Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ravnanje tožnika (neprimerno dotikanje, božanje po ramenih, prijemanja za zgornje strani dlani ter prijemanje za spodnji del hrbta dijakinj) ne ustreza znakom kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja iz drugega odstavka 174. člena KZ-1. Navedeno dejanje po drugem odstavku 174. člena KZ-1 stori učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, staro nad 15 let, ki mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo, za kar se kaznuje z zaporom od 1 do 8 let. Ravnanja tožnika ne dosegajo stopnje vseh znakov kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti iz 174. člena KZ-1, saj ni šlo za spolno občevanje ali druga neposredna spolna ravnanja, s katerega bi bila spolna sfera učenk direktno prizadeta.

Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno presojalo kršitev tožnika le z vidika 1. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Dejanski razlog, naveden in obrazložen v odpovedi, ne pomeni le odpovednega razloga po 1. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja z vsemi znaki kaznivega dejanja), temveč tudi po 2. alieni prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja). Tožena stranka je ta odpovedni razlog navedla v obrazložitvi izredne odpovedi ter ga utemeljila, zato bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati tudi, če ravnanje tožnika pomeni tudi odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh dejstev, ki se nanašajo na kršitev po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 23. 10. 2013 (točka I izreka). Ugotovilo je, da pogodba o zaposlitvi tožnika z dne 21. 10. 1994 ni prenehala veljati in še vedno traja, tožena stranka pa je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od 23. 10. 2013 dalje do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, izplačati vse plače in druge prejemke ter od njih obračunati in plačati vse predpisane davke in prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (točka II izreka). Tožena stranka je nadalje dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.199,87 EUR v roku 8 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, vključno s pritožbenimi stroški, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški. Navaja, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da se je tožnik dijakinj neprimerno dotikal na način, da jih je prijemal za pas in za spodnji del hrbta, kar nikakor ne more biti način pomoči pri posameznem opravilu na računalniku, niti ne more pomeniti pohvale za opravljeno delo. Dijakinja A.A. je izpovedala, da jo je tožnik božal po hrbtu, prav tako je dijakinja B.B. izpovedala, da je tožnik ostale dijakinje božal po hrbtu in po ramenih. Dijakinja C.C. je izpovedala, da je tožnik dijakinje otipaval na način, da jih je prijemal za roko, za rame, okoli pasu, enako je izpovedala tudi dijakinja D.D., saj iz njene izpovedi jasno izhaja, da jo je tožnik prijemal za roko, rame in pas. Dijakinja E.E. je izpovedala, da jo je tožnik božal po hrbtu, dijakinja F.F. pa, da jo je tožnik božal po hrbtu in pasu, pri čemer je to tudi nazorno pokazala. Vseh navedenih izpovedb sodišče prve stopnje ni upoštevalo niti se do njih ni opredelilo, zaradi česar je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zmotno je ugotovljeno tudi to, da je tožnik dijakinje božal oziroma potrepljal po hrbtu zgolj takrat, ko jih je želel pohvaliti za dobro opravljeno delo. To ne drži, saj iz izpovedi dijakinj izhaja, da je edino G.G. izpovedala, da jo je tožnik samo ob pohvali potrepljal, kar pa nikakor ni mogoče posploševati na način, da naj bi tožnik vse dijakinje potrepljal samo ob pohvali. Ni pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da nobena od dijakinj tožnika ni opozorila na svoje nelagodje ob takšnih dotikih, saj je dijakinja B.B. izpovedala, da jo je ravnanje tožnika motilo in mu je to tudi povedala. To je potrdila tudi dijakinja C.C., ki je ob tem izpovedala, da se je ravnanje tožnika nadaljevalo (stran 38 zapisnika o zvočnem posnetku glavne obravnave z dne 4. 11. 2014). Dijakinja F.F. je izpovedala, da so dijakinje o ravnanju tožnika seznanile prejšnjo razredničarko, dijakinja F.F. pa tudi svoje starše. Zato ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da nobena od zaslišanih dijakinj ni opozorila tožnika na svoje nelagodje, temveč je to izrecno storila dijakinja B.B.. Sodišče prve stopnje se je v sodbi oprlo na izpovedi dijakinj, pri katerih ni šlo za intenzivnejše dotike (H.H., G.G. in I.I.), povsem pa je zanemarilo izpovedi vseh ostalih dijakinj in sicer A.A., B.B., D.D., E.E. in F.F., iz izpovedi katerih jasno izhaja, da je tožnik prijemal dijakinje za roke, za hrbet in okoli pasu. To je povedala tudi dijakinja C.C., katere pa se tožnik sicer ni dotikal. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bila ravnanja tožnika nehotena in podzavestna, ni pravilno, saj iz navedb tožene stranke in iz izpovedi zaslišanih dijakinj izhaja ravno nasprotno. Sodišče prve stopnje je po stališču pritožbe nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj bi iz izpovedb moralo ugotoviti ne le dotike rok ob vodenju računalniške miške in trepljanje po hrbtu ter včasih pogled v dekolte, temveč tudi druga, evidentno nedopustna ravnanja tožnika, kot je božanje po hrbtu in prijemanje okoli pasu.

