Jedro

Ni podana niti krivdna niti objektivna odgovornost toženke in da je škodni dogodek izključno posledica tožnikovega nepazljivega oziroma nepravilnega sestopanja po stopnicah.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 68.635,10 EUR z obrestmi od 8. 2. 2023 do plačila in odločilo, da je tožnik dolžan povrniti stranski intervenientki 15,60 EUR stroškov postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Očita, da je oprta le na trditve toženke in stranske intervenientke, ki podpirajo odločitev sodišča. Vodilni delavci toženke so izpovedali v skladu z njenimi procesnimi pričakovanji. Ker tožnikovo delovno mesto ni bilo sistemizirano, je toženka kršila predpise o organizaciji dela, saj niso bile ugotovljene tožnikove naloge, niso bile predvidene nevarnosti itd. Sodišče je prevrednotilo tožnikovo izpoved. Iz nje dejansko izhaja, da se je pri sestopanju po stopnicah držal za ograjo. Za odločitev je bistveno, da je po stopnicah hitel, ker se je na zastoj moral odzvati kot na nujno situacijo. Izpovedi A.A. in B.B. potrjujeta, da je do nezgode prišlo, ker je bil tožnik preobremenjen zaradi hitrega tempa istočasnega dela na treh, štirih linijah in sprotnega reševanja zastojev. Tožnik se je lahko poškodoval tudi zaradi mastnih tal. Ta so bila na mestu nezgode lahko mastna zaradi razlitja mlečnih produktov. Izvedenec je ugotovil, da toženka v času nezgode ni zagotavljala čistega in suhega delovnega okolja. Obstaja dvom, da tožnik ni bil usposobljen za čiščenje razlitja med delovanjem linije, oziroma tega ni zmogel opraviti zaradi tempa dela. Toženka kljub razlivanju produktov ni imela organiziranega čiščenja. To, da tožnik pred padcem ni opazil mastnih stopnic in da se pred tem podobna delovna nesreča pri toženki še ni zgodila, ne pomeni, da je šteti za neverjetno njegovo trditev o mastnem stopnišču v trenutku nezgode. Izvedenec je ugotovil, da toženka ni zagotovila varnega stopnišča, ker o njem nima tehnične dokumentacije. Stopnice niso bile fiksirane, zato so se med delavčevim vzponom in spustom lahko premikale in je posledično tožnik lahko padel. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca za organizacijske sestave in procese oziroma izvedenca s področja strojništva in gradbeništva. Ravnanje tožnika je presojalo strožje kot opustitve toženke. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Predmet spora je plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi nesreče pri delu. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo, da ni podana niti objektivna niti krivdna odgovornost toženke za škodni dogodek (179. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). Po nepotrebnem jih ne ponavlja.

6.Neutemeljene so navedbe, s katerimi pritožba smiselno uveljavlja kršitev 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje se ni oprlo le na trditve toženke in stranske intervenientke, ki so podprle njegovo odločitev, temveč je raziskalo trditve obeh strank, ki so bile ključnega pomena za presojo škodnega dogodka. Dokazne ocene ni utemeljilo le na tistem delu mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu in na tistih delih izpovedi prič, ki govorijo v prid zavrnilni odločitvi. Kot bo v zvezi s konkretnimi pritožbenimi očitki obrazloženo v nadaljevanju, je iz izpovedi prič in iz mnenja ter zaslišanja izvedenca pravilno izluščilo tista dejstva, ki so bila odločilna za spor, jih vestno dokazno ovrednotilo in strnilo v pravilen zaključek o neobstoju toženkine odškodninske odgovornosti.

