Jedro

V pogodbi o sofinanciranju, ki jo podpišeta kmet in Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, ni opredeljeno vprašanje izplačila nepovratnih sredstev tako, da bi bilo lahko o obveznosti tožene stranke odločeno na podlagi pogodbe v pravdnem postopku. Zato se mora tožeča stranka (kmet) poslužiti upravnega postopka.

Če prvostopenjsko sodišče tožbe ne bi vročalo toženi stranki, stroški odgovora na tožbo res ne bi nastali. Vendar je tožnik vložil tožbo na nepristojno sodišče in s tem povzročil nastanek stroškov, zato je prav, da jih po načelu uspeha v pravdi tudi krije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke s 5. 2. 2018 in opravljena pravdna dejanja razveljavilo. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih strokov tožene stranke v znesku 374,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da terja plačilo denarne terjatve. Gre za obligacijski zahtevek, ki je predmet civilnopravnega razmerja. Podlaga zahtevka je pogodba, sklenjena med pravdnima strankama. Ne gre za oblastno razmerje, ampak za pogodbeno razmerje med dvema strankama. Stališče prvostopenjskega sodišča, da gre za upravnopravno razmerje, v katerem tožena stranka nastopa oblastno in kot taka odloča o pravicah in obveznostih tožeče stranke, je napačno. Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge lahko nastopa tako v funkciji državnega organa, upravičenega za oblastno odločanje, kot tudi v funkciji zastopnika Republike Slovenije, ki lahko Republiko Slovenijo pogodbeno zaveže. V obravnavanem primeru je Agencija nastopala v funkciji zastopnika, ki je Republiko Slovenijo pogodbeno zavezal. Vsa izplačila v kmetijstvu nimajo enake narave, Agencija pa ne nastopa v vseh primerih kot upravni organ. Ponavadi se subvencije v kmetijstvu priznavajo v upravnih postopkih. Vendar se v teh primerih in za ta izplačila ne podpisuje pogodb s kmeti, ampak se ta sredstva izplačujejo neposredno na podlagi upravnih odločb. Podlaga za izdajo odločbe in dodelitev sredstev so uredbe Vlade RS, ki določajo, kdo je upravičen do sredstev in za koliko. Tožeča stranka ne uveljavlja plačila sredstev iz tega naslova. V primerih, ko gre za sredstva za naložbe v kmetijska gospodarstva, Republika Slovenija objavi razpis, s katerim povabi kmete k sodelovanju in se zaveže, da bo tistim, ki se bodo prijavili in izpolnili pogoje ter investirali določen delež, te investicije povrnila. V teh primerih je akt, ki pomeni podlago za izplačilo sredstev, pogodba med Republiko Slovenijo in kmetom. Gre za postopek, ki ima za končno posledico pogodbeno zavezo Republike Slovenije za sofinanciranje investicij. Res Agencija sprva izda odločbo, vendar z odločbo le preveri izpolnjevanje pogojev kmeta za sofinanciranje, nato pa ponudi v podpis pogodbo, ki jo podpišeta kmet in Agencija. Podlaga za izplačilo je Pogodba. Agencija nato na podlagi pogodbe izplača sredstva. Agencija ne izda nobene nove odločbe. Prvotna odločba pa ni podlaga za izplačilo, niti ni izvršilni naslov. Obveza se ustanovi s pogodbo med strankama. Tudi tožeča stranka je v podpis prejela tako pogodbo, ki sta jo obe stranki podpisali in jo je tožeča stranka izpolnila v celoti, tožena pa le v deloma. Neizplačan delež sredstev v višini 72.055,54 EUR, ki ga sedaj s tožbo zahteva tožeča stranka, predstavlja kršitev pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama s strani Agencije. Zahtevek po izpolnitvi pogodbe spada med civilnopravna razmerja in sodi v pristojnost sodišča splošne pristojnosti. Če tožeči stranki ne bo priznano, da pred pravdnim sodiščem uveljavlja svoj tožbeni zahtevek, bo ostala brez sodnega varstva, taka situacija pa je nesprejemljiva. Sklicevanje sodišča na judikate, navedene v izpodbijani odločbi, se ne nanaša na primerljive situacije. Z izpodbijano odločbo je sodišče bistveno kršilo določila postopka, saj trditvena podlaga ne omogoča ugotovitve nepristojnosti sodišča in zavrženja tožbe. Poleg pogodbene odgovornosti tožeča stranka ponuja sodišču tudi odškodninsko odgovornost tožene stranke, ki spada med premoženjskopravna civilna razmerja.

