Jedro

V postopku z začasno odredbo ugotovi sodišče odločilna dejstva v okviru v tem postopku podanih trditev pravdnih strank, v tem postopku predloženih dokazov in do stopnje verjetnosti.

Gole trditve, da je vse obveznosti poravnal, za izkaz verjetnosti in posledično za izdajo začasne odredbe ne zadoščajo.

Na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato jo mora pritožnik konkretizirano uveljavljati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru tožene stranke zoper svoj sklep z 12. 9. 2016, s katerim je ugodilo predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Obrazložilo je, da terjatev tožeče stranke ni verjetno izkazana.

2. Zoper tak sklep se pravočasno in iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor tožene stranke zavrne ali pa sklep vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnik navaja, da je svoje obveznosti iz Pogodbe o lizingu z 22. 4. 2009 v celoti izpolnil, zato želi uveljaviti pogodbeno dogovorjeno opcijo odkupa in od tožeče stranke s tožbo zahteva prenos lastninske pravice na predmetu lizinga.

Pojasnjuje, da je pogodbene obveznosti redno in pravočasno izpolnjeval. Sodni izvedenec finančne stroke, na katerega se je obrnil, je izdelal mnenje o tem, koliko tožnik dolguje toženi stranki na podlagi Pogodb o lizingu in ugotovil, da je obveznosti v celoti izpolnil oziroma celo preplačal. Tožnik je podal vse relevantne trditve in predložil dokaze, torej je več kot zadostil dokaznemu standardu, ki ga za izdajo začasne odredbe določa Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Pri izdaji začasne odredbe se sodišče ne bi smelo spuščati v ugotavljanje dejanskega stanja, to bo predmet dokaznega postopka o glavni stvari. Sodišče prve stopnje je preseglo presojo predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ in s tem prejudiciralo odločitev o glavni stvari. Sodišče prve stopnje se je naslonilo izključno na navedbe in dokaze tožene stranke in na njene opomine, do tožnikovih navedb se ni opredelilo, pa bi se moralo.

Namen regulacijskih začasnih odredb je v tem, da se začasno, torej do dokončne rešitve v sodnem postopku, uredi sporno pravno razmerje. Z izdajo predlagane začasne odredbe toženi stranki ne bo nastala nobena škoda.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik, ki svoj zahtevek temelji na trditvah, da je redno izpolnjeval in v celoti izpolnil obveznosti, ki jih je prevzel z dvema pogodbama o finančnem lizingu, je tisti, ki bi moral svoje trditve o plačilih izkazati. Ker gre zaenkrat za odločanje o predlogu za začasno odredbo, bi zadoščalo, da bi jih dokazal z znižanim dokaznim standardom - do stopnje verjetnosti (prim. 1. odstavek 272. člena ZIZ). Gole trditve, da je vse obveznosti poravnal, za izkaz verjetnosti in posledično za izdajo začasne odredbe ne zadoščajo. Pred pravdo pridobljeno izvedensko mnenje, kot sam povsem pravilno razume pomen takšnega mnenja, predstavlja tožnikove trditve; ne more pa hkrati biti trditev in dokaz o tej trditvi.

5. Tožena stranka ne more predložiti (negativnega) dokaza o tem, da tožnik obveznosti ni poravnal. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu konkretiziralo, katerih obrokov tožnik ni plačal in ga je tožena stranka za njihovo plačilo opominjala(1). Na takšne zaključke se pritožnik odzove le posplošeno.

6. V zvezi s trditvami o plačilu dolga ni predlagal izvedbe nobenega konkretnega dokaza. V pritožbi sicer navaja, da je predlagal dokaze; kateri naj bi bili relevantni dokazi (ki bi izkazovali plačilo obrokov, natančno analiziranih v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa), do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, a bi se moralo, pa ne pojasni. Na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato jo mora pritožnik konkretizirano uveljavljati, kar pomeni, da mora pojasniti, do katerega od predlaganih dokazov bi se moralo sodišče prve stopnje (še) opredeliti v zvezi z dokazovanjem katerih trditev. Pritožba v obravnavani zadevi tej zahtevi ne zadosti.

7. Pravilna (in neobremenjena z uveljavljano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka ali kakšno od po uradni dolžnosti(2) upoštevnih bistvenih kršitev) je torej presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel do stopnje verjetnosti izkazati svojih trditev, da je obveznosti izpolnil in da posledično ni uspel izkazati verjetnosti zahtevka za ugotovitev, da je toženkin odstop od pogodbe neveljaven ter zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine.

8. Pritožbene trditve o nedopustnem prejudiciranju odločitve niso na mestu. Ker je začasna odredba predlagana v zavarovanje konkretnega tožbenega zahtevka (in je pogoj za njeno izdajo verjetnost terjatve), se sodišče mora ukvarjati s temi vprašanji. Jasno pa je, da sodišče v postopku z začasno odredbo odločilna dejstva ugotovi v okviru v tem postopku podanih trditev pravdnih strank, v tem postopku predloženih dokazov in do stopnje verjetnosti.

9. Pritožba torej ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

Op. št. (1): Kar je predpostavka toženkinega upravičenja odstopiti od pogodbe.

Op. št. (2): 2. odstavek 350. člena ZPP