7.Tožnik je imel v času škodnega dogodka s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto upravljalec na komorah. Pritožba navaja, da to delovno mesto pri toženki ni bilo sistemizirano, kar pomeni kršitev predpisov o organizaciji dela, saj niso bile ugotovljene tožnikove dejanske naloge, niso bile predvidene nevarnosti, glede varnosti je bil prepuščen samemu sebi itd. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tožnik v prvostopenjskem postopku dejansko skliceval na zapis v pisnem izvedenskem mnenju, da tožnikovo delovno mesto ni bilo opredeljeno v toženkini Izjavi o varnosti z oceno tveganja. Po presoji pritožbenega sodišča vprašanje opredeljenosti tožnikovega delovnega mesta v toženkinem aktu ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Vsebina tožnikovega dela je bila jasna. Tožnik in priče so skladno izpovedali, da je njegovo delo v bistvenem obsegalo kodiranje palet (robota sta zlagala produkte iz proizvodnih linij na palete; ko so se palete po transportnih trakovih pripeljale do mesta kodiranja, jih je tožnik kodiral in ovil z lepilnim trakom; knjižil je njihovo količino itd.), reševanje zastojev oziroma napak na robotih in skrb za čistočo delovnega okolja. Izvedenec je v pisnem mnenju res zapisal, da delovno mesto upravljalec na komorah ni bilo opredeljeno v Izjavi o varnosti z oceno tveganja, a je nato v izpovedi dopustil, da je spadalo v okvir tipičnega delovnega mesta v OE C., št. ... delavec.1 Kot izhaja iz citiranega akta, je navedeno tipično delovno mesto dejansko obsegalo opravila, za katera je bil zadolžen tudi tožnik (kodiranje palet, nameščanje vogalnikov, povijanje palet, upravljanje robota …). Pritožbeno sodišče soglaša z izpovedjo izvedenca, da je toženka za to tipično delovno mesto v Izjavi o varnosti z oceno tveganja ustrezno opredelila tako vrsto in velikost tveganj (npr. za hojo je določila stopnjo tveganja 3 - zmerno), kot tudi predpisala ustrezne ukrepe (upoštevanje navodil za varno delo, osebna varovalna oprema). Po presoji sodišča prve stopnje je tožnika za delo, ki ga je opravljal, tudi ustrezno usposobila.

8.Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se je nezgoda pripetila v okviru reševanja napake na robotu, pri čemer iz tožbenih trditev izhaja, da se je tožnik v ta namen moral od robota, pri katerem se je nahajal, odpraviti preko stopnic (ki so bile nameščene preko transportnega traku) do robota, na katerem je prišlo do napake. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je poškodoval pri sestopanju navzdol po teh stopnicah, ter da se pri sestopanju ni držal za varnostno ograjo. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da je sodišče prve stopnje prevrednotilo tožnikovo izpoved, iz katere naj bi dejansko izhajalo, da se je držal za ograjo. Sodišče je upoštevalo njegovo pojasnilo, da mu je zdrsnilo na tretji stopnici gledano od tal navzgor,2 čemur je sledil padec. Ker je izpovedal o hkratnem prijemu za ograjo in zdrsu, je ob dejstvu, da mu je spodrsnilo na tretji stopnici, sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se pri sestopanju (vse do tretje stopnice, kjer se je pripetil škodni dogodek) ni držal ograje. Glede na navedeno utemeljeno ni podvomilo v resničnost izpovedi D.D., da ji je tožnik takoj po dogodku (v garderobi, ko je čakal na prevoz v bolnico) povedal, da se ni držal za ograjo, kar je nato tudi zabeležila v poročilo o nezgodi pri delu. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da opisano tožnikovo sestopanje po stopnicah ni bilo pravilno. Nasprotovalo je pravilu, s katerim je bil seznanjen, tj. da se mora pri sestopanju držati za varnostno ograjo (tako je bil tudi usposobljen in posebej opozorjen v okviru 12 zlatih pravil o varnosti, ki so bila razobešena v proizvodnji).

9.Pritožba izpostavlja zapis izvedenca v pisnem mnenju, da toženka ni zagotovila varnega stopnišča, ker o njem nima tehnične dokumentacije. Izvedenec je v okviru zaslišanja ta del mnenja dopolnil. Pojasnil je, da je navedeno zapisal zato, ker se tehnična dokumentacija v sodnem spisu ni nahajala, toženke pa ni pozval k njeni predložitvi. Izpovedal je, da je bilo stopnišče standardizirano in izdelano s strani priznanega proizvajalca (toženkin varnostni inženir E.E. je izpovedal, da je šlo za standardizirane stopnice nemškega proizvajalca F.). Kot je obrazložil, je tehnična dokumentacija (izjava o skladnosti itd.) izročena kupcu ob nakupu, objavljena pa je tudi na spletni strani proizvajalca (kar je potrdil E.E.) in jo je izvedenec povzel v pisno mnenje. V zvezi s toženkino pripombo, da so bile stopnice starejše od 10 let, je izvedenec pojasnil, da mora tehnično dokumentacijo delodajalec hraniti (le) 10 let. Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da okoliščine v zvezi s tehnično dokumentacijo stopnic niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Stopnišče je bilo po oceni izvedenca v času škodnega dogodka brezhibno in se je lahko uporabljalo.3 Tudi E.E., ki je nekaj dni po nezgodi opravil ogled, je potrdil, da so bile stopnice ustrezne.