Napačna je tudi odločitev o stroških. Tožena stranka v pravdi ni uspela, saj v primeru, če bi bilo zavrženje upravičeno, pravda sploh ne bi smela nastati. Nastal bi lahko le pravdni postopek, ne pa tudi pravda. Uspeh v pravdi je mogoče ugotoviti le takrat, kadar sodišče meritorno razsodi o zadevi, ne pa kadar tožbo zavrže. Ob predpostavki, da bi bilo zavrženje tožbe zaradi nepristojnosti utemeljeno, sodišče tožbe sploh ne bi smelo vročati, saj ni bila podana temeljna predpostavka za uvedbo pravdnega postopka, kaj šele trostranega razmerja. Sodišče bi moralo najprej preveriti svojo pristojnost. Ob spregledani podlagi za vročitev tožbe, stroškov tožene stranke za odgovor na tožbo ni mogoče naprtiti tožeči stranki. Če se je sodišču vročitev tožbe zgodila, je to naključje, ki v enaki meri bremeni obe stranki in pravičnost terja, da pač vsaka krije svoje stroške postopka.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevane bistvene kršitve določb postopka, niti tiste, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, niso podane. Odločbo je mogoče preizkusiti, razlogi so jasni in si niso v nasprotju.

6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo naslednja pravna odločilna dejstva: - Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije, Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) je objavilo razpis za posodabljanje kmetijskih gospodarstev in sofinanciranje naložb v kmetijstvu, na katerega se je prijavil tožnik; - Agencija je 7. 8. 2008 tožniku izdala odločbo in mu odobrila nepovratna sredstva v višini do 99.628,02 EUR; - na podlagi te odločbe sta tožnik in Agencija sklenila Pogodbo o sofinanciranju in Aneks št. 1 ter Aneks št. 2 s 27. 12. 2010; - v pogodbi sta določila del sredstev, ki ga končni prejemnik lahko uporabi za določen namen ter znesek lastne udeležbe; - dogovorila sta se, da bo Agencija odobrena sredstva nakazovala na podlagi upravičenih zahtevkov končnega prejemnika in opredelila dokumente, ki morajo biti z zahtevkom priloženi (III. člen Pogodbe); - dogovorila sta se, da bo Agencija po prejemu upravičenih zahtevkov za izplačilo sredstev v višini 50 % opravičljivih stroškov zahtevka odobrena sredstva končnemu prejemniku nakazala v zakonsko določenem roku (IV. člen Pogodbe); - določila sta obveznosti končnega prejemnika.

7. Tožnik s tožbenim zahtevkom vtožuje plačilo razlike med odobrenimi nepovratnimi sredstvi (99.628,02 EUR) in sredstvi, ki so mu bila izplačana (27.626,48 EUR). Trdi, da je tožena stranka protipravno kršila svoje obveznosti, saj bi morala manjkajoči znesek izplačati najkasneje do 21. 12. 2002, kot je to storila v manjšem delu. Ker je s plačilom v zamudi, od navedenega datuma terja tudi zakonske zamudne obresti.