Prav tako ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da so izjave dijakinj podobne, usklajene in enotne in da uporabljajo enake besede in besedne zveze, kar naj bi kazalo na dogovor in usklajeno ravnanje teh dijakinj. Vse dijakinje so izpovedale skladno s pisnimi izjavami, saj nobena od njih ni zanikala svojih navedb v pisni izjavi. Uporaba besede „osebni prostor“ nikakor ne pomeni, da gre za dogovor in usklajeno ravnanje dijakinj, saj nobena od zaslišanih dijakinj ni izpovedala ničesar glede kakršnega dogovora med njimi. Dijakinja J.J. je izpovedala, da za besedo „osebni prostor“ težko najde drug izraz in je uporabila besedno zvezo „približevanje na neprijetni razdalji“. Sodišče prve stopnje ji je pritrdilo, da gre pri besedi „osebni prostor“ za pravilen izraz, nato pa je ravno ta izraz zmotno štelo kot znak dogovora med zaslišanimi dijakinjami. Prav tako je sodišče prve stopnje kot zgovorno upoštevalo dejstvo vdora v e-Asistent, pri čemer je samo ugotovilo, da ta dogodek ni bil neposredno povezan s tožnikom in z ocenami pri njegovem predmetu. Poudarek sodišča prve stopnje v zvezi s kaznovanjem dijakinj zaradi navedenega vdora je torej povsem zgrešen. Zaradi navedenega so razlogi sodbe v nasprotju z izrekom sodbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tudi ne pojasni svojega stališča, da bi tožena stranka lahko v primeru, ko bi šlo za prijavo večje skupine dijakinj, dodelila drugega profesorja za poučevanje. V vsakem letniku so namreč dijakinje, saj pri toženi stranki ni razredov ali letnikov, v katerih bi bili izključno dijaki. Zato bi vsakršna premestitev ali predodelitev tožnika v drug razred ali v drug letnik za toženo stranko pomenila velike težave, upoštevajoč ravnanja tožnika, kar bi se izkazovalo v nezadovoljstvu dijakinj, zaskrbljenosti in pritisku staršev itd.. V primeru premestitve bi lahko tožnik nadaljeval s svojimi nedopustnimi ravnanji, tožena stranka bi s tem izpostavila še druge dijakinje, namesto da bi jih zaščitila. Glede na težo kršitev tožnika je tožena stranka ravnala pravilno, ko mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Meni tudi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, s tem ko je štelo, da ravnanje tožnika ne predstavlja kaznivega dejanja po drugem odstavku 174. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Poudarja, da je bilo tožnikovo usmerjanje računalniške miške in s tem dotikanje rok dijakinj popolnoma nedopustno, saj je splošno znano, da znajo dijaki zelo dobro uporabljati računalniško opremo in to bolje kot večina odraslih (pri tem se sklicuje na odločitev VDSS v zadevi opr. št. Pdp 1154/2012). V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ravnanje tožnika neprimerno za učitelja in dolžnost tožene stranke je, da zaščiti dijakinje pred vsakim sumom nasilja ali nadlegovanja, kar je tožena stranka tudi storila. Ker so se dijakinje umikale tožniku, saj jih je glede na njihove izpovedbe tožnikovo ravnanje motilo, tožnik pa je s svojimi ravnanji nadaljeval, je šlo nedvomno za naklepno ravnanje tožnika. To izhaja tudi iz izpovedbe dijakinje J.J., ki je na zaslišanju izpovedala, da se je tožnik dotikal izključno dijakinj, ne pa ostalih dveh dijakov. Ravnanje tožnika ima torej vse znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 174. člena KZ-1 in ustreza abstraktnemu delu opisa navedenega kaznivega dejanja. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni ustrezne sorazmernosti med očitanimi ravnanji (kaznivimi dejanji) in podano izredno odpovedjo. Tožena stranka je ravnala ustrezno in tožniku na podlagi ugotovljenih kršitev utemeljeno podala izredno odpoved ter zaščitila dijakinje pred vsakršnimi nadaljnjimi posegi v njihovo spolno integriteto s strani tožnika. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, vendar pa zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja.

6. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko naj bi po eni strani ugotovilo, da vdor v sistem e-Asistent ni povezan s tožnikom in ocenami pri njegovem predmetu, po drugi strani pa naj bi dijakinje „kaznovalo“ s tem, ko je ta vdor poudarilo oziroma to povezalo s časom prejema negativnih ocen pri tožnikovem predmetu. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov sprejelo zaključek, da izpovedi dijakinj niso prepričljive. To svojo odločitev je tudi obrazložilo, zato ne gre za očitano kršitev postopka. Nestrinjanje tožene stranke s takšnim stališčem dejansko pomeni nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju in materialnopravnem stališču sodišča prve stopnje. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

7. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013, 78/2013 - popr.) v prvem odstavku 109. člena določa, da lahko delavec in delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbi prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi med drugim, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja prvega odstavka), ali če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka).

8. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 10. 1994 (A1) in sicer za delo učitelja računalništva in fizike, za nedoločen čas, s polnim delovnim časom. K tej pogodbi je bil sklenjen Aneks z dne 12. 8. 2008 zaradi uvedbe novega plačnega sistema za javne uslužbence. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 10. 2013 (A20) je tožena stranka tožniku očitala kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja (1. alinea prvega odstavka 110. člena ZDR-1), saj je štela, da ravnanje tožnika ustreza znakom kaznivega dejanja iz drugega odstavka 174. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008, s spremembami). V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je poudarila tudi, da je tožnik z dejanji neprimernega dotikanja, božanja po ramenih, prijemanja za zgornje strani dlani ter prijemanja za spodnji del hrbta in sicer dijakinj .... oddelka K., program L. tehnik, kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja in se ni vzdržal ravnanj, ki delodajalcu materialno ali moralno škodujejo, glede na določbo 37. člena ZDR-1. Ta določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja, materialno in moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Tožena stranka je v odpovedi nadalje navedla, da ji je tožnik s svojimi ravnanji materialno in moralno škodoval, na podlagi česar pritožbeno sodišče zaključuje, da mu je bilo s tem očitano ravnanje v nasprotju z 37. členom ZDR-1. V nadaljevanju odpovedi je tožena stranka pojasnila, da navedene kršitve predstavljajo tudi objektivne zakonske znake kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 174. člena KZ-1. Tožena stranka je štela, da glede na razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter glede na okoliščine kršitev ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka oziroma do poteka časa za katero je bila sklenjena predmetna pogodba o zaposlitvi.

9. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ravnanje tožnika ne ustreza znakom kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja iz drugega odstavka 174. člena KZ-1. Navedeno dejanje po drugem odstavku 174. člena KZ-1 stori učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, staro nad 15 let, ki mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo, za kar se kaznuje z zaporom od 1 do 8 let. Ravnanja tožnika namreč ne dosegajo stopnje vseh znakov kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti iz 174. člena KZ-1, saj ni šlo za spolno občevanje ali druga neposredna spolna ravnanja, s katerega bi bila spolna sfera učenk direktno prizadeta. Identično stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 143/2013 z dne 15. 10. 2013, ko je odločalo o reviziji zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1145/2012 z dne 28. 2. 2013. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je šlo v navedeni zadevi za težje kršitve (poleg tega, da je šlo tudi za dotikanje rok dijakinj zgoraj citirani usmerjanja računalniške miške), saj se je v tej zadevi delavcu očitalo tudi neprimerno izražanje in žalitev osebnega dostojanstva prizadetih deklet z neprimernimi izrazi. Tožena stranka se v pritožbi zato neutemeljeno sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1145/2012 z dne 28. 2. 2013. 10. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presojalo kršitev tožnika le z vidika 1. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Dejanski razlog, naveden in obrazložen v odpovedi, ne pomeni le odpovednega razloga po 1. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja z vsemi znaki kaznivega dejanja), temveč tudi po 2. alieni prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja). Tožena stranka je namreč ta odpovedni razlog navedla v obrazložitvi izredne odpovedi ter ga utemeljila, zato bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati tudi, če ravnanje tožnika pomeni tudi odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (takšno stališče je bilo zavzeto tudi v sklepu Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 172/2014 z dne 28. 10. 2014). Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh dejstev, ki se nanašajo na kršitev po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri, torej presoditi, ali je tožnik z očitanimi ravnanji naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, glede na dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je v dosedanjem teku postopka že zaslišalo tožnika, zakonitega zastopnika tožene stranke M.M. ter priče, in sicer dijakinje A.A., B.B., G.G., N.N., H.H., C.C., D.D., E.E., J.J., F.F. in I.I., ter razredničarko .... oddelka K. O.O., vendar je sprejelo dokazno oceno, ki je selektivna, saj se opira le na nekatere izpovedi prič, ne pa tudi do tistih, iz katerih izhaja večja teža tožnikovih kršitev od ugotovljene. Predvsem gre za vprašanje, ali je tožnik dijakinje zgolj potrepljal po ramenu, ko jih je hotel pohvaliti, ali pa jih je tudi božal, prijemal za pas ter se sklanjal nad njimi tako, da bi videl v dekolteje, kar vse pomeni težjo kršitev. Prav tako se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke, ki je pojasnil, da je tožnik ob seznanitvi z očitki odreagiral burno, da je dejal, da gre za laž in krivico in da on tega ne počne, oziroma tudi če je počenjal, da to dijakinje same hočejo, pri tem pa je vprašal ravnatelja, če on ne gleda v „joške“ teh punc ter da si „ne more pomagati“, ker dijakinje izzivajo. Vse navedeno bi lahko kazalo na tožnikov odnos do očitanih kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, glede katerega je sodišče prve stopnje sicer že ugotovilo, da je neprimerno in da posega v osebno sfero dijakinj.

12. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno ugotovilo, da dijakinje tožnika niso opozorile na to, da jih njegovo ravnanje moti, saj iz izpovedi dijakinje B.B. izhaja, da je tožnika na to opozorila, pa njenega opozorila ni upošteval ter je nadaljeval z dotikanjem njene roke pri premikanju računalniške miške. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da iz do sedaj izvedenih dokazov ne izhaja, da bi šlo za usklajeno ravnanje dijakinj, ki bi bilo motivirano z maščevanjem za negativno oceno pri tožnikovem predmetu, niti ni mogoče šteti, da uporaba nekaterih enakih besednih zvez, npr. „osebni prostor“ vpliva na verodostojnost izpovedb dijakinj. Tudi nepooblaščen dostop do e-Asistenta si sodišče prve stopnje napačno razlaga kot razlog za to, da so izpovedbe dijakinj neprepričljive. Dijakinje so ta dostop priznale, vendar se ta dostop ne nanaša na spreminjanje ocen pri predmetu, ki ga poučuje tožnik. Prav tako iz spisa ne izhaja, da bi tožnik na splošno dajal dijakom nizke ocene, prav nasprotno. Glede na to po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče šteti, da bi bile pritožbe dijakinj motivirane zaradi slabih (zaključnih) ocen pri tem predmetu. Prav tako ni šlo za dijakinje, ki bi imele slab učni uspeh in bi na ta način poizkušale vplivati na ocenjevanje tožnika.

13. V kolikor bi se v novem sojenju izkazale za resnične izpovedbe dijakinj, da jih je tožnik prijemal tudi za pas oziroma da jih je božal po hrbtu, kljub temu, da ga je ena izmed dijakinj opozorila, pa je s tem vseeno nadaljeval, bi to lahko predstavljalo tudi okoliščino, ki ustreza dejanskemu stanu iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, torej ko ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do poteka odpovednega roka. V kolikor pa bo sodišče prve stopnje v novem sojenju ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved zakonita, bo moralo ponovno odločiti tudi o reparacijskemu in reintegracijskemu delu tožbenega zahtevka (v kolikor ne bo predloga strank glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi).

14. Ker v dosedanjem postopku sodišče prve stopnje ni presojalo očitane kršitve tudi z oziroma na 2. alineo prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pritožbeno sodišče ni uporabilo pooblastila o razpisu pritožbene obravnave. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je namreč ocenilo, da postopka ne bo samo dopolnjevalo. Pri presoji, ali naj samo razpiše pritožbeno obravnavo, je izhajalo predvsem iz načela ekonomičnosti in hitrosti postopka ter ustavne pravice do pravnega sredstva. Upoštevati pa je treba tudi, da bo moralo sodišče prve stopnje presoditi utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka z vidika kršitve pogodbenih obveznosti iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, torej iz razloga, ki ga sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni presojalo in v zvezi s tem ni ugotavljalo odločilnih dejstev. Kolikor bi te okoliščine prvič obravnavalo šele pritožbeno sodišče, bi bila s tem strankam v postopku odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ki bi ga prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče. 15. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.