10.Po pritožbeni navedbi stopnice niso bile pritrjene (fiksirane v tla), zato so se med vzponom in spustom preko njih lahko premikale in je posledično tožnik lahko padel. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožbena navedba neutemeljena že zato, ker je podana zgolj kot ugibanje. Poleg tega iz izpovedi izvedenca izhaja, da so bile stopnice varne za uporabo, čeprav niso bile fiksirane. Na podnožju so bili pritrjeni gumijasti podstavki, ki so dodatno preprečevali zdrs. Podobno izhaja iz izpovedi E.E., ki je poudaril, da so bile stopnice zelo težke, zaradi česar so bile stabilne, čeprav niso bile fiksirane. Glede na obrazloženo in upoštevanju dejstva, da se tožnik ob sestopanju ni držal za varnostno ograjo, pritožbeno sklicevanje na izpoved B.B. in A.A., da so se stopnice med hojo premikale, ne more vplivati na drugačno presojo tega spora.

11.Prvostopenjsko sodišče ni štelo za dokazano tožnikovo trditev, da naj bi bile stopnice nevarne zaradi drsnosti. Pritožba to presojo neutemeljeno izpodbija. Tožnik je izpovedal, da stopnice pred škodnim dogodkom nikoli niso bile mastne. Pritožbeno zatrjevanje, da so tla na mestu nezgode <em>lahko</em> mastna zaradi razlitja mlečnih produktov in da se je tožnik <em>lahko</em> poškodoval tudi zaradi mastnih tal, že samo po sebi predstavlja zgolj posplošeno ugibanje, s katerim dokazne ocene o obstoju nekega dejstva (v tem primeru o obstoju mastnih tal oziroma stopnic v času škodnega dogodka) ni mogoče utemeljiti. Zaključka o mastnih stopnicah ni mogoče napraviti niti ob upoštevanju izpovedi izvedenca, ki jo izpostavlja pritožba, tj. da toženka v času nezgode ni zagotavljala čistega in suhega delovnega okolja. Navedeno trditev je izvedenec navezal na svojo predhodno izpoved, da se je tožnik poškodoval zgodaj zjutraj, ko čistilni servis, ki pri toženki verjetno vzdržuje tla, še ni delal. Glede na to, da je takšno svojo izpoved sam označil za pavšalno in obenem pojasnil, da niti ni ugotavljal, kdo in kdaj pri toženki izvaja čiščenje, v pritožbi izpostavljeni del njegove izpovedi ne more predstavljati odločilnega razloga.

12.Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na pojasnilo izvedenca, da so bile mrežaste in ustrezno nazobčane stopnice izdelane iz materiala, ki preprečuje drsenje in da so bile v času dogodka brezhibne. Da so izpolnjevale zahteve iz varnosti pri delu, potrjujejo tudi izpovedi G.G. (operativni vodja proizvodnje), H.H. (vodja izmene na oddelku) in E.E. Pojasnili so, da so bile izdelane po standardu, ki zagotavlja protizdrsnost tudi v primeru, če bi bile dejansko mastne ali mokre (kovinske, mrežaste, nazobčane in luknjaste, kar zagotavlja odtekanje). Kot je še poudaril E.E., navedene lastnosti stopnic ob hkratni uporabi ustrezne protizdrsne obutve, ki jo je nosil tožnik, predstavlja zadostno protizdrsno zaščito tudi v primeru morebitne mastne podlage (npr. mlečne maščobe).

13.Zgolj to, da tožnik pred padcem ni opazil mastnih stopnic in da se pred tem podobna delovna nesreča pri toženki še ni zgodila, po mnenju pritožbe ne pomeni, da je njegovo trditev o mastnem stopnišču v trenutku nezgode šteti za neverjetno. Pritožbena navedba ni utemeljena, saj okoliščin, na katere bi bilo mogoče argumentirano opreti zaključek o dejansko mastnem stopnišču v času nezgode, sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Pritožba še navaja, da tožniku ne more iti v škodo, ker sodelavci po nezgodi niso preverjali mastnosti stopnic oziroma da varnostni inženir z njim po nezgodi ni opravil razgovora. Kot je bilo že obrazloženo, se je tožnik neposredno po nezgodi pogovarjal z D.D. in H.H., vendar noben od njiju ni izpovedal, da bi jima tožnik kot razlog padca omenil mastne stopnice.4 Te okoliščine jima zagotovo ne bi zamolčal, glede na to, da jo toženki v tem sporu očita kot eno od ključnih razlogov za padec.

