Jedro

Po ustaljeni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu Up-858/08 z dne 3.6.2008 ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka dne 22.8.2008 vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije navaja, da vrednost pravice, za katero je prikrajšana, presega 20.000,00 EUR, da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, da sodba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča ter da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice.

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo tožnica izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07- slep US) delno ugodilo tožbi in odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 13.6.2007, odpravilo v obsegu, ki se nanaša na ? premoženja v lasti A.A. kot prejšnjega lastnika, in v tem obsegu zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje. V preostalem je tožbo zavrnilo. Prvostopni upravni organ je z navedeno odločbo, ki je postala dokončna z odločbo tožene stranke z dne 4.1.2008, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper prvostopno odločbo, odločil, da se zavrne tožničin zahtevek za denacionalizacijo tam navedenih nepremičnin, da se zavrne tožničin zahtevek za povračilo zmanjšane vrednosti nepremičnine, hiše v L., da je s tem odločeno o vseh tožničinih denacionalizacijskih zahtevkih v celoti ter da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, stroški organa pa niso zaznamovani.

Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden tam navedenih pogojev za njeno dovolitev. Po ustaljeni upravno sodni praksi vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3.6.2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. Iz navedenega izhaja, da je revizija po navedeni določbi dovoljena le, če gre za zadeve, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000 eurov. V obravnavani zadevi gre za spor o denacionalizaciji. Po prvem odstavku 2. člena ZDen je denacionalizacija vrnitev premoženja v naravi, zato ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti. Da bi v obravnavani zadevi šlo za zadevo, v kateri bi bila predmet spora pravica do plačila odškodnine v smislu drugega odstavka 2. člena ZDen, pa revidentka v reviziji ni izkazala. Ker torej ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti, dovolitev revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne pride v poštev.

Revizije pa tudi ni mogoče dovoliti po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj revidentka ni izpolnila dokaznega bremena za dovolitev revizije po navedenih določbah.

Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Revidentka zatrjuje, da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju in odstop od sodne prakse vrhovnega sodišča, ne pojasni pa, za katero pravno vprašanje gre in zakaj je pomembno, niti ne navede odločb vrhovnega sodišča, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala. Glede na navedeno po presoji vrhovnega sodišča niso podani pogoji za dovolitev revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zatrjevanega pogoja za dovolitev revizije revidentka ni izpolnila zgolj s trditvijo, da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice. Navesti bi namreč morala, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter navedeno tudi izkazati. Ker tega ni storila, niso podani pogoji za dovolitev revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker revidentka ni izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovolitev revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.