Jedro

Glede na to, da že prva pogodba o zaposlitvi z dne 25. 8. 2017 ni bila sklenjena iz razloga, ki je naveden v pogodbi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je sklenjena v nasprotju z zakonom in je zato na podlagi 56. člena ZDR-1 transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Posledično so bile nezakonito za določen čas sklenjene tudi vse kasneje sklenjene pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila med tožnico in toženo stranko sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas in da med njima obstaja delovno razmerje za nedoločen čas (I. točka izreka), da ji je delovno razmerje 1. 9. 2019 nezakonito prenehalo (II. točka izreka), da pogodba o zaposlitvi z dne 23. 4. 2019 ni prenehala s 1. 9. 2019, temveč je veljala do 31. 12. 2019 in velja tudi od dneva vrnitve tožnice nazaj na delo k toženi stranki, in sicer za nedoločen čas z vsemi pravicami, ki iz nje izvirajo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je tožnico dolžna v roku 8 dni pozvati nazaj na delo in ji za čas od 1. 9. 2019 do 31. 12. 2019 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v obvezna zavarovanja, zanjo plačati prispevke in ji za ta čas izplačati plače, kot če bi delala, pri čemer se tožnici neto plača za čas od 1. 9. 2019 do 30. 11. 2019 zmanjša za znesek prejetega denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec (IV. točka izreka). V delu, v katerem je tožnica zahtevala priznanje pravic iz delovnega razmerja, prijavo v zavarovanje in plačilo plače za obdobje od 1. 1. 2020 do vrnitve nazaj na delo k toženi stranki, izplačilo neto plače za čas od 1. 9. 2019 do 30. 11. 2019 brez upoštevanja zneska denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, izstavitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z osnovno plačo 1.010,06 EUR bruto, je tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 762,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in odločitev o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Navaja, da je odločitev sodišča o pravočasnosti tožbe zmotna. Stališče sodišča, da začne rok za vložitev tožbe teči šele z dnem prenehanja zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je napačno. ZDR-1 v tretjem odstavku 200. člena začetek teka roka za uveljavljanje sodnega varstva veže na dan, ko je delavec izvedel za kršitev pravice in ne na dan prenehanja delovnega razmerja. Tožnica je bila 24. 8. 2019 seznanjena, da ji zadnja pogodba o zaposlitvi ne bo podaljšana, kar pomeni, da je s tem dnem izvedla za kršitev svoje pravice in je s tem dnem začel teči rok za sodno varstvo. Izpostavlja odločitvi Vrhovnega sodišča RS VII Ips 51/2009 in VIII Ips 404/2008 in odločitev VSDS Pdp 312/2014. V zvezi s sklenitvijo prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas poudarja, da ni bila sklenjena zaradi prakse preizkusa dela delavca. Še vedno je bistven razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedi A.A., da je bila pogodba o zaposlitvi s tožnico sklenjena zaradi povečanega obsega dela ob začetku šolskega leta, noči čarovnic, dneva mrtvih in božično novoletnih praznikov. O povečanem prometu od septembra dalje je izpovedala tudi B.B. Sodišče je verjelo C.C., ki je izpovedala, da je obdobje v septembru za prodajo parfumov "mrtvo", pri tem pa je kot nepomembno štelo okoliščino, da je priča pri toženi stranki zaposlena šele od 1. 12. 2018 dalje. Takšna dokazna ocena sodišča je neprepričljiva in napačna. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča o obstoju prakse sklepanja pogodb za določen čas z vsemi delavci na začetku zaposlitve. Sodišče se je oprlo zgolj na tožničino izpoved, ki zaradi zainteresiranosti za uspeh v postopku ni verodostojna ter izpoved A.A. Spregledalo pa je izpoved B.B., ki je zanikala obstoj takšne prakse. Obstoj takšne prakse izpodbija tudi seznam zaposlenih prodajalcev v poslovalnicah na D. in v E. za obdobje od 1. 9. 2016 do 18. 6. 2020, do katerega se sodišče ni opredelilo. Ne strinja se s presojo sodišča o nezakonitosti ostalih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Uvajanje nove znamke je v poslovalnici ustvarilo potrebo po dodatnih prodajnih in promocijskih aktivnostih, zaradi katerih je potrebovala dodaten kader. Gre za tipičen primer začasno povečanega obsega dela v smislu 3. alineje 54. člena ZDR-1 in ne razlog uvajanja novega programa v smislu 12. alineje 54. člena ZDR-1. V danem primeru ni šlo za negotovost o tem, kako bodo učinkovali novi programi in kakšna bo prihodnja potreba po delavcih, temveč je šlo za začasno povečano potrebo zaradi uvajanja nove znamke. Ne drži, da je trdila, da se bo nova blagovna znamka uvajala od enega do dveh let, šlo je zgolj za oceno trajanja. Že v odgovoru na tožbo je navedla, da točnega trajanja ni mogoče določiti, zaradi česar je s tožnico sklenila več zaporednih pogodb o zaposlitvi. To sta skladno potrdili A.A. in B.B. Ni bistveno, da se je znamka F. pričela prodajati šele v septembru 2018, saj je do zamude prišlo zaradi razlogov na strani dobavitelja. Nepomembna je ugotovitev, da je tožnica poleg dela z blagovno znamko F. občasno opravljala tudi druga dela in naloge, nepovezane s to blagovno znamko. Pričakovano je, da je tožnica pri delu pomagala tudi strankam, ki so se nanjo obrnile z vprašanji, nepovezanimi z znamko F. Ne drži, da je bila zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zaradi nadomeščanja odsotnosti v času dopustov. Sodišče se je neutemeljeno oprlo na izpoved C.C. Priča ni izpovedala, da je bila ta znamka v decembru 2018 že uveljavljena, ampak, da so bili ob njenem prihodu že dobri prodajni rezultati in da z znamko ni bilo težav. Izpovedala je tudi, da je tožnica skrbela za promocijo znamke, strežbo strank in da je bila ta znamka tožničina prioriteta. To dokazuje, da se je znamka še vedno uvajala in da je bila razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Relevantna je izpoved G.G., da je tožnica do 13. 6. 2019 še vedno delala na navedeni znamki. To pa pomeni, da je obstajal tudi zakonit razlog za sklenitev zadnje pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo njen predlog za sodno razvezo z dnem, ko se je tožnica zaposlila pri novem delodajalcu. Pri presoji bi moralo upoštevati, da je tožnica navajala, da je bila v zadnjih mesecih pri toženi stranki deležna osebnih zamer s strani nadrejenih in da se je s 1. 1. 2020 zaposlila pri drugem delodajalcu, zato nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo v interesu pravdnih strank.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnice kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna.

6. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je tožnica tožbo vložila prepozno. V skladu s tretjim odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih, (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem.

7. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je v konkretnem primeru začel teči rok za vložitev tožbe dne 1. 9. 2019, ko je tožnici prenehalo delovno razmerje na podlagi poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas. Pri tem utemeljeno ni upoštevalo navedb tožene stranke, da je tožba prepozna, ker je bila tožnica že 24. 8. 2019 ustno obveščena, da ji pogodbe o zaposlitvi ne bo podaljšala. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bilo ustno obvestilo tožene stranke tožnici zgolj informativne narave, ki ne ustvarja nobenih pravnih posledic, glede na to, da takšno obvestilo ni obvezujoče in bi eventuelno tožena stranka lahko še vedno ravnala drugače ter tožnici ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Ne nazadnje je tožena stranka s tožnico v obdobju dveh let sklenila kar pet pogodb o zaposlitvi za določen čas. Šele ko delodajalec prekine delavčevo zaposlitev (sklicujoč se na potek pogodbe za določen čas), dejansko poseže v obstoj pogodbe o zaposlitvi, ki je po delavčevem mnenju prešla v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, zato šele takrat prične teči 30-dnevni rok za neposredno sodno varstvo v smislu določb tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 (prim. VIII Ips 104/2012). Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožba, vložena 26. 9. 2019, pravočasna, saj je bila vložena znotraj 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Vztrajanje tožene stranke v pritožbi na drugačnem stališču ni utemeljeno. Da sodna praksa, ki jo tožena stranka izpostavlja v pritožbi (VIII Ips 51/2009, VIII Ips 404/2008, Pdp 312/2014), ne utemeljuje drugačne odločitve v obravnavani zadevi, ker temelji na drugačnih dejanskih okoliščinah, je ustrezno odgovorilo že sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve sodbe, pritožbeno sodišče pa z razlogi soglaša. 8. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od 1. 9. 2017 do 31. 8. 2019 na podlagi petih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Prva pogodba o zaposlitvi je bila med pravdnima strankama sklenjena za čas od 1. 9. 2017 do 30. 11. 2017, druga za čas od 1. 12. 2017 do 31. 5. 2018, tretja za čas od 1. 6. 2018 do 30. 11. 2018, četrta za čas od 1. 12. 2018 do 31. 5. 2019 in zadnja za čas od 1. 6. 2019 do 31. 8. 2019. Tožnica je po prvi pogodbi o zaposlitvi opravljala delo v poslovalnici na D. v oddelku parfumerije, po ostalih pogodbah o zaposlitvi pa v poslovalnici v E., ravno tako na oddelku parfumerije. Vse pogodbe o zaposlitvi so bile sklenjene zaradi začasno povečanega obsega dela.

9. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov že v zvezi s prvo pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za določen čas od 1. 9. 2017 do 30. 11. 2017 ugotovilo podlago za transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas. Vseeno je sodišče prve stopnje tudi glede vseh nadaljnjih pogodb natančno pojasnilo, v čem so razlogi za zaključek, da so bile pogodbe sklenjene v nasprotju z zakonom oziroma, da razlog, naveden v pogodbi, ni bil dejanski razlog sklenitve pogodb. Posledično je pravilno ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo z iztekom zadnje pogodbe o zaposlitvi - z dnem 31. 8. 2019, ampak je trajalo do 31. 12. 2019 in velja tudi od dneva vrnitve tožnice nazaj na delo k toženi stranki. V zvezi s tem je tožnici pravilno priznalo pripadajoče pravice iz delovnega razmerja.

10. Sodišče je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, in sicer na določbo 56. člena ZDR-1, ki določa, da se v primeru, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Pogodba o zaposlitvi za določen čas je sklenjena zakonito, kadar je podan zakonski razlog za sklenitev, predviden v 54. členu ZDR-1. Za odločitev v tem primeru je torej bistveno, ali je bil tudi dejansko podan razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela, ki ga predvideva 3. alineja prvega odstavka 54. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi teh določb pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala obstoja navedenega razloga za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas.

11. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede neobstoja zakonitega razloga za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje je že v zvezi s prvo pogodbo o zaposlitvi z dne 25. 8. 2017, ki je bila sklenjena za določen čas od 1. 9. 2017 do 30. 11. 2017, pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je bila sklenjena zaradi povečanega obsega dela. Toženi stranki ni verjelo, da je tožnico zaposlila na oddelek parfumerije na D. zaradi povečanega obsega dela, to je zaradi povečanega prometa na oddelku ob začetku šolskega leta, noči čarovnic, dneva mrtvih in božično novoletnih praznikov. Ob izostanku dokazil, ki bi v času sklenitve tožničine pogodbe o zaposlitvi potrjevale povečan promet na oddelku parfumerije in dejstvu, da je priča C.C. obdobje v septembru ocenila kot "mrtvo obdobje" z vidika prodaje parfumov, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene. Zgolj zato, ker je C.C. pri toženi stranki zaposlena od 1. 12. 2018 dalje, njena izpoved ni neverodostojna, kot to neutemeljeno uveljavlja tožena stranka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je izpoved priče ocenilo tudi glede na ostale izvedene dokaze in pojasnilo, zakaj je njena izpoved v tem delu prepričljivejša od izpovedi B.B., ki je npr. nasprotno za to obdobje izpovedala o povečani prodaji parfumov. Pritožbeno sodišče z razlogi sodišča prve stopnje soglaša. Tako ni podlage za zaključek, da je šlo pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi s tožnico za povečan obseg dela. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavilo, da je priča A.A. potrdila tožničino izpoved, da je bila pri toženi stranki taka praksa, da se sklepajo pogodbe o zaposlitvi za določen čas z namenom, da se delavca preizkusi. Seznam zaposlenih prodajalcev v poslovalnicah na D. in v E., na katerega se sklicuje tožena stranka v pritožbi, v ničemer ne dokazuje obstoja zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, zato dejstvo, da se sodišče prve stopnje do tega dokaza ni izrecno opredelilo (kar pa ne pomeni, da ga pri odločitvi ni upoštevalo), ne vpliva na pravilnost odločitve.

