Jedro

Čeprav je tožeča stranka v sporu, ki se je začel s tožbo, ki je bila vložena po uveljavitvi ZOdvT, stroške postopka priglasila ob upoštevanju pred tem veljavne Odvetniške tarife, je upravičena do utemeljeno priglašenih (potrebnih) stroškov postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se 2. odst. sklepa sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 328,56 EUR v roku 8 dni od prejema sklepa, po tem roku z zakonitimi zamudnimi obrestmi“.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 72,00 EUR v roku 8 dni, po tem roku z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se v posledici umika tožbe postopek ustavi in da tožnica nosi svoje stroške postopka sama (2. odst. sklepa).

Zoper izrek o stroških postopka se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa spremeni tako, da predlogu o povračilu stroškov tožnice v celoti ugodi, podredno pa pritožbi ugodi ter izpodbijan del sklepa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da je izpodbijani del sklepa nepravilen in nezakonit, saj je bila vložitev druge tožbe nujno potrebna zaradi odprave odločb toženke z dne 7. 11. 2008 in 3. 2. 2009 ter zaradi priznanja pravic invalida III. kategorije invalidnosti. V tožbi je tožnica postavila tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker se je postopek, ki je bil sprožen že leta 2007 (Ps 2912/2007) končal s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani in je tožnica v njem v celoti uspela, postopek v predmetni zadevi (Ps 510/2009), ki je bil sprožen kasneje, ni bil več smiseln zato je tožnica delno umaknila tožbeni zahtevek. Vztrajala je pri zahtevku, ki se nanaša na povračilo pravdnih stroškov, ki so bili natančno opredeljeni že v vlogi z dne 22. 2. 2010 s priloženim stroškovnikom z dne 18. 2. 2010. Sodišče je zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo iz pavšalnega razloga, da stroški niso bili opredeljeni določno, torej skladno z veljavnim Zakonom o odvetniški tarifi. Pritožnica se s tem ne strinja saj je naloga sodišča, da skladno z določbo 1. odst. 155. čl. ZPP odloči, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, po skrbni presoji vseh okoliščin. Četudi način priglasitve stroškov ne bi bil popolnoma v skladu z veljavnim zakonom, bi moralo sodišče v primeru, ko je mogoče iz samega načina priglasitve stroškov z gotovostjo ugotoviti kateri stroški so stranki nastali, le te ovrednotiti in priznati skladno z veljavnim Zakonom o odvetniški tarifi. To je mogoče narediti tudi v tem primeru. Iz priglasitve stroškov tožnice izhaja, da so bili stroški določno opredeljeni. Sodišče je torej napačno uporabilo materialno pravo, ko je ravnalo v nasprotju z določbami 2. odst. 163. čl., 155. in 1. odst. 156. čl. ZPP.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, v skladu z določbo 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi s 366. čl. ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je nepravilno uporabilo določbe o povračilu stroškov v socialnem sporu.

Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila tožba vložena 2. 3. 2009, torej v času, ko je že veljal Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08), ki v 44. čl. določa začetek veljavnosti s 1. 1. 2009. Po 1. odst. 41. čl. ZOdvT se nagrade in izdatki za storitev odvetnikov v sodnih postopkih, ki se na prvi stopnji začnejo po uveljavitvi zakona, in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi, določijo po ZOdvT. Po prepričanju sodišča druge stopnje je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno štelo, da je tožnikova zahteva za povračilo stroškov v tolikšni meri neopredeljena, da jo je sodišče v posledici tega zavrnilo. Iz listin v sodnem spisu je mogoče brez težav ugotoviti dejanje oz. storitve, ki jih je opravila pooblaščenka tožnice in so bila potrebna za zakonito odločitev v socialnem sporu. Poleg tega ZOdvT v tarifi na drugačen način in poenostavljeno določa odmerjanje nagrade. Po 25. čl. ZOdvT se v socialnih sporih vrednost predmeta določi po prostem preudarku glede na pomen stvari, ki je razvidna iz tožbe ali drugega pravnega sredstva, s katerim se začne postopek, če ta zakon ne določa drugače. Tožnica vrednost predmeta v tožbi med postopkom ni določila, zato je potrebno upoštevati 2. odst. omenjenega člena, po katerem znaša vrednost predmeta, ki je ni mogoče določiti drugače 3.500,00 EUR.

Pravilna uporaba Zakona o odvetniški tarifi in Tarife, kot sestavnega dela, pomeni pravilno uporabo materialnega prava. Ker je dejanja v postopku mogoče ugotoviti je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in tožnici priznalo povračilo stroškov za postopek na prvi stopnji po tarifni številki 3100 s faktorjem 1,3 za nagrado 141,00 EUR kar znese 183,30 EUR, nagrado za narok po tarifni št. 3103 s faktorjem 0,5 kar znese 70,50 EUR ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni številki 6002 v višini 20,00 EUR. Skupaj priznano nagrado oz. obveznost povračila stroškov v znesku 273,80 EUR je potrebno povečati še za davek na dodano vrednost v višini 20 % tako, da skupna obveznost povračila znaša 328,56 EUR.

Pritožbeno sodišče šteje, da je tožnica v pravdi uspela, saj je ta bila potrebna iz razlogov ki jih navaja pritožnica v pritožbi in je tako upoštevajoč navedeno ob uporabi 153. čl. ZPP tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 328,56 EUR.

Tožnica je s pritožbo uspela in ji zato gre v postopku z rednimi pravnimi sredstvi po tarifni številki 3220 nagrada za postopek v primeru pravnega sredstva, ki se ne nanaša na odločbo o glavni stvari, znesek 50,00 EUR. Tako povečana nagrada za 20 % pavšalnega zneska za plačilo materialnih stroškov (10,00 EUR) ter za 20 % davek na dodano vrednost znaša 72,00 EUR kar je dolžna tožena stranka povrniti tožnici.

Stroške in nagrado za postopek na prvi stopnji ter postopek z rednimi pravnimi sredstvi je toženka tožnici dolžna povrniti v 8. dneh (29. čl. ZDSS-1), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu z 3. točko 365. čl. pritožbi ugodilo in v izpodbijanem delu spremenilo sklep sodišča prve stopnje.