Jedro

ZDavP-2 določa posebej in drugače od ZUP ne le dolžino objektivnega roka, temveč tudi začetek njegovega teka, ki se torej veže na vročitev odločbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijanim sklepom po drugem odstavku 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel zahtevo tožnika za obnovo davčnega inšpekcijskega nadzora davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2008. Prvostopenjski davčni organ je odločil tudi o stroških, in sicer da gredo stroški, ki so nastali tožniku, v breme slednjega.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je prvostopenjski davčni organ prejel tožnikovo vlogo, s katero je tožnik predlagal obnovo postopka, končanega z odločbo FURS št. DT 0610-1315/2011-34 (01321-34) z dne 21. 11. 2014 (v nadaljevanju **prva odločba**), ki je bila tožniku vročena 8. 12. 2014. Kot sledi iz pojasnil pooblaščenca, se predlog nanaša na odločbo drugostopenjskega organa št. DT 499-01-18/2015‑2 z dne 21. 12. 2015 (v nadaljevanju **druga odločba**), s katero je postala prva odločba v upravnem postopku dokončna. V postopku preizkusa tožnikovega predloga je davčni organ ugotovil, da je ta prepozen, ker je vložen po poteku predpisanega petletnega roka, v zvezi s čimer se citirata prvi in četrti odstavek 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Drugostopenjski davčni organ je namreč z drugo odločbo pritožbo tožnika zoper prvo odločbo zavrnil kot neutemeljeno in pritrdil razlogom in odločitvi organa prve stopnje, s čimer je prva odločba postala dokončna. V zvezi z objektivnim petletnim rokom iz prvega odstavka 89. člena ZDavP-2 pa organ ugotavlja, da gre za nepodaljšljiv rok, ki se ne nanaša na vročitev dokončne odločbe, temveč na vročitev odločbe organa prve stopnje, v zvezi s čimer citira sodbo tega sodišča I U 1693/2015. Prva odločba je bila tožniku vročena 8. 12. 2014, zato je bil zadnji dan, ko je bilo predlog za obnovo mogoče vložiti, 8. 12. 2019. Ker se je objektivni rok iztekel, je bilo tožnikov predlog torej treba zavreči na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP.

3. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. Ob sklicevanju na 260., 265. in 267. člen ZUP ter 89. člen ZDavP-2 navaja, da vsebuje ZDavP-2 specialno določbo glede roka za začetek obnove postopka oziroma vložitev predloga, in sicer v zvezi z razlogom ugotovitve novih dejstev oz. dokazov, pri čemer objektivni rok znaša pet let po vročitvi odločbe stranki. Prva odločba, zoper katero se vlaga zahtevo za obnovo, je bila tožniku vročena 8. 12. 2014, kar pomeni, da se je objektivni rok iztekel 8. 12. 2019, posledično pa je predlog, vložen 17. 3. 2020, prepozen in ga je prvostopenjski organ utemeljeno zavrgel. To potrjuje ravno sodba I U 1693/2015, na katero se sklicuje tožnik. Da bi tožnik predlog za obnovo vložil zoper prvo in drugo odločbo, pa ne drži, saj iz vloženega predloga jasno izhaja, da se vlaga zoper prvostopenjske odločbe, in sicer zoper odločbi o odmeri dohodnine za leti 2007 in 2008 ter zoper prvo odločbo, izdano v davčnem inšpekcijskem nadzoru, ki se obravnava v konkretni zadevi. Tožnikovo sklicevanje na sodbo II U 485/2011 pa ni utemeljeno, saj se le-ta ne nanaša na davčno področje, zato ne gre za primerljivo zadevo.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep ter sodišču predlaga, naj po zaslišanju obeh strank in prič ter izvedbi vseh predloženih dokazov samo ugotovi dejansko stanje ter izpodbijani sklep odpravi in ugodi tožnikovemu predlogu za obnovo, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka, ki jih priglaša. Navaja, da je z drugo odločbo prišlo do vsebinske spremembe prve odločbe, saj se v izreku druge odločbe navaja, da se izrek „izpodbijane odločbe v delih, ki se nanašajo na akontacijo dohodnine od dohodkov iz zaposlitve spremeni tako, da pravilno glasi akontacija od drugih dohodkov“. To jasno kaže na spremembo prve odločbe in da so bili v drugi odločbi predmet vsebinske presoje tako dejstva kot dokazi, kar pomeni, da se obnova postopka nanaša na prvo in drugo odločbo ter postopek pred pritožbenim organom, ki je zadnji vsebinsko odločal. Zato se objektivni rok šteje od vročitve druge odločbe, ki jo je tožnikov pooblaščenec prejel šele januarja 2016, torej se je petletni rok iztekel šele januarja 2021. Da je drugostopenjski organ odločal vsebinsko, ugotovil zmotno uporabo materialnega prava in prvo odločbo vsebinsko spremenil, izhaja tudi iz odgovora FU Ptuj z dne 19. 1. 2016, poslanega SDT RS, v katerem je davčni organ navedel, da je pritožbeni organ 21. 12. 2015 odločil, da se pritožbam ugodi in se izdani odločbi za leti 2006 in 2007 odpravita ter se zadevi zaradi kršitve materialnega zakona vrneta v ponovno odločanje, saj da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava treba upoštevati, da je zavezanec prejel obdavčljive dohodke, vendar druge dohodke in ne dohodke iz zaposlitve. Tožnikov predlog za obnovo je bil torej pravočasen. Meni tudi, da je jasno, da je predlog za obnovo vložil zoper prvo in drugo odločbo, poleg tega je pravilo drugega odstavka 266. člena ZUP treba razumeti v povezavi s tem, da se pri obnovi ne obnavlja odločba, temveč postopek, ki je bil končan z dokončno odločbo, tj. odločbo drugostopenjskega organa. V konkretni zadevi je pritožbeni organ vsebinsko spremenil zmotno uporabljeno materialno pravo in meritorno odločil, ko je uporabil drugo pravno določilo in ugotovil drugo podlago za odmero davka. Pritožbeni organ je zato v izreku druge odločbe vsebinsko napačno zavrnil pritožbo, saj je sam vsebinsko spremenil izrek prve odločbe. Ob sklicevanju na sodbo II U 485/2011 tožnik argumentira, da je nesporno, da mu je bila prva odločba vročena 8. 12. 2014 ter da je z drugo odločbo pritožbeni organ zavrnil tožnikovo pritožbo zoper prvo odločbo. Postopek je bil torej končan s prvo odločbo, vročeno tožniku 8. 12. 2014, ki je postala dokončna šele 21. 12. 2015, torej z izdajo druge odločbe oz. z njeno vročitvijo tožniku januarja 2016. Iz cit. sodbe pa izhaja, da objektivni rok začne teči od dokončnosti odločbe. Glede na to, da v ZDavP-2 ni določeno, na vročitev katere odločbe se nanaša določilo zadnjega stavka prvega odstavka 89. člena, je treba po splošnem pravilu v tem delu uporabiti ZUP, ki obnovo veže na dokončne odločbe. Sodba I U 1693/2015, na katero se sklicuje davčni organ, pa se nanaša na popolnoma drugačno stanje, zato ni merodajna za ta primer. Nadalje tožnik še meni, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o presoji dokazov, razlogov, ki narekujejo odločbo glede na ugotovljeno dejansko stanje, niti navedbe predpisov, na podlagi katerih je bilo odločeno. Tožnik se sklicuje tudi na sklep DT 4210-1631/2013-37 z dne 9. 6. 2020, v katerem je prvostopenjski davčni organ zapisal, da sta odmerni odločbi za dohodnino postali dokončni z vročitvijo odločb drugostopenjskega organa, kar potrjuje tožnikovo tezo, da objektivni petletni rok začne teči od dokončnosti odločbe.

5. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na svoje dosedanje razloge in predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

6. Tožnik v prvi pripravljalni vlogi vztraja pri že predstavljenih stališčih in jih v bistvenem ponavlja, enako tudi v drugi pripravljalni vlogi. V slednji je sicer po pozivu sodišča še opredelil, zaslišanje katerih oseb predlaga v zvezi s kakšnimi dejstvi, in v tej zvezi navedel: da predlaga svoje zaslišanje, češ da ni zadržal denarnih sredstev in ni prejel obdavčljivih dohodkov ter da je bil pahnjen v nezakonit in neobstoječ davčni dolg; da predlaga zaslišanje priče A. A., ki bo povedala, da je sredstva, prejeta od B. B., izplačala delavcem hrvaškega podjetja; da predlaga zaslišanje priče D. D., nekdanjega inšpektorja, ki naj pove, zakaj ni izvedel vseh predlaganih dokazov, ki bi bili pomembni za zakonito in pravilno odločbo; ter da predlaga zaslišanje C. C., ki bi povedal o pravočasnosti v davčnem postopku podanih dokaznih predlogov ter o pravočasnosti predloga za obnovo. Prav tako je tožnik svoji drugi pripravljalni vlogi priložil še več listin, in sicer štiri sodbe tega sodišča v zvezi z (ne)odmero davka osebam, ki so povezane s tožnikom in so po zatrjevanju tožnika v enaki situaciji, ter sodbe in sodna pisanja v zvezi s kazenskim postopkom, ki se je vodil tudi zoper tožnika (A6-A13).

