Jedro

Ena od predpostavk za opredelitev notarskega zapisa za izvršilni naslov je, da je terjatev v njem določno opredeljena (določena obveznost nekaj dati, storiti, opustiti ali trpeti). Notarski zapis najemne pogodbe, ki opredeljuje obveznosti in pravice pogodbenikov iz novonastalega najemnega razmerja, ni izvršilni naslov, ker terjatev najemnine in stroškov stanovanja v njem ni določno opredeljena; tudi ni mogla biti, ker v času sestave notarskega zapisa (sklepanja najemne pogodbe) še ni nastala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje (I. in II. točka izreka) razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V veljavi je vzdržan plačilni nalog Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 36230/2013 z dne 15.3.3013, s katerim je toženi stranki naložena obveznost plačila glavnice 8.401,78 EUR z obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov najemnine do plačila (I. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v višini 1.281,17 EUR (II. točka izreka). V III. in IV. točki izreka je vsebovana odločitev o zavrnitvi predlogov obeh pravdnih strank za plačilo separatnih stroškov.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga zavrženje tožbe, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Vztraja pri podanem ugovoru „res iudicata“, ker sodišče ne more odločati o istem predmetu, kot je vsebovan v notarskem zapisu SV 951/2008, ki ima moč neposredno izvršljive sodne poravnave. Sklicuje se na odločbi VSL I Cpg 1049/2000 in I Cp 709/2005. Trdi, da je navedeni notarski zapis izvršilni naslov in ovira za vodenje novega pravdnega postopka. Opozarja, da tožeča stranka razpolaga tudi s pravnomočnim in izvršljivim sklepom VL 111971/2011 z dne 8.9.2011. Trdi, da tožena stranka stroškov stanovanja ni obračunala skladno z najemno pogodbo in specifikacije stroškov ni podala. Graja tudi ugotovljeno dejansko stanje glede plačanega dela terjatve. Opozarja, da je predložila dve potrdili o plačanem delu terjatve, katerima je tožeča stranka pavšalno ugovarjala, da gre za drugo zadevo. Njen ugovor je nedvomno neutemeljen, saj je sama navajala, da je predlog za izvršbo v konkretni zadevi (VL 36230/2013) vložila zato, ker je bil predhodni izvršilni postopek VL 111971/2011 ustavljen. Očitno je, da gre za isto terjatev, zato bi morali biti plačili 1.500,00 EUR in 270,00 EUR upoštevani kot delni plačili v obravnavani zadevi. Neutemeljeno so tožeči stranki priznani izvršilni stroški v znesku 161,06 EUR, katerih tožeča stranka niti zatrjevala ni. Nepojasnjen je znesek 1.338,94 EUR, ki ga sodišče opredeljuje kot delno plačilo terjatve. Enako kot znesek 1.500,00 EUR, je bil tudi znesek 270,00 EUR plačan na račun sodnega izvršitelja H. Ugovarja tudi plačilu zamudnih obresti, ker toženka ni bila v zamudi.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Zanika, da bi bilo o stvari že odločeno, kajti notarski zapis ni neposredno izvršljiv. Izvršba je bila vložena na osnovi verodostojne listine in ne na osnovi izvršilnega naslova. Solidarna poroštvena obveznost je nastala s podpisom najemne pogodbe. Navaja, da je zaradi litispendence umaknila predlog za izvršbo v zadevi VL 111971/2011 in je bil dne 6.11.2013 izdan sklep o ustaviti izvršilnega postopka VL 111971/2011. Trdi, da so bili stroški stanovanja obračunani skladno s pogodbo in da obračuni niso bili zavrnjeni. Zatrjuje, da plačil, ki naj bi bili opravljeni 4.3.2013 in 11.12.2012, ni nikoli prejela. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na deveti strani obrazložitve se prvostopenjsko sodišče sklicuje na predlogu za izvršbo priloženi izpisek odprtih postavk, iz katerega naj bi izhajalo, da je tožnica vtoževala vse zneske po računih iz prilog A3 do A17, poleg tega pa še po računih z dne 6.8.2009 (535,43 EUR), z dne 4.9.2009 (536,32 EIR), z dne 7.10.2009 (547,12 EUR), z dne 5.11.2009 (562,94 EUR) in z dne 4.12.2009 (531,77 EUR). Ta del obrazložitve, v katerem so podani argumenti glede višine iztoževane terjate, se ne da preizkusiti, ker ni določno podan ter razumljivo napisan. Seznam odprtih postavk, na katerega se sodišče sklicuje, je verjetno dokaz A30, predložen v obravnavni zadevi. Nerazumljivo pa je, od kje prvostopenjsko sodišče črpa ugotovitev, da so bili zgoraj navedeni računi vtoževani in v katerem postopku naj bi bili vtoževani. Predmet zahtevka v obravnavni zadevi niso, saj v sklepu o izvršbi VL 36230/2013 z dne 15.3.2013, o utemeljenosti katerega se odloča, niso vsebovani (list. št. 1 – 4). Prvostopenjsko sodišče torej očitno ugotavlja, da so bili ti računi predmet izterjave v izvršilnem postopku VL 111971/2011, na katerega se v zadnjem odstavku na deveti strani sodbe tudi sklicuje. Kako je prišlo do te ugotovitve, ni razvidno, saj spis VL 111971/2011, ki ga je sodišče prve stopnje vpogledalo, vsebuje le list. št. od 89 do 182, ki ne vsebujejo sklepa o izvršbi in podatkov o izterjevani terjatvi. Zaradi navedenih pomanjkljivosti sodbe ni mogoče preizkusiti. Podana je absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, na obstoj katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba je zato razveljavljena in vrnjena v nov postopek (354. čl. ZPP).