14.Na podlagi mnenja izvedenca in izpovedi prič je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v času škodnega dogodka nosil ustrezno delovno obutev (standardizirana, protizdrsna). To presojo pritožba neutemeljeno izpodbija s sklicevanjem na izpoved G.G., "da so mastna tla druga nevarnost" in da "guma nič ne nuca". Pritožba je ta del izpovedi vzela izven njenega celotnega konteksta, saj je G.G. dejansko izpovedal, da "če je nafta na asfaltu, nam nobena guma nič ne nuca." Glede toženkinih stopnic (na katerih ni bilo nafte) pa je obrazložil, da so bile izdelane po standardu, da na njih ne sme drseti, četudi bi bile mastne.5

15.Neutemeljene so navedbe, s katerimi želi pritožnik v povezavi z zatrjevanjem, da so tla pri toženki lahko mastna, vzpodbuditi dvom, da ni bil usposobljen za čiščenje razlitja, oziroma prikazati, da tega ni zmogel opraviti zaradi tempa dela. Pritožbena navedba ne more biti uspešna že zato, ker v zvezi z nastankom škodnega dogodka tožnik sploh ni zatrjeval (in tudi ne izhaja iz izvedenih dokazov), da je tedaj prišlo do razlitja, ki bi ga moral očistiti.6 Pritožba zato neutemeljeno izpostavlja izpoved A.A. (da do razlitja produktov lahko pride na strojih ali kjerkoli drugje; da se čiščenje izvaja, ko ima delavec čas ...) ter B.B. (da do razlitja produktov lahko pride tudi do štirikrat dnevno in tudi po stopnicah; da čiščenje terja čas; da se čiščenje med roboti izvaja, ko so ti ugasnjeni ...). Ti njuni izpovedi ne predstavljata za ta spor odločilnih dejstev.

1.Dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v zvezi s čiščenjem razlitij, tudi sicer niso takšne narave, da bi bila lahko kakorkoli v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Pritožba tako npr. neutemeljeno vztraja, da toženka ni imela organiziranega čiščenja. Kot je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedi prič, v proizvodnji lahko pride do razlitja produktov, a ga je dolžan sproti očistiti delavec na dotičnem delovnem mestu. Da je delo vsakega delavca v proizvodnji vključevalo čiščenje delovnih površin, izhaja tudi iz Ocene tveganja za C. Tožnik je v izpovedi potrdil, da so njegove naloge vključevale čiščenje, to pa dokazuje tudi dnevna evidenca opravljenega čiščenja in opreme za prostor za kodiranje in prostor pri robotih, v kateri je s podpisom potrdil, da je izvršil posamezna dnevna opravila čiščenja. Poleg čiščenja sprotnih razlitij je bilo pri toženki predpisano tudi redno čiščenje po planu (dnevno, tedensko ...). Pritožbeni očitek, da ni imela organizirane posebne čistilne službe, je neutemeljen, saj je glede na vse obrazloženo imela čiščenje proizvodnih površin ustrezno organizirano. To izhaja tudi iz izpovedi G.G., na katerega se sklicuje pritožba. Res je pojasnil, da za čiščenje proizvodnje ni bila predvidena posebna čistilna služba, a je potrdil, da se je čiščenje proizvodnje izvajalo po higienskem načrtu čiščenja prostorov. Sicer pa je za ta spor ključno, da tožnik ni zatrjeval, da bi se poškodoval v okviru čiščenja razlitja, prav tako ni bilo dokazano, da bi bil njegov padec posledica zdrsa na neočiščeni površini. Glede na to ne more biti odločilnega pomena niti pritožbeno zatrjevanje, da naj bi bilo čiščenje površin odvisno od tempa dela, oziroma da so delavci izvajali čiščenje tedaj, ko so za to našli čas.

2.V obravnavanem škodnem dogodku je bilo tožnikovo prečkanje stopnic povezano z odpravljanjem napake na robotu. Po pritožbenem zatrjevanju je za odločitev bistveno, da je tožnik po stopnicah hitel, saj se je moral na zastoj odzvati kot na nujno situacijo, tj. kakor hitro je mogoče.7 Prvostopenjsko sodišče pravilno ni štelo za dokazano, da je tožnik preko stopnic moral hiteti. Kot je ugotovilo, po škodnem dogodku tega ni izjavil in zato hitenje v poročilu o nezgodi tudi ni bilo zabeleženo kot razlog zanjo. Hitenja tudi sicer ne more upravičiti, saj je toženka v 12 zlatih pravilih o varnosti v proizvodnji določila, da je treba po stopnicah sestopati počasi ("držite se za ograjo in ne tekajte"), da je za delavce veljala dolžnost previdnega in počasnega sestopanja po stopnicah, pa so potrdile tudi priče. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da je že od povprečno razumne odrasle osebe, še toliko bolj pa od tožnika, ki ga je toženka usposobila za varno in pravilno hojo po stopnicah in ki je pri delu že vsaj tri leta prečkal predmetne stopnice, upravičeno pričakovati, da bo po njih hodil počasi, previdno in pri tem uporabljal varnostno ograjo. Tožnik ni ravnal tako.