7. Na naroku za glavno obravnavo je sodišče vpogledalo v upravni spis, zlasti v tožnikov predlog za obnovo (v sodnem spisu v kopiji pod C6), odmerni odločbi za leti 2007 (v sodnem spisu v kopiji pod C2) in 2008 (v sodnem spisu v kopiji pod C3), odločbi o pritožbi zoper obe omenjeni odločbi (v sodnem spisu v kopiji pod C4 in C5), prvo odločbo (v sodnem spisu v kopiji pod C1) ter dopis SDT (v sodnem spisu v kopiji pod C7) in odgovor davčnega organa (v sodnem spisu v kopiji pod C8). Nadalje je sodišče vpogledalo tudi v prilogi tožnikove pritožbe zoper izpodbijani sklep (A4), tj. v sklep o zavrženju predloga za obnovo postopkov odmere dohodnine za leti 2007 in 2008 z dne 9. 6. 2020 ter drugo odločbo. Tožnikove predloge za zaslišanje prič in tožnika je sodišče zavrnilo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, enako pa tudi dokazne predloge z listinami A6‑A13. 8. Tožba ni utemeljena.

9. Uvodoma je zaradi jasnosti potreben kronološki pregled ključnih procesnih dejanj, ki so vodila do izdaje izpodbijanega sklepa: (i) Tožniku je bila najprej 21. 11. 2014 izdana prva odločba (C1), s katero se je v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za obdobje 2005-2008 (I.) ugotovila nepravilnost, s tem da v letih 2007 in 2008 ni vložil napovedi za odmero akontacije dohodnine od dohodkov iz zaposlitve (dohodek iz drugega pogodbenega razmerja), kot prikazano v preglednici, zaradi česar davčni organ tožniku v omenjenih dveh letih ni obračunal akontacije dohodnine od dohodkov iz zaposlitve (dohodek iz drugega pogodbenega razmerja) v znesku, ki se navaja; nadalje je bilo odločeno, da bo (II.) tožniku obveznost za dohodnino v omenjenih dveh letih v opredeljenem znesku odmerjena v postopku obnove odmere dohodnine za posamezni leti; končno pa je bilo odločno še (III.) glede stroškov ter (IV.) nesuspenzivnosti pritožbe.

(ii) Po pritožbi tožnika zoper prvo odločbo je bilo na pritožbeni stopnji z drugo odločbo (del prilog pod A4) 21. 12. 2015 odločeno, da se pritožba zoper prvo odločbo zavrne kot neutemeljena, njen izrek pa se spremeni v delih, ki se nanašajo na akontacijo dohodnine od dohodkov iz zaposlitve, tako da pravilno glasi akontacija dohodnine od drugih dohodkov. Iz obrazložitve predmetne druge odločbe izhaja, da je prva odločba ugotovitvena, tj. se z njo zgolj ugotavlja, da tožnik organu ni predložil pravilnih podatkov za odmero dohodnine za leti 2007 in 2008, drugih učinkov pa ta deklaratorna odločba nima, tj. ne gre za konstitutivno odločbo, s katero bi bila naložena davčna obveznost, zato bo mogoče ugotovljeno dejansko stanje in samo odmero izpodbijati v postopku obnove, ko bo izdana odmerna odločba. Ne glede na navedeno pa se je pritožbeni organ opredelil tudi do tega, ali je tožnik prejel dohodke, za katere se mu očita nevložitev napovedi za odmero akontacije dohodnine. V tej zvezi pritožbeni organ zaključi, da je tožnik prejel obdavčljive dohodke, ki jih je bil dolžan napovedati, vendar pa pri tem ni šlo za dohodke iz zaposlitve, temveč za druge dohodke, zaradi česar se izrek prve odločbe v tem delu popravlja.

