Jedro

Kritika dokazne presoje in zaključkov prvostopenjskega sodišča ter sodišča druge stopnje, ki je takšni presoji pritrdilo, pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet presoje v okviru zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega J.T. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 30.9.2003 je bil obsojeni J.T. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki 1. odstavka 212. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter določena kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil obsojenec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 25.3.2004 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino 130.000,00 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica dne 5.7.2004 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti "iz razlogov po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, to je zaradi bistvene kršitve kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena tega zakona in so kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe" ter Vrhovnemu sodišču predlagala, da pravnomočno sodbo spremeni ali pa razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, specialistka A.M. (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, ker je neutemeljena.

Ugotavlja, da vložnik sicer natančno analizira posamezna dejstva, ki naj bi dokazovala, da obsojenec ni mogel biti storilec kaznivega dejanja, vendar je vsa razlaga le njegova interpretacija sodbeno ugotovljenega dejanskega stanja, s katerim se očitno ne strinja, ne pa bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, na katero se sklicuje. Vrhovna državna tožilka tudi ugotavlja, da je obrazložitev prvostopenjske sodbe podrobna, popolna in prepričljiva in da je sodišče druge stopnje izrecno navedlo, da nima pomislekov v ugotovitve in zaključke te sodbe. Neutemeljeni so očitki, da obstajajo nasprotja med razlogi sodbe in vsebino zapisnikov, pri čemer vložnica zahteve izpostavlja ugotovitve glede prijetja obsojenca in dejstva, ali je policist R. za obsojencem tekel ali se je peljal v avtu. Odločilno dejstvo je prepoznava obsojenca kot iste osebe, ki jo je R. videl teči z oškodovankino torbico in tiste, ki so jo - vso zadihano - policisti prijeli. Pri tem ni odločilnega pomena, ali je R. tekel ali se je peljal. Razlogi, ki jih navaja vložnica, nasproti sodbenim pomenijo njegovo drugačno oceno dejanskega stanja, kar pa ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica zahteve v prvi točki zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, kolikor pa so, so nejasni oziroma v precejšnji meri s seboj v nasprotju. V obrazložitvi zahteve pa ne utemelji zatrjevanih procesnih pomanjkljivosti obrazložitve sodbe, na katere se sklicuje, pač pa zgolj ponavlja pritožbene navedbe v zvezi z dejanskim stanjem, s katerimi ni uspela v pritožbenem postopku. V okviru te točke namreč izraža dvom, da je obsojenec storilec kaznivega dejanja, višjemu sodišču pa po podrobni analizi dokazov očita, da je nekritično sledilo razlogom prvostopenjske sodbe in da je spregledalo okoliščine, ki bi pripeljale do drugačne (oprostilne) sodbe. Takšna kritika dokazne presoje in zaključkov prvostopenjskega sodišča ter sodišča druge stopnje, ki je takšni presoji pritrdilo, pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet presoje Vrhovnega sodišča v okviru tega izrednega pravnega sredstva, ki je namenjeno odpravi kršitev zakona v pravnomočni sodbi.

Tudi obrazložitev zahteve v drugi točki zahteve ne sledi zatrjevani procesni kršitvi, da naj bi obstajalo precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov in med samimi temi listinami in zapisniki (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP). Ta kršitev je podana, kadar sodišče v razlogih sodbe napačno povzema vsebino dokazov (listin, zapisnikov). Domnevno napačna ocena nasprotujočih si dokazov v obrazložitvi sodbe ne pomeni takšne procesne kršitve. Če vložnica zahteve dvomi v pravilnost ocene nižjih sodišč, da sta policista "v glavnem potrdila izpovedbo policista F.R." in če dvomi v prepričljivost R.-jeve izpovedbe (med drugim tudi zaradi razlik v izpovedbah policistov, ali je R. sledil storilca osebno ali z avtomobilom in kdo je storilca prijel), s tem ponovno v nasprotju z zakonom izpodbija dokazno oceno in ugotovitve pravnomočne sodbe, s katerimi se očitno ne strinja.

Zaradi enakih razlogov - torej zato, ker zmotne ugotovitve dejanskega stanja s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati, vrhovno sodišče tudi ni upoštevalo zagovorničinih navedb v tretji točki zahteve, kjer poudarja, da je obsodilna sodba "policijski konstrukt" in da je bila izrečena brez materialnih dokazov ter na podlagi nezadostnih in neverodostojnih dokazov.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Obsojenec je v skladu z določbami 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.