Jedro

Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo vsa dejstva, ki so odločilna za presojo, ali obsojenka s pogojno obsodbo naložene obveznosti ni izpolnila iz objektivnih, ali iz subjektivnih razlogov in sprejelo pravilen zaključek, da tega ni storila zato, ker tega ni bila pripravljena storiti. Za tak svoj zaključek je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge, ki jih pritožbena izvajanja obsojenke ne morejo z ničemer ovreči.

Izrek

I. Pritožba obsojene B.L. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v znesku 60,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je s sodbo II Kr 18696/2014 z dne 16. 10. 2017 na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preklicalo pogojno obsodbo obsojeni B.L., izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici I K 18696/2014 z dne 11. 3. 2015 in odredilo izvršitev s pogojno obsodbo določene kazni pet mesecev zapora (pravilno bi bilo: izreklo kazen pet mesecev zapora). Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je obsojena dolžna plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper to sodbo se je pritožila obsojenka. V pritožbi navaja, da ji premoženjske razmere niso dopuščale, da bi lahko v celoti poravnala s pogojno obsodbo naloženo ji obveznost povrnitve škode obema oškodovankama, in sicer družbi T. d.o.o. (sedaj Te. d.o.o.) v znesku 678,13 EUR in družbi S. d.d. (sedaj A.S., d.d.) v znesku 1.782,63 EUR. Kmalu po pravnomočnosti sodbe je izgubila zaposlitev in bila vse do decembra 2016 nezaposlena in kot iskalka zaposlitve prijavljena na zavodu za zaposlovanje, v obdobju od 1. 5. 2016 do 31. 10. 2016 pa je prejemala denarno socialno pomoč, ki je znašala 288,81 EUR. Od januarja 2017 pa je znova zaposlena in prejema plačo v višini 604,00 EUR, vendar ima veliko odtegljajev, ker se ji je v času nezaposlenosti nabralo veliko dolgov. V najkrajšem možnem času bo poravnala vse obveznosti oškodovankama, v primeru prestajanja zaporne kazni pa bo izgubila zaposlitev za nedoločen čas, kar ji bo onemogočilo poplačilo neporavnanih obveznosti.

3. Na pritožbo je podala odgovor okrajna državna tožilka N.B.. V njem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz vsebine pritožbe je razbrati, da obsojenka graja pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja kar zadeva njeno zmožnost izpolniti s pogojno obsodbo naložen ji pogoj, da oškodovanima družbama v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe povrne škodo, ki sta jo utrpeli z njenim kaznivim dejanjem, in sicer prvi družbi v znesku 678,13 EUR in drugi v znesku 1.782,63 EUR. Pri tem se obsojenka sklicuje na razloge, ki jih je že navajala na narokih za preklic pogojne obsodbe.

6. Takim pritožbenim navedbam pa ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo vsa dejstva, ki so odločilna za presojo, ali obsojenka s pogojno obsodbo naložene obveznosti ni izpolnila iz objektivnih, ali iz subjektivnih razlogov in sprejelo pravilen zaključek, da tega ni storila zato, ker tega ni bila pripravljena storiti. Za tak svoj zaključek je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge, ki jih pritožbena izvajanja obsojenke ne morejo z ničemer ovreči. 7. Sodišče prve stopnje je opravilo poizvedbe o dohodkih obsojenke, o njenem premoženjskem stanju in o stroških preživljanja, kar tudi povzema v razlogih napadene sodbe (točki 10. in 11. obrazložitve) in ugotovilo, da je do zadnjega naroka za preklic pogojne obsodbe (tretjega po vrsti) preteklo sorazmerno dosti časa, v katerem bi obsojenka lahko poravnala naloženo ji obveznost, pa tega, razen plačila zneska 150 EUR na dan naroka, ni storila. Res je, da je kmalu po pravnomočnosti sodbe izgubila zaposlitev in je kot iskalka zaposlitve do ponovne zaposlitve decembra 2016 prejemala denarno socialno pomoč, vendar po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni prezreti, da je od tedaj dalje redno prejemala približno 700,00 EUR mesečne plače, pri čemer so stroški njenega preživljanja nizki, upoštevajoč dejstvo, da živi s starši v njihovi hiši in da nima obveznosti preživljati druge osebe ter bi zato po pravilni presoji sodišča prve stopnje bila zmožna plačati odškodovanima družbama več, kot pa le znesek, ki ga je nakazala na dan zadnjega naroka. Njeno sklicevanje, da drugi oškodovanki ni plačala ničesar, ker ji ta ni poslala reference računa, na katerega bi lahko nakazala denar, pa je pravilno ocenilo kot neodgovoren odnos obsojenke do izpolnitve pogoja, ki ji je bil naložen s pogojno obsodbo ter na osnovi tega in tudi vseh preostalih, pravilno ugotovljenih dejstev, ki zadevajo njeno premoženjsko stanje, pravilno zaključilo, da očitno ni bila pripravljena izpolniti pogoja, temveč je eni od oškodovank plačala manjši znesek zgolj zato, da ne bi prišlo do preklica pogojne obsodbe.

8. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev, in ker pritožba ne prinaša ničesar novega, kar bi povzročilo dvom v pravilnost prvostopnih dejanskih zaključkov, je pritožba obsojenke, vložena zoper prvostopni izrek, neutemeljena. Njeno pritožbeno zatrjevanje, da bo zaradi izvršitve kazni zapora izgubila redno zaposlitev, to pa bo imelo za posledico neporavnavo obveznosti, ki jih ima do oškodovank, ni razlog za drugačno odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Na take posledice je bila obsojenka dolžna misliti do izreka napadene sodbe in jih preprečiti, kar je bila po pravilni presoji sodišča prve stopnje zmožna storiti.

9. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je obsojenka opustila izpolnitev celotne obveznosti po pravnomočnosti sodbe iz subjektivnih in ne objektivnih razlogov, je bilo o njeni pritožbi odločiti, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

10. Pri uradnem preizkusu napadene sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti.

11. Sodba višjega sodišča temelji na določbi 391. člena ZKP.

12. Izrek o plačilu sodne takse kot stroška pritožbenega postopka ima podlago v določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP, sodna taksa pa je odmerjena po Zakonu o sodnih taksah in tarifni številki 74011 Taksne tarife.