(iii) V ponovnem postopku obnove odmere dohodnine sta bili tožniku izdani **odločbi o odmeri** za leti 2007 in 2008 (C2 in C3), in sicer obe 29. 1. 2016, pritožbi zoper obe omenjeni odmerni odločbi sta bili na drugi stopnji zavrnjeni (C4 in C5). Tožnikov predlog za obnovo postopkov za odmero dohodnine za leti 2007 in 2008 po odločbah C2 in C3 pa je bil 9. 6. 2020 s sklepom zavržen (del prilog pod A4), in sicer ker tožnik okoliščin, na katere opira svoj predlog, ni verjetno izkazal, delno pa je bil tožnikov predlog za obnovo glede pravočasnosti po subjektivnem roku tudi prepozen.

(iv) Obnovo postopka pa je tožnik predlagal tudi za upravni postopek po prvi odločbi v zvezi z drugo odločbo (C6) in o tem je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom, s katerim je tožnikov predlog bil prav tako zavržen kot prepozen, in sicer zaradi prekoračenja objektivnega roka za podajo predloga.

10. Prvi in četrti odstavek 89. člena ZDavP-2 določata, da se lahko začne obnovo postopka iz razloga, ker se izve za nova dejstva oz. dokaze, ki bi mogli pripeljati do drugačne odločbe, v predpisanih rokih, pri čemer se obnova po uradni dolžnosti ne more začeti po preteku petih let od vročitve odločbe zavezancu za davek (t.i. objektivni rok), v rokih iz prvega odstavka tega člena pa lahko predlaga obnovo postopka tudi zavezanec za davek. V tej zadevi je sporno, ali je tožnik pravočasno, tj. pred iztekom objektivnega roka predlagal obnovo postopka po prvi odločbi.

11. Glede obnove postopka, ki je urejena v ZUP (260. člen in naslednji), vsebuje ZDavP-2 le nekaj posameznih specialnih določb, ki so vsebovane v omenjenem 89. členu, glede vseh ostalih vprašanj pa se uporablja splošna ureditev tega pravnega sredstva.1 V prvem odstavku 89. člena je tako določen poseben rok za uveljavljanje najpogostejšega razloga za obnovo postopka (tj. če se izve za nova dejstva oz. dokaze, ki bi lahko vodili k drugačni odločitvi), pri čemer pa sta tako relativni kot absolutni rok daljša kot po splošni ureditvi v ZUP za ta obnovitveni razlog, in sicer šest mesecev od dneva, ko je bilo moč navesti nova dejstva oz. uporabiti nove dokaze (po splošni ureditvi ZUP je to en mesec) ter pet let od vročitve odločbe zavezancu za davek (po splošni ureditvi ZUP je to tri leta), ti roki pa veljajo tudi za predlog za obnovo zavezanca za davek.2

12. Omenjeni objektivni rok se po ZDavP-2 še dodatno razlikuje od objektivnega roka po ZUP, namreč glede na to, da torej teče od vročitve odločbe stranki in ne od dokončnosti odločbe, kot sicer velja za triletni objektivni rok po splošni ureditvi v četrtem odstavku 263. člena ZUP. Cit. določilo ZUP namreč pravi, da se po preteku treh let od _dokončnosti odločb_ obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Zadnji stavek prvega odstavka 89. člena ZDavP-2 pa pravi, da se po preteku petih let od _vročitve odločbe_ zavezancu za davek obnova po uradni dolžnosti ne more začeti. Navedeno pomeni, da ZDavP-2 določa posebej in drugače od ZUP ne le dolžino objektivnega roka, temveč tudi začetek njegovega teka, ki se torej veže na vročitev odločbe. Glede objektivnega roka namreč teorija opozarja, da zaradi določbe o nesuspenzivnosti pritožbe po ZDavP-2 ta rok ne teče od dokončnosti, temveč že od vročitve (saj je izvršljivost v davčnih postopkih praviloma vezana na vročitev in ne dokončnost).3 Glede na navedeno tožnik nima prav, da objektivni rok začne teči od dokončnosti odločbe, prav tako pa tudi ni na mestu sklicevanje na sodbo II U 485/2011, saj se ta ne nanaša na zadevo, v kateri bi bil merodajen ZDavP-2 kot poseben zakon, na kar pravilno opozarja že toženka v drugostopenjski odločbi. Tožnikovo sklicevanje na sklep o zavrženju predlogov za obnovo postopkov odmere dohodnine za leti 2007 in 2008 (A4), v katerem se navaja da sta odločbi o odmeri za leti 2007 in 2007 (C2 in C3) postali dokončni z vročitvijo odločb organa druge stopnje (C4 in C5), te sodne presoje v ničemer ne spreminja.

