Jedro

Za presojo, ali je izpolnjen standard očitne (ne)razumnosti tožnikove zadeve je v tem primeru najprej pomembno, da priznanje krivde v kazenskem postopku samo po sebi ni objektivna ovira za uveljavljanje obnove postopka po določbah ZKP, saj iz sodne prakse izhaja, da jo je dopustno uveljavljati tudi glede kazenskega postopka, ki je končan s pravnomočno sodbo, izdano na podlagi sprejetega priznanja krivde.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu Bpp 460/2017 z dne 27. 12. 2017 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za obnovo sodnega postopka v zadevi IV K 24187/2015 Okrožnega sodišča v Ljubljani.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka tožnikovo prošnjo zavrnila na podlagi določb 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Tožnik naj bi v svoji prošnji uveljavljal BPP za obnovo kazenskega postopka iz razloga po 3. točki prvega odstavka Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Navaja, da je bil kazenski postopek končan s pravnomočno sodbo na podlagi sprejetega sporazuma o priznanju krivde, da je bil tožnik s pravnomočno sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in poskusa umora po isti točki v zvezi s 34. členom KZ-1. Iz sodnega spisa naj bi izhajalo, da tožnik ni nikoli omenjal okoliščine, da bi dejanje storil kot samomor, niti da dejanja ni storil namerno, na kar sedaj meri. Dodaja, da tega ni zatrjeval niti v pritožbenem postopku, čeprav je mnenje ZD Trebnje, na katerem gradi svoj predlog za obnovo, izdano 23. 3. 2016, sodba Višjega sodišča v Ljubljani pa je bila izdana 26. 5. 2016. To naj bi pomenilo, da zatrjevana okoliščina poskusa samomora ne predstavlja novega dejstva, z njim povezano mnenje pa ne dokaza kot razloga za obnovo postopka. Nadalje navaja, da mnenje, na katerega se sklicuje, odraža tožnikovo duševno stanje ob prestajanju kazni in zato ni primeren dokaz.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga laično tožbo. V njej navaja, da njegov odvetnik v pritožbenem postopku ni zatrjeval okoliščin samomora, ker ga je prvič obiskal septembra 2015 v UKC Ljubljana, ko ga je tožilka seznanila z obtožnico, naslednjič pa ga je videl na glavni obravnavi. Z njim naj ne bi opravil razgovora in naj ne bi vedel, zakaj se je tragični dogodek zgodil. Trdi, da se je želel ubiti. Nadalje trdi, da je bil med sojenjem pod vplivom antidepresivov in antipsihotikov, spal je po 24 ur na dan, ni se bil sposoben izraziti, odvetnik pa se z njim ni ukvarjal, zato je obtožbo sprejel. Sicer bi se sodnica odločila za sojenja, za kar pa ni bil sposoben. Navaja, da je medtem prenehal z uporabo antidepresivov in antipsihotikov. Meni, da mu je bila z zavrnitvijo prošnje za dodelitev BPP kršena ustavna pravica. Sklicuje se tudi na 107. člen Ustave Evropske unije.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba je utemeljena.

6. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (...). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

7. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. Pri tem gre za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

8. Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom "očitne (ne)razumnosti" (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Podrobnejše kriterije za napolnitev tega pravnega standarda je zakonodajalec predpisal v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, kjer je določil, kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, pri tem pa je vse tam naštete kriterije ponovno vezal na standard "očitnosti". S tem je po presoji sodišča tudi jasno določil standard preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev BPP morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

9. V obravnavani zadevi tožnik prosi za dodelitev BPP v zvezi z vložitvijo predloga za obnovo kazenskega postopka iz razloga, ki ga je toženka opredelila kot razlog po 3. točki prvega odstavka 410. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Toženka svojo oceno v bistvu opira na presojo, da je kazenski postopek končan s pravnomočno sodbo na podlagi sprejetega sporazuma o priznanju krivde, da tožnik vprašanja odgovornosti oziroma krivde v postopku ni izpostavil (niti v pritožbenem postopku) oziroma je krivdo priznal, zaradi česar sedaj zatrjevana okoliščina poskusa samomora ni novo dejstvo oziroma s tem povezano mnenje nov dokaz kot razlog za obnovo postopka. Tožnik se s tako razlago ne strinja, saj v laični tožbi opisuje, kakšno je bilo njegovo (psihično) stanje v času sojenja.

10. Po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP se kazenski postopek sme v korist obsojenca obnoviti, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Za primarno presojo, ali je v tem primeru izpolnjen standard očitne (ne)razumnosti tožnikove zadeve je v tem primeru najprej pomembno, da priznanje krivde v kazenskem postopku samo po sebi ni objektivna ovira za uveljavljanje obnove postopka po navedeni določbi ZKP, saj iz sodne prakse izhaja, da jo je dopustno uveljavljati tudi glede kazenskega postopka, ki je končan s pravnomočno sodbo, izdano na podlagi sprejetega priznanja krivde oziroma sporazuma o priznanju krivde (prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 50057/2014 z dne 19. 10. 2017).

11. Nadalje sodišče sodi, da so razlogi, ki jih za svojo odločitev navaja toženka, tožnik pa s svojimi tožbenimi navedbami o stanju, v kakršnem je bil v času sojenja, izpodbija, materialnopravno zmotni. Toženkina ocena o očitni nerazumnosti tožnikove zadeve v izpodbijani odločbi se namreč opira na ugotovitev, da tožnik v kazenskem postopku vprašanja krivde ni izpostavljal, ker da je krivdo priznal, zaradi česar v zvezi z vprašanjem krivde uveljavljano novo dejstvo že iz tega razloga ne more biti novo v smislu 410. člena ZKP. Velja pa ravno nasprotno, nova dejstva so namreč tista, ki so nova za sodišče, niso pa nova dejstva tista, ki jih je stranka že uveljavljala, in sicer ne glede na to, ali je sodišče v pravnomočni sodbi ocenilo (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Ljubljana, 2004, str. 885). Pri tem ni nepomembno, da sodišče v kazenskem postopku priznanja krivde ne sprejme avtomatično, temveč ob ustreznem preizkusu (prvi odstavek 285c. člena ZKP). Tudi toženkina ugotovitev, da naj bi bilo mnenje, ki ga tožnik predlaga kot nov dokaz, namenjeno ugotavljanju tožnikove sposobnosti za prestajanje kazni zapora in zato neprimerno za dokazovanje uveljavljanega obnovitvenega razloga, po oceni sodišča samo po sebi ne kaže očitno na nerazumnost tožnikove zadeve, toženka pa tudi ne navede ničesar, kar bi njeno stališče utemeljevalo na nivoju očitnosti.

12. Ker so po navedem razlogi, na katere se opira izpodbijana odločba, materialnopranvo zmotni, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek.