Jedro

V individualnih delovnih sporih sodijo delovna sodišča po postopku, ki je urejen v ZDSS-1 in subsidiarno v ZPP. Določbe ZPP se uporabljajo le v delu, v katerem urejajo pravni postopek, ne pa v delu, v katerem urejajo posebne postopke (na primer postopek v sporu majhne vrednosti).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe za znesek 11,65 EUR postopek v tem delu s sklepom, ki ni pod pritožbo, ustavilo. Razsodilo pa je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 878,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 596,49 EUR od 1. 10. 2008 do plačila in od zneska 282,24 EUR od 4. 9. 2008 do plačila, v presežku, za znesek 196,16 EUR, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v znesku 93,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

Zoper sodbo se v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 596,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2008 dalje do plačila, iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP z laično pritožbo pritožuje tožena stranka ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kršilo določila ZPP v delu, ki se nanaša na spor majhne vrednosti, upoštevalo pa je tudi navedbe in dokaze, ki so bili predlagani po prvem naroku za glavno obravnavo. Toženec meni, da iz naslova osnovnega vojaškega strokovnega usposabljanja ne dolguje ničesar, saj vozniškega izpita C kategorije ni opravljal po svoji želji, ampak je bil na usposabljanje napoten z ukazom, ki ga je kot vojak moral upoštevati. Tudi, če je podpisal kakršnokoli zavezo, da bo zaradi usposabljanja ostal določeno dobo pri tožeči stranki in da bo sicer vrnil stroške usposabljanja, je takšna zaveza po sodni praksi nična in protiustavna. V nasprotju z načelom pravne države je pogodbena ureditev, s katero delavec pristane na omejitev svoje svobode glede izbire zaposlitve. Toženec na vsebino pogodbe ni mogel vplivati, saj je bil šibkejši partner te pogodbe in je izpit moral opravljati. Zato meni, da je tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen. Poudarja še, da tožeča stranka ves čas postopka na prvi stopnji ni vedela povedati točnega zneska sorazmernega dela stroškov, ki jih je vtoževala, pa tudi pravne podlage ne in v tem delu je pomanjkljiva tudi sodba. Zaradi tega meni, da tožeča stranka ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti od zneska 596,49 EUR.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem pritožbenim navedbam v celoti nasprotuje, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec skladno s 4. členom pogodbe o usposabljanju dolžan tožeči stranki vrniti sorazmerni del stroškov usposabljanja. S to pogodbo se je toženec med drugim zavezal, da bo po pridobitvi kategorije vozniškega dovoljenja ostal na delu v ministrstvu še dve leti in da bo povrnil ministrstvu sorazmerno višino vseh stroškov usposabljanja, določenih v 2. členu te pogodbe, v primeru prenehanja delovnega razmerja na lastno željo ali po svoji krivdi pred potekom dobe, ko je še zavezan ostati na delu v ministrstvu po pridobljenem potrdilu o pridobitvi kategorije vozniškega dovoljenja. Višino zneska je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izračuna tožeče stranke v prilogah pod A12, tako da je od zneska 896,49 EUR odštelo že plačani znesek v višini 300,00 EUR. Ker je tožena stranka v zamudi z vračilom od 1. 10. 2008, ko jo je tožeča stranka pozvala k vračilu z opominom z dne 28. 9. 2008, je toženec poleg glavnice dolžan povrniti tudi zakonske zamudne obresti.

Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, da je kršilo določila ZPP, saj ni uporabilo določb, ki se nanašajo na spor majhne vrednosti. Delovna sodišča kot specializirana sodišča imajo na podlagi 2. odstavka 98. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/1994 in nadalj.) položaj okrožnega sodišča. Po določbi 446. člena ZPP pa se postopek v sporih majhne vrednosti opravi pred okrajnim sodiščem, če ni v tem zakonu drugače določeno. Specialni zakon, t.j. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), določa pristojnost, organizacijo in sestavo delovnih in socialnih sodišč kot specializiranih sodišč ter pravila postopka, po katerih ta sodišča odločajo v delovnih in socialnih sporih. V 19. člen ZDSS-1določa, da se v delovnih in socialnih sporih uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni z ZDSS-1 drugače določeno, kar pomeni da se uporabljajo določila ZPP o pravdnem postopku, ne pa določbe posebnih postopkih.

Toženec je imel s tožečo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (A11), v kateri je v 8. členu določeno, da lahko delavec pogodbo o zaposlitvi enostransko odpove pred potekom petih let, pri čemer je glede na čas trajanja pogodbe o zaposlitvi dolžan ministrstvu v roku 30 dni od prenehanja delovnega razmerja vrniti sorazmerni del stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja, razen v primeru, če je odpoved posledica zdravstvenih razlogov. Toženec je s tožečo stranko dne 13. 3. 2007 sklenil tudi pogodbo o usposabljanju za pridobitev kategorije vozniškega dovoljenja C kategorije (A12), s katero se je zavezal, da bo po končanem usposabljanju ostal na delu v ministrstvu še dve leti (4. alinea 1. odstavka 3. člena pogodbe). Po 2. odstavku 4. člena te pogodbe pa se je toženec zavezal, da bo povrnil ministrstvu sorazmerno višino vseh stroškov usposabljanja v primeru prenehanja delovnega razmerja na lastno željo ali po svoji krivdi pred potekom dobe, ko je še zavezan ostati na delu v ministrstvu po pridobljenem potrdilu o pridobitvi kategorije vozniškega dovoljenja. Toženec je podal vlogo za sporazumno prekinitev delovnega razmerja, na podlagi katere mu je delovno razmerje prenehalo 20. 6. 2008 (A13). Ker tako ni izpolnil svoje zaveze iz 4. alinee 1. odstavka 3. člena Pogodbe o usposabljanju, je na podlagi določbe 2. odstavka 4. člena te pogodbe dolžan tožeči stranki povrniti sorazmerni del stroškov usposabljanja. Pritožbenih navedb, da na usposabljanje toženec ni šel prostovoljno, ni mogoče upoštevati. Ne glede na to, ali se je usposabljal prostovoljno ali ne, je z usposabljanjem pridobil vozniški izpit C kategorije. Tožencu bo to znanje ostalo, tožeča stranka pa je imela s toženčevim usposabljanjem stroške, ki bi jih nadomestila s tem, da bi toženec svoje pridobljeno znanje uporabljal v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeni čas. Ker mu je po lastni volji delovno razmerje prenehalo pred iztekom v pogodbi o usposabljanju dogovorjenega časa, je tožeča stranka vsekakor prikrajšana, zato ji je toženec dolžan povrniti sorazmerni del stroškov.

Zaveza iz 3. in 4. člena pogodbe o usposabljanju ni nična, kot zatrjuje tožena stranka, saj ne nasprotuje niti ustavi, niti prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Prav tako pa toženec zaradi nje ni omejen v svoji pravici do svobodne izbire zaposlitve. Ta pogodba mu namreč ne prepoveduje, da bi odpovedal pogodbo o zaposlitvi in se zaposlil drugje, ampak je le dolžan povrniti sorazmerni del stroškov izobraževanja, kot je bilo že pojasnjeno.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o teku zakonskih zamudnih obresti. Po 299. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od dolžnika izpolnitev obveznosti. Tožeča stranka je od toženca zahtevala plačilo sorazmernega dela stroškov izobraževanja z opominom z dne 29. 9. 2008 (A1) v roku enega dneva, tako da je toženec v zamudi od 1. 10. 2008. Zato tožeči stranki skladno s 1. odstavkom 378. člena OZ poleg glavnice dolguje še zakonske zamudne obresti.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k pravilni odločitvi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).