Jedro

Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo na dveh izvedenskih mnenjih izvedencev medicinske stroke, da so hude občasne bolečine trajale dva dni (kumulativno en dan), srednje hude pogosteje prva dva tedna nato pojemajoče do 45 dni (kumulativno 14 dni), lažje pa so bile trajne 7 dni, občasne v pojemajoči intenziteti 45 dni (kumulativno 21 dni) in da so bile nevšečnosti med zdravljenjem pregledi pri specialistih in pet pregledov pri svojem zdravniku, dve rani zašiti v lokalni anesteziji, RTG snemanje in jemanje analgetikov, da je tožnik trpel sekundarni strah od hude do lažje oblike v skupnem trajanju 6-7 tednov in da se zmanjšanje življenjske aktivnosti kaže v povečanem delu dihalnih mišic zaradi česar se tožnik hitro utrudi, ima moteno spanje, za dosego istega cilja pa mora vlagati več napora kot pred poškodbo in je izvedenec takšno zmanjšanje ocenil s 7 %, je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da predstavlja primerno in pravično odškodnino za telesne bolečine znesek 400.000,00 SIT, za strah

125.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 600.000,00 SIT, kar je v okviru, ki ga določajo cilji in smernice odškodninskopravnih norm določenih v členih 200 in 203 ZOR in tudi skladno z višino prisojenih odškodnin, ki so se za podobne škode izoblikovale v sodni praksi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu (točka I) glede prisojene nematerialne škode potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženca zavezalo, da mora tožniku iz naslova nematerialne škode plačati 1,175.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi zmanjšanimi za temeljno obrestno mero od 1.1.2002 do 15.9.2004 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.9.2004 do plačila, iz naslova materialne škode pa

12.535,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.7.1997 do plačila in od 15.445,40 SIT od 10.7.1997 do plačila. Pod II je v v presežnem delu do vtoževanih 1,927.981,10 SIT tožbeni zahtevek zavrnilo, pod III je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 235.142,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2004 do plačila, pod IV pa je predlog tožnika za oprostitev sodnih taks zavrnilo.

Zoper takšno sodbo v obsodilnem delu, ki se nanaša na nematerialno škodo vlaga pravočasno pritožbo toženec. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 2. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dveh izvedenskih mnenj pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje pomembno za določitev višine odškodnine za nematerialno škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to je določilo členov 200 in 203 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, svojo odločitev pa je skrbno in izčrpno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema pravilne razloge sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja: Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo na dveh izvedenskih mnenjih izvedencev medicinske stroke, da so hude občasne bolečine trajale dva dni (kumulativno en dan), srednje hude pogosteje prva dva tedna nato pojemajoče do 45 dni (kumulativno 14 dni), lažje pa so bile trajne 7 dni, občasne v pojemajoči intenziteti 45 dni (kumulativno 21 dni) in da so bile nevšečnosti med zdravljenjem pregledi pri specialistih in pet pregledov pri svojem zdravniku, dve rani zašiti v lokalni anesteziji, RTG snemanje in jemanje analgetikov, da je tožnik trpel sekundarni strah od hude do lažje oblike v skupnem trajanju 6-7 tednov in da se zmanjšanje življenjske aktivnosti kaže v povečanem delu dihalnih mišic zaradi česar se tožnik hitro utrudi, ima moteno spanje, za dosego istega cilja pa mora vlagati več napora kot pred poškodbo in je izvedenec takšno zmanjšanje ocenil s 7 %, je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da predstavlja primerno in pravično odškodnino za telesne bolečine znesek 400.000,00 SIT, za strah

125.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 600.000,00 SIT, kar je v okviru, ki ga določajo cilji in smernice odškodninskopravnih norm določenih v členih 200 in 203 ZOR in tudi skladno z višino prisojenih odškodnin, ki so se za podobne škode izoblikovale v sodni praksi.

Neutemeljena je pritožba, ko želi prikazati, da je sodišče svojo odločitev glede prisojene odškodnine za telesne bolečine oprlo na izpovedbo tožnika, ki je glede telesnih bolečin močno pretiraval, saj je sodišče svojo odločitev glede višine te odškodnine oprlo predvsem na mnenje drugega izvedenca. Prav tako je neutemeljena pritožba, ko trdi da tožniku ne gre odškodnina za primarni strah, saj je sodišče prve stopnje priznalo le odškodnino za sekundarni strah, ki pa sta ga ocenila oba izvedenca podobno in je prisojena odškodnina primerna.

Tudi določitve višine odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišče prve stopnje ni oprlo na mnenje prvega izvedenca, kakor zatrjuje pritožba, temveč predvsem na mnenje drugega izvedenca, ki pa mu pritožba niti ne oporeka.

Pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek

350. člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP, pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 154 in prvega odstavka 165. člena ZPP.

Določbe ZOR so bile uporabljene v skladu z določilom člena 1060 Obligacijskega zakonika - OZ.