12. Glede na to, da že prva pogodba o zaposlitvi z dne 25. 8. 2017 ni bila sklenjena iz razloga, ki je naveden v pogodbi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je sklenjena v nasprotju z zakonom in je zato na podlagi 56. člena ZDR-1 transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Posledično so bile nezakonito za določen čas sklenjene tudi vse kasneje sklenjene pogodbe. Pritožbeno sodišče pa soglaša, da tudi sicer razlogi za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, ki so bili navedeni v kasnejših pogodbah o zaposlitvi, niso bili podani.

13. Tožena stranka je sklenitev nadaljnjih štirih pogodb o zaposlitvi za določen čas s tožnico utemeljevala z navedbami o povečanem obsegu dela v povezavi z uvajanjem nove blagovne znamke F., ki pa jim sodišče prve stopnje ni sledilo. Ob upoštevanju, da je tožena stranka sama ocenila potrebo po uvajanju nove znamke v trajanju enega do dveh let, s tožnico pa je sklenila najprej tri pogodbe o zaposlitvi za čas 6 mesecev in nazadnje še eno za tri mesece, je prepričljiva dokazna ocena sodišča prve stopnje, da razlog za sklenitev ni bil v začasno povečanem obsegu dela. V zvezi s tem se je sodišče utemeljeno oprlo na izpovedi prič A.A. in B.B., ki sta pojasnili, da se ni vedelo, koliko časa bo trajalo uvajanje nove blagovne znamke, saj so se z dobaviteljem dogovarjali sproti. Pri tem je sodišče tudi pravilno pojasnilo, da delodajalec ne more prenesti rizik poslovnega tveganja na delavca.

14. Pravilnost navedene presoje potrjujejo tudi nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica od decembra 2017 do februarja 2018, ko je bila napotena na izobraževanje v zvezi z uvajanjem znamke F., s to znamko še ni imela zadolžitev in je na oddelku parfumerije opravljala drugo delo oziroma je prodajala druge znamke. Četudi je tožničino delo po februarju 2018 v večjem delu obsegalo delo na znamki F., je sodišče prve stopnje tudi v tem delu verjelo tožnici, da ni delala izključno na tej znamki. V zvezi z okoliščinami sklenitve zadnje pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 4. 2019 pa je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi C.C. (ki je predlagala sklenitev zadnje pogodbe o zaposlitvi s tožnico) ugotovilo, da je bil pravi razlog za sklenitev v nadomeščanju odsotnosti v času dopustov. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi v tem delu jasna in prepričljiva, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša. Pritožbene navedbe, ki ji nasprotujejo, so neutemeljene.

15. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o vrnitvi tožnice nazaj na delo. Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 lahko sodišče sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. 16. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 118. člena ZDR-1 in ugodilo tožničinemu zahtevku za vrnitev nazaj na delo. Tožena stranka je predlog za sodno razvezo utemeljevala z navedbami, da je tožnica sama navajala, da so nadrejeni imeli negativen odnos do nje in da so bile izrečene žalitve, kar bi se po njenem mnenju lahko nadaljevalo ali zaostrilo v primeru tožničine vrnitve na delo, z dejstvom, da je tožnica zoper njo sprožila predmetni spor in da je zaposlena pri drugem delodajalcu. Po skrbni presoji okoliščin in interesov na strani obeh strank je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da predlog tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen. Pri tem je utemeljeno upoštevalo tožničino izpoved, da bi še vedno lahko delala pri toženi stranki in da posamezne neprimerne izjave njene nadrejene ne bi vplivale na njeno nadaljnjo delo. Pravilno je poudarilo, da delodajalec ne more utemeljevati predloga za sodno razvezo s sodnim postopkom, ki ga vodi delavec zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in da tožničina trenutna zaposlitev pri drugem delodajalcu ni ovira za vrnitev tožnice nazaj na delo. Tožnici je namreč treba omogočiti, da se na podlagi poziva tožene stranke odloči, ali se bo vrnila na delo k njej ali ne. Ob upoštevanju navedenih okoliščin, pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri njej ne bi bilo več mogoče. Glede na to ni izpolnjen pogoj za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 118. člena ZDR-1. 17. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Tožena stranka je tožnici po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) dolžna plačati potrebne stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče ji je po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015) priznalo 375 točk, kot jih je utemeljeno priglasila, in 7,5 točke materialnih stroškov, skupaj 382,5 točke oz. 229,50 EUR (tar. št. 15/4 člen 11/3 OT), z davkom na dodano vrednost pa znesek 279,99 EUR.