Jedro

Sodišče prve stopnje je podrobno opisalo tožnikovo hospitalizacijo, telesne bolečine in druge nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in ne drži revizijska trditev, da bi bilo bivanje v bolnišnici, jemanje zdravil, rentgensko slikanje in drugo locirano samo na en del telesa. Telesne bolečine so bile hude, srednje hude in lažje in nikakor ne gre prezreti, da se bodo pri zahtevnih fizičnih delih in spremembah vremena pojavljale tudi v bodoče. Za to je sodišče po 201. in 203. členu ZOR prisodilo pravično denarno odškodnino v znesku 600.000 tolarjev. Če tožena stranka meni, da je treba bodoče telesne bolečine upoštevati pri kaki drugi obliki nepremoženjske škode, se moti, saj od uveljavitve ZOR leta 1978 sodna praksa strogo loči posamezne oblike nepremoženjske škode in pri telesnih bolečinah upošteva tako prestano kot bodočo škodo.

Izrek

Revizija proti odločitvi o stroških se zavrže. Revizija proti sodbi se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 3.600.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, kot so določene v zakonu in tečejo od 17.4.2001 do plačila ter mu povrniti ustrezen del pravdnih stroškov, presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je tožnik 24.10.1996 utrpel telesno poškodbo, zaradi česar je utrpel škodo. Zanjo je odgovoren toženec, ker se je tožnik poškodoval na delu pri njemu. Po ugotovitvi dejanskega obsega škode je sodišče tožniku prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 800.000 tolarjev, za strah 400.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2.400.000 tolarjev.

Po toženčevi pritožbi je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, a je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je prisodilo previsoko odškodnino. Zato jo je znižalo tako, da je prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 600.000 tolarjev, za strah 200.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.300.000 tolarjev. Zato je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožniku prisodilo 2.100.000 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo, odločilo pa je tudi o povrnitvi stroškov.

2.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je bila tožniku pravnomočno prisojena denarna odškodnina, je toženec pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena tega zakona, ter napačne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ali njeno spremembo tako, da revizijsko sodišče močno zniža prisojeno odškodnino. Po njegovem je previsoka zlasti odškodnina, prisojena za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ki so trajale le krajši čas, saj so bile hude pet dni, nato pa se je stanje hitro saniralo, tako da so tožnika spremljale le nekaj več kot tri mesece. Lažje bolečine, ki so sledile in se občasno še pojavljajo, pa so locirane le na en del telesa. Znatno previsoka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pri njenem določanju je sodišče premalo individualiziralo tožnikovo duševno trpljenje, saj so tožnikove navedbe zelo posplošene in niso podkrepljene z nobenimi dokazi. Zato toženec meni, da kljub invalidnosti tožnik ni utrpel znatnejše škode v zvezi s to obliko nepremoženjske škode, kakih psihičnih bolečin pa tožnik sploh ni zatrjeval. Toženec izrecno omenja odmero stroškov in trdi, da je prišlo do napake, ker je pritožbeno sodišče tožniku naložilo plačilo pritožbenih stroškov in tudi nekaterih priglašenih stroškov ni upoštevalo.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo - 43/06) je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

3.

Revizija proti sodbi je dovoljena, revizija proti sklepu o stroških pa ni dovoljena.

Revizijsko sodišče se je najprej ukvarjalo z dovoljenostjo revizije. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela presega 1.000.000 tolarjev. V obravnavanem primeru je toženec sicer navedel vrednost revizije 2.100.000 tolarjev, kolikor sta tožniku prisodili sodišči prve in druge stopnje, vendar se to ne ujema z revizijskim predlogom, naj sodišče močno zniža prisojeno odškodnino. Za koliko naj jo zniža, revizija ne pove, čeprav bi morala. Zahteva, naj revizijsko sodišče tožniku prisodi "primerno nižjo odškodnino", ne daje podlage za ocenitev vrednosti spornega predmeta, ki se napada z izrednim pravnim sredstvom, zato je taka revizija nepopolna. Ker pa je toženec vendarle navedel, da tožnik ni zatrjeval kakih psihičnih bolečin in da prisojena odškodnina iz tega naslova ni utemeljena, prisojenih pa mu je bilo 1.300.000 tolarjev, se je revizijsko sodišče odločilo, da bo revizijo proti sodbi vendarle preizkusilo.