8. Prvostopenjsko sodišče se je izreklo za nepristojno in tožbo zavrglo. Ocenilo je, da predstavlja dejansko podlago za izplačilo odobrenih sredstev toženkina upravna odločba in ne pogodba. Če tožena stranka vseh zahtevanih sredstev ni izplačala, je treba tak položaj reševati v postopku na področju upravnega prava, in ne pred rednimi sodišči. 9. Določitev pristojnosti za reševanje obravnavane zadeve je odvisna predvsem od rešitve vprašanja, kateri akt predstavlja dejansko pravno podlago za presojo upravičenosti zahtevka po plačilu neizplačanih sredstev. Iz ugotovljenih dejstev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je bila pravica do nepovratnih sredstev tožniku priznana z upravno odločbo. V njej je bila določena višina sredstev, ki je bila povzeta v pogodbo o sofinanciranju. Iz odločbe in pogodbe izhaja, da gre za maksimalni znesek, ki ga upravičenec lahko prejme, ko izpolni v predpisih in javnemu razpisu določene pogoje za izplačilo. Določeno je tudi, da se bodo sredstva črpala na podlagi upravičenih zahtevkov končnega prejemnika. Pogodba tako izrecno predvideva vlaganje upravičenih zahtevkov, na podlagi katerih se šele preveri in odloči, do kakšnega izplačila je končni prejemnik upravičen. Pogodba ne vsebuje določb o kriterijih in postopkih za presojo upravičenosti zahtevkov. Ker pogodba ne nudi podlage za odločitev o izplačilu sredstev, to pomeni, da o njem skladno s 56. členom Zakona o kmetijstvu (ZKme-1)1 odloči upravni organ v upravnem postopku. Po določilu drugega odstavka 56. člena ZKme-1 organ zahtevek odobri in sredstva izplača stranki na transakcijski račun, če zahtevek za izplačilo sredstev izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev. Če pa zahtevku stranke ni v celoti ugodeno, pristojni organ o zahtevku odloči z odločbo (tretji odstavek 56. člen Zkme-1). Če je zahtevek v nasprotju z zahtevami iz predpisov javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, ga organ z odločbo zavrne (četrti odstavek 56. člena ZKme-1).

10. V obravnavani zadevi v pogodbi o sofinanciranju ni opredeljeno vprašanje izplačila nepovratnih sredstev tako, da bi bilo lahko o obveznosti tožene stranke odločiti na podlagi pogodbe v pravdnem postopku. Zato se mora tožeča stranka poslužiti v zakonu predvidenega upravnega postopka, ko bo upravni organ odločil z upravno odločbo, sodno varstvo pa bo zagotovljeno v upravnem sporu. Pritožbena navedba, da bo tožeča stranka ostala na podlagi izpodbijane odločitve brez sodnega varstva, tako ni utemeljena. Zakaj v obravnavani zadevi pogodba ne predstavlja podlage za izplačilo neizplačanih sredstev, za kar se zavzema tožnik v pritožbi, pa je razvidno iz gornje obrazložitve.

11. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ki izpodbija odločitev o stroških. Prvostopenjsko sodišče je po načelu uspeha v pravdi (154. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP) naložilo plačilo stroškov tožene stranke (ki jih sestavljajo stroški odgovora na tožbo ter materialni stroški) tožniku. Taka odločitev je po mnenju pritožnika napačna, ker sodišče prve stopnje tožbe (v primeru, da je ocenilo, da ne gre za sodni spor) sploh ne bi smelo vročati toženi stranki in s tem povzročati nepotrebnih stroškov. Če pa je do stroškov že prišlo, bi jih po mnenju pritožnika sodišče moralo razdeliti med obe pravdni stranki.

12. Pritožnik ima prav, ko navaja, da se pristojnost presoja takoj, na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena ZPP). To pa ne pomeni, da sodišče kasneje sodne pristojnosti ne sme več presojati. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost. Če med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni (več) pristojno sodišče, ampak kakšen drug organ, se izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo (prvi in drugi odstavek 18. člena ZPP). Tako je v obravnavanem primeru prvostopenjsko sodišče tudi postopalo. Če prvostopenjsko sodišče tožbe ne bi vročalo toženi stranki, stroški odgovora na tožbo res ne bi nastali, kot pravilno opozarja tožnik v pritožbi. Vendar je tožnik vložil tožbo na nepristojno sodišče in s tem povzročil nastanek stroškov, zato je prav, da jih po načelu uspeha v pravdi tudi krije.

13. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in niti niso podani pritožbeni razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. toka 365. člena ZPP).

1 Zakon je vstopil v veljavo po izdaji odločbe in pogodbe, iz prehodne določbe 188. člena pa izhaja, da se uporablja tudi za zadeve, glede katerih ob uveljavitvi zakona teče upravni postopek ali glede katerih je bila ob uveljavitvi zakona že vložena zahteva ali pravno sredstvo.