13. Svojo tezo, da je objektivni rok v obravnavanem primeru treba šteti od vročitve druge odločbe, pa tožnik gradi tudi na argumentaciji, da je z drugo odločbo drugostopenjski davčni organ odločal vsebinsko, češ da je spreminjal prvo odločbo po izvedeni vsebinski presoji dejstev in dokazov. Po vpogledu v prvo in drugo odločbo (C1 in A4) po presoji sodišča navedeno ne drži. Prva odločba je bila izdana v davčnem inšpekcijskem nadzoru, s katero se (I.) ugotavlja nepravilnost, namreč da tožnik ni vložil napovedi za odmero akontacije dohodnine, zaradi česar mu ni bila obračunana akontacija v znesku 1.807.580,25 EUR, ter (II.) bo tožniku obveznost za dohodnino v skupnem znesku 4.833,690,00 EUR odmerjena v postopkih obnove odmere dohodnine za posamezna leta.

14. Presoja prve odločbe kot takšne ni predmet tega upravnega spora, zato se sodišče na tem mestu ne opredeljuje glede njene pravilnosti in zakonitosti, jo je pa drugostopenjski davčni organ z drugo odločbo označil kot ugotovitveno in ne konstitutivno odločbo, s katero bi bila naložena kakšna davčna obveznost. Zato ne drži tožbena navedba, da je pritožbeni organ vsebinsko meritorno odločal s tem, ko je uporabil drugo pravno določilo in ugotovil drugo podlago za _odmero_ davka (str. 4 tožbe). Kot rečeno, se s prvo odločbo davek ni odmerjal, enako pa posledično velja tudi za drugo odločbo. Zato po presoji sodišča drugega stavka iz 1. točke izreka druge odločbe (_Izrek izpodbijane odločbe se v delih, ki se nanašajo na akontacijo dohodnine od dohodkov iz zaposlitve spremeni tako, da pravilno glasi akontacija dohodnine od drugih dohodkov._), ki je v drugi odločbi obrazložen s tem, da pritožbeni organ ugotavlja, da tožnik ni prejel dohodkov za opravljeno delo, temveč je dejansko prejel druge dohodke, zato se izrek prve odločbe v tem delu popravlja (str. 7 druge odločbe), ni mogoče razumeti na način, da druga odločba pomeni postopanje pritožbenega organa po prvem odstavku 252. člena ZUP. Skladno s cit. določilom namreč drugostopenjski organ v primeru, če spozna, da obstajajo materialnopravni razlogi, s svojo odločbo _odpravi_ odločbo prve stopnje in sam reši zadevo. Iz izreka druge odločbe pa ne izhaja, da bi bila prva odločba kakorkoli odpravljena in da bi drugostopenjski organ odločal v zadevi sam, temveč iz izreka in obrazložitve druge odločbe izhaja le, da se izrek prve odločbe delno spremeni oz. popravi. Do tega, ali je ustrezno, da je bila takšna poprava narejena z drugo odločbo, ne pa morebiti na kakšen drug način, se sodišče prav tako ne opredeljuje, saj tožnik tega s tožbo ne osporava. Glede na navedeno tudi na tej podlagi ni mogoče pritrditi tožniku, da bi se v obravnavanem primeru objektivni rok moral šteti od vročitve druge odločbe. Te sodne presoje ne omaje niti tožnikovo sklicevanje na dopis SDT (C7) in odgovor davčnega organa (C8), ki naj bi potrjeval, da je drugostopenjski organ z drugo odločbo odločal vsebinsko in spremenil prvo odločbo. Tožnikov tožbeni citat iz tega odgovora (da je drugostopenjski organ že 21. 12. 2015 odločal o pritožbah zavezancev ter odločil, da se pritožbi ugodi in da se izdani odločbi za leti 2006 in 2007 odpravita in vrneta v ponovno odločanje zaradi kršitve materialnega zakona) se namreč nanaša na odmerne postopke, ki so bili vršeni proti tožniku, ne pa na postopek izdaje prve, ugotovitvene odločbe.

15. Tožnik s tožbo trdi še, da je predlog za obnovo vložil zoper prvo in zoper drugo odločbo. Po vpogledu v tožnikov predlog (C6) sodišče ugotavlja, da navedeno ne drži. Tožnik je predlog vložil (med drugim) za upravni postopek, številko katerega je med drugim navedel na prvi strani svoje vloge, in sicer št. DT 0610-1315/2011-34 (01321-34) v zvezi s postopkom št. DT 499-01-18/2015-2 (str. 1 in 2 tožnikovega predloga). Predlog, ki ga je tožnik podal, pa se tudi sicer jasno nanaša na obnovo postopka, ki je tekel pod št. DT 0610-1315/2011-34 (01321-34), davčni inšpekcijski nadzor davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve od 2005 do 2008 (str. 12 tožnikovega predloga). Sodišče tako pritrjuje toženki, ki v drugostopenjski odločbi ugotavlja, da tožnik predloga ni vložil tudi zoper drugostopenjsko odločbo.