Je pa po drugem odstavku 374. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP zavrglo revizijo proti sklepu o stroških, ker revizija proti sklepu načeloma ni dovoljena, razen v primerih iz 384. člena ZPP, med katere pa izpodbijani sklep ne spada. V obravnavanem primeru se je postopek končal s sodbo in ne s sklepom o stroških (prvi odstavek 384. člena ZPP), plačilo stroškov ne presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 384. člena ZPP) in ne gre za sklep o potrditvi sklepa o zavrženju revizije (tretji odstavek 384. člena ZPP).

4.

Revizija proti sodbi ni utemeljena.

Kolikor toženec izpodbija sodbo zaradi bistvene kršitve določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je treba ugotoviti, da gre samo za pavšalno sklicevanje na zakon in da v reviziji ni konkretno pojasnjeno, v čem naj bi bila ta kršitev. Zato revizijsko sodišče, ki po 371. členu ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi samo na pravilno uporabo materialnega prava, ugotavlja, da toženec konkretno ni navedel bistvene kršitve določb ZPP in jih torej ni.

Materialno pravo sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili. Ker se je nesreča zgodila leta 1996, sta pravilno uporabili določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89), saj je v 1060. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list RS, št. 83/01 - 32/04) določeno, da se določbe novega zakonika uporabljajo za tista obligacijska razmerja, ki so nastala po njegovi uveljavitvi. Pred njegovo uveljavitvijo je veljal ZOR, ki v 200. in 203. členu omogoča prisoditev pravične denarne odškodnine za različne oblike nepremoženjske škode. V obravnavanem primeru je sodišče ugotovilo, da so bile tožnikove telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strah tako intenzivne in dolgotrajne, da opravičujejo prisoditev denarne odškodnine.

Pri določitvi pravične odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je sodišče dovolj popolno ugotovilo obseg te oblike nepremoženjske škode in revizijsko sodišče je na ugotovljeno dejansko stanje vezano. Sodišče prve stopnje je na 2. strani obrazložitve sodbe podrobno opisalo tožnikovo hospitalizacijo, telesne bolečine in druge nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in ne drži revizijska trditev, da bi bilo bivanje v bolnišnici, jemanje zdravil, rentgensko slikanje in drugo locirano samo na en del telesa. Telesne bolečine so bile hude, srednje hude in lažje in nikakor ne gre prezreti, da se bodo pri zahtevnih fizičnih delih in spremembah vremena pojavljale tudi v bodoče. Za to je sodišče po 201. in 203. členu ZOR prisodilo pravično denarno odškodnino v znesku 600.000 tolarjev. Če tožena stranka meni, da je treba bodoče telesne bolečine upoštevati pri kaki drugi obliki nepremoženjske škode, se moti, saj od uveljavitve ZOR leta 1978 sodna praksa strogo loči posamezne oblike nepremoženjske škode in pri telesnih bolečinah upošteva tako prestano kot bodočo škodo.

V zvezi s strahom toženec ne omenja kakih pomislekov in tudi revizijsko sodišče je prepričano, da je prisojena odškodnina v znesku 200.000 tolarjev primerna.

Tudi proti prisoditvi odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 1.300.000 tolarjev nima pomislekov, saj je bila poškodba tožnikove desnice srednje huda in je zapustila znatne posledice: predvsem slabšo gibljivost prstov in oslabljeno grobo moč. Da tožnik zaradi tega trpi duševne bolečine, je izpovedal on sam, izvedenec pa je potrdil, da je za 15 % zmanjšana njegova življenjska aktivnost. Tožnik duševno trpi, ker ne more več opravljati svojega poklica električarja, med delom večkrat dobi krč, vsako jutro pa mora roko tudi razgibavati. V prostem času se ne more več ukvarjati s športom (boks), težave pa ima tudi v vsakdanjem življenju, nenazadnje mora paziti na roko tudi, ko spi.

Tako je sodišče prisodilo tožniku za vso nepremoženjsko škodo skupaj 2.100.000 tolarjev, kar je bilo ob izdaji prve sodbe 16,16 povprečnih plač v Republiki Sloveniji. V primerjavi s podobnimi primeri v sodni praksi, ki v hujših primerih dosegajo celo 20 povprečnih plač, v primerih, ki so lažji od tožnikovega, pa po 16 plač, se pokaže, da je tožnikov primer zelo dobro umeščen in je prisojena odškodnina pravična.

Ker je sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.

5.

Z zavrnitvijo revizije je sodišče odločilo tudi o stroških revizije, ki jih je po prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP zavrnilo.