer dolžne sodne takse za postopek s pritožbo v višini 33,00 EUR upoštevajoč takšen mesečni dohodek relativno nizko obremenitev, ki jo bo tožnik tudi ob upoštevanju mesečnih obveznosti plačila fiksnih stroškov zmogel kriti v enkratnem znesku brez da bi bilo ogroženo njegovo preživljanje. Tožnik se takšni odločitvi protivi s pavšalnim navajanjem, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja, pri čemer predvsem ni upoštevalo, da tožnik take odločitve oziroma plačilne naloge prejema tudi od drugih sodišč, kar je pritožbenemu sodišču znano iz njegovih pritožb. 19. Takšnemu pritožbenemu ugovarjanju pa ni moč slediti. Tožnik svojih navedb o prenosu njegovih denarnih sredstev v postopkih izterjave neupravičeno dodeljenih sredstev BPP v korist države (kot posledici njegovih številnih sodih sporov) v predlogu za oprostitev sodnih taks ni konkretiziral. Pritožbeno opozarjanje na obstoj drugih obveznosti iz naslova plačila sodnih taks pa je preveč pavšalno, da bi ga sodišče druge stopnje lahko preizkusilo. Tožnik se sicer sklicuje na okoliščino, da je sodišče s takšnim dejstvom seznanjeno. Vendar navedeno drži zgolj v splošnem. V konkretni zadevi obravnave predloga za oprostitev plačila sodnih taks namreč sodišče prve stopnje ni dolžno po uradni dolžnosti raziskovati, kateri konkretni izvršilni postopki in zaradi izterjave obveznosti v kakšni višini so bili sproženi zoper tožnika. Tudi upoštevajoč tretji odstavek 226. člena ZPP, ki se v postopkih plačila sodnih taks smiselno uporablja na podlagi določbe tretjega odstavka 1. člena ZST-1, strankina predložitvena dolžnost ne izostane v primeru, ko se listine nahajajo pri državnem organu oziroma osebi, ki ji je poverjeno izvrševanje javnega pooblastila. Tudi v takšnem primeru je primarna dolžnost predložitve dokazov na stranki, šele če ta pri organu ne more doseči njihove izročitve oziroma izkaza, pa jih sodišče preskrbi po uradni dolžnosti.

20. Ob odsotnosti konkretnih navedb v predlogu za oprostitev plačila sodne takse zato sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati tožnikovega sklicevanja na obstoječe izvršilne postopke. Ker tožnik drugih dejanskih ugotovitev, na katerih temelji odločitev o zavrnitvi predloga za oprostitev sodnih taks, ne izpodbija, je sodišče druge stopnje ob odsotnosti pritožbenih razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

21. Tožnik stroškov s pritožbami ni priglasil, zato sodišče druge stopnje o njih ni odločalo. Toženi stranki ni priznalo stroškov z odgovorom na pritožbi, ker ti upoštevajoč vsebino odgovora za odločitev o pritožbah niso bili potrebni (155. člena ZPP).

22. O pritožbah je na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 366.a člena ZPP odločala sodnica posameznica.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Primerjaj L. Ude, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2009, str. 290 in 591. (3) Ur. l. SRS, št. 15/1976 in nasl. (4) Člen 191 ZZZDR se glasi: Samo z odobritvijo centra za socialno delo sme skrbnik: - odtujiti ali obremeniti varovančeve nepremičnine; - odtujiti iz varovančevega premoženja premičnine večje vrednosti ali razpolagati s premoženjskimi pravicami večje vrednosti; - odpovedati se dediščini ali volilu oziroma odkloniti darilo; - storiti druge ukrepe, za katere tako določa zakon.