6. V okviru napotkov, ki jih sodišče podaja, da bo v ponovljenem postopku dejansko stanje pravilno ugotovljeno (tretji odstavek 360. čl. ZPP), pa pritožbeno sodišče opozarja tudi na druge nepravilnosti v dosedanjem postopku.

7. Iz šeste točke obrazložitve je razvidno, da je sodišče vpogledalo in torej odločitev oprlo tudi na spis Okrajnega sodišča v Litiji VL 111971/2011, katerega branja ni predlagala nobena od strank. S tem je kršilo drugi odstavek 7. čl. ZPP, ki zbiranje procesnega gradiva nalaga strankam (razpravno načelo).

8. V deveti točki sodbe podana argumentacija zavrnitve ugovora pravnomočno razsojene stvari ne vzdrži kritične presoje. Pritožbeno sodišče ne soglaša niti s pritožnico, ki stoji na stališču, da je notarski zapis SV 951/2008 izvršilni naslov, ki tožeči stranki omogoča izterjavo terjatve, zaradi česar naj bi bila podana negativna procesna predpostavka iz 319. čl. ZPP (res iudicata). Če bi bilo pravno razmerje urejeno z notarskim zapisom, ki je izvršilni naslov, tožeča stranka ne bi imela pravnega interesa za sodno varstvo – z vložitvijo tožbe svojega pravnega položaja ne bi mogla izboljšati. Pravna podlaga za zavrženje tožbe bi bilo v takem primeru določilo 274. čl. ZPP, ki (zaradi urejenosti pravnega razmerja) preprečuje meritorno odločanje o zadevi. Vendar pa temu ni tako, ker notarski zapis SV 951/2008 ni izvršilni naslov, ki bi tožeči stranki omogočal izterjavo sporne (oz. kakršnekoli) terjatve. S 17. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju je kot izvršilni naslov, na osnovi katerega je mogoče dovoliti izvršbo, naveden tudi izvršljiv notarski zapis. Zakon o notariatu v 4. čl. določa predpostavke, ki morajo biti izpolnjene, da ima notarski zapis učinek izvršilnega naslova: - da je v njem določena obveznost nekaj dati, storiti, opustiti ali trpeti; - da je glede te obveznosti dovoljena poravnava; - da je zavezanec dal soglasje za neposredno izvršljivost notarskega zapisa; - zapadlost terjatve. Notarski zapis SV 951/208 ne vsebuje določne obveznosti oz. opredelitve terjatve (prva alineja). Z notarskim zapisom sta pogodbenika opredelila obveznosti in pravice iz najemnega razmerja, terjatev najemnine in stroškov pa v notarskem zapisu ni določno opredeljena; tudi ni mogla biti, ker v času sklepanja notarskega zapisa še ni nastala. Pritožnica torej nima prav, ko trdi, da zaradi notarskega zapisa tožeča stranka nima pravice do sodnega varstva.

9. Ker pa je pravnomočnost negativna procesna predpostavka, na katero sodišče ves čas postopka pazi po uradni dolžnosti, mora v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje razčistiti, ali je bil sklep o izvršbi VL 111971/2011 z dne 8.9.2011 izdan na osnovi verodostojne listine in če je bil, zaradi izterjave katere terjatve je bil izdan. Če gre za isto terjatev kot je predmet sedanje obravnave, je tožbo treba zavreči na podlagi 319. čl. ZPP. Na osnovi verodostojne listine izdan sklep o izvršbi namreč vsebuje kondemnatorni (dajatveni) del, ki dolžniku nalaga plačilo izterjevane terjatve (tretji odstavek 44. čl. ZIZ), in drugi del, ki dovoljuje izvršbo. Izvršba je bila ustavljena, kar pomeni, da se terjatev iz kondemnatornega dela ne izterjuje več. Kondemnatorni del, ki je postal pravnomočen (dolžnica zoper sklep o izvršbi VL 111971 ni podala ugovora) in ni bil razveljavljen (izvršba je bila ustavljena), ima namreč naravo plačilnega naloga, torej sodne odločbe, ki toženki nalaga plačilo. Če je bil izdan zaradi plačila iste terjatve, kot se iztožuje v tem pravdnem postopku, gre za pravnomočno razsojeno stvar. V tem primeru je treba tožbo zavreči, ker tožeča stranka nima možnosti znova uveljavljati tega, kar ji je že priznano in sodišče iste stvari ne sme na novo obravnavati ter o njej odločati (319. čl. ZPP). Ker na pravnomočnost sodišče pazi po uradni dolžnosti, mora stranki pozvati, da izkažeta terjatev, ki je bila predmet izterjave v izvršilnem postopku VL 111971/2011.