16. Glede na to, da odmera davčnih obveznosti tožniku ni predmet tega upravnega spora, temveč se ta spor nanaša na vprašanje pravočasnosti predloga za obnovo postopka, se po presoji sodišča dokazni predlog za zaslišanje tožnika, ki naj bi izpovedoval o dejstvih, da sam ni prejel obdavčljivih dohodkov in ni zadržal denarnih sredstev ter da je bil zato nezakonito pahnjen v neobstoječ davčni dolg v višini prek 2 mio EUR, ne nanaša na dokazovanje dejstev, ki so v tem upravnem sporu pravno odločilna. Enako velja za predlagano zaslišano priče A. A., ki naj bi izpovedala, da je sredstva, prejeta od B. B., izplačala delavcem hrvaškega podjetja. Prav tako pa je nerelevantno zaslišanje priče D. D., ki naj bi tožnika zaradi procesno napačnega postopanja (nezaslišanje zavezanca in prič) pahnil v omenjeni davčni dolg. Zaslišanje priče C. C. pa ni relevantno, saj če v tem postopku zaslišanja omenjenih prič niso relevantna, tudi ni relevantno, ali so bili ti dokazni predlogi v upravnem postopku pravočasno podani. Tožnik je zaslišanje slednje priče sicer predlagal tudi v zvezi s pravočasnostjo vložitve predloga za obnovo, vendar je tozadevno ta dokazni predlog neprimeren, saj to ni dejstvo, ki bi se dokazovalo s pričami, temveč je to predmet sodne presoje. Zato so bili predlogi za zaslišanje omenjenih oseb zavrnjeni.

17. Nadalje pa je tožnik svoji drugi pripravljalni vlogi priložil še vrsto listin (A6-A13), ki pa so za predmetni upravni spor prav tako nerelevantne. Kot rečeno, predmet tega postopka ni odmera davčnih obveznosti, zato (ne)odmera dohodnine osebam, povezanim s tožnikom, ki naj bi bile v enaki situaciji kot tožnik (na kar se nanašajo sodbe A7-A10), za ta upravni spor ni relevantna. Enako velja za sklep A6. O obnovitvenih razlogih, ki jih je tožnik uveljavljal v svojem predlogu C6, pa (zaenkrat) po vsebini še ni bilo odločeno, zato so tudi v tem upravnem sporu predložene listine A11-A13, ki se nanašajo na kazenski postopek X K 6122/2016 in njegov izid na drugi stopnji, za odločitev v tem upravnem sporu, ki se nanaša na sodni preizkus izpodbijanega procesnega sklepa o zavrženju tožnikovega predloga za obnovo, nerelevantne. Zato je sodišče tudi te dokazne predloge moralo zavrniti.

18. Sklepno sodišče še zavrača tožbeno stališče, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Pravnorelevantna dejstva v tej zadevi, tj. da je bila prva odločba tožniku vročena 8. 12. 2014, niso sporna, zato o tem ni bil potrebno kakršnokoli posebno izvajanje dokazov, posledično pa tudi ne njihova presoja oz. obrazložitev. Prav tako izpodbijani sklep vsebuje pravno podlago (tj. referenca na drugi odstavek 267. člena ZUP) in razloge, ki narekujejo odločitev (zamuda objektivnega roka).

19. Izpodbijani sklep je po navedenem pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa so neutemeljene, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS‑1 kot neutemeljeno zavrnilo.

20. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru zavrnitve tožbe trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

21. Sodišče je na podlagi 2. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1 v zadevi odločalo po sodniku posamezniku.

1 Erik Kerševan, komentar k 89. členu v Davčno pravo med teorijo in prakso s komentarjem 70.-90. člena ZDavP-2, ULRS, Ljubljana, 2021, str. 489. 2 Povzeto po ibid., str. 490. 3 Komentar k 89. členu v Tone Jerovšek in drugi, Zakon o davčnem postopku s komentarjem, Davčno izobraževalni inštitut in Davčno finančni raziskovalni inštitut, Ljubljana, Maribor, 2008, str. 233.