3.Po oceni sodišča prve stopnje do škodnega dogodka ni prišlo zaradi preobremenjenosti tožnika z opravljanjem več nalog hkrati, oziroma ker bi moral hiteti z delom. Z izpostavljanjem izpovedi A.A. in B.B. pritožba neutemeljeno vztraja, da je nezgodi botrovala preobremenjenost tožnika zaradi hitrega tempa istočasnega dela na treh, štirih linijah in sprotnega reševanja zastojev. Priči sta delovni proces posplošeno opisovali v smislu kot npr. težave s hojo po stopnicah zaradi hitenja pri delu, da rešiš zastoj; hiter tempo dela, ki zahteva skoncentriranost; več zastojev dnevno, katerih reševanje vpliva na tempo delavca ipd. Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba glede hitrosti dela utemeljeno oprta zlasti na izpoved G.G. Čeprav je ta sprva res izpovedal, da težko pove, kakšen je bil tempo tožnikovega dela ob škodnem dogodku, ker takrat ni bil prisoten, je o tem v nadaljevanju podal objektivno oceno ob tolmačenju predočenih konkretnih podatkov (izpis delovne količine iz I.), ki so veljali ob nastopu škodnega dogodka. Pritožba mu zato neutemeljeno očita izpovedovanje v skladu s procesnimi pričakovanji toženke. Po pojasnilu G.G. iz omenjenih podatkov izhaja, da je tožnik na dan škodnega dogodka delal s srednjo hitrostjo (normalno delo, ni ti treba tekati), podobno pa je tožnikov tempo (delo z normalno hitrostjo oziroma tempom, ki ni bil drugačen od siceršnjega) opredelil tudi H.H. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da tožniku obravnavanega dne pri delu ni bilo treba hiteti in da tudi ni bil obremenjen bolj kot običajno. Kot je še ugotovilo, mu toženka tudi ni naročila, naj dela hitreje ali da se kakorkoli mudi. V pritožbi zatrjevane okoliščine (preobremenjenost tožnika, hiter tempo dela) ne omenja niti poročilo o nezgodi niti ne izhaja iz izpovedi D.D. ali H.H., da bi jima tožnik v razgovoru po škodnem dogodku izpostavil to okoliščino kot razlog za nezgodo.

4.Potrebo po hitenju pri delu pritožba neuspešno utemeljuje z navedbo, da je bil tempo dela pomemben za ocenjevanje delovne uspešnosti. Pri tem se sklicuje na izpoved B.B., da so strojniki, ki so polnili jogurt v lončke, tedaj, ko so stroji zastali, pisali zastoj na delavca, ta pa naj bi zato pri vodji dobil "minus pike". Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ni dokazano. G.G. je namreč izpovedal, da so bili zastoji pri delu običajni in zato všteti v delovni proces, B.B. pa je priznal, da ni bil zaradi zastojev nikoli kaznovan (kaj takega tudi za tožnika ni bilo niti zatrjevano niti ne izhaja iz dokazov). (Pre)hiter tempo dela pritožba neutemeljeno zatrjuje tudi s sklicevanjem na izpoved B.B., da je vsaki dve minuti do delavca prispela paleta in da se te v primeru zastoja naberejo. Tožnik je namreč izpovedal drugače, in sicer da v eni uri kodira približno 8 do 10 palet.8 Tudi sicer je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi tožnika in prič ugotovilo, da je bilo treba v primeru reševanja zastoja robot (stroj) ustaviti, to pa je pomenilo, da so tudi palete na transportnem traku stale.

5.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da G.G. in H.H. nista znala izpovedati o obsegu zastojev. Oba sta v izpovedi potrdila njihovo pojavljanje in opisala, kako se jih odpravi. Njunima izpovedima glede zastojev zato ni mogoče očitati nobene takšne pomanjkljivosti, da bi sodišče prve stopnje moralo ti priči oceniti za neverodostojni in se ne bi smelo opreti na njuni izpovedi o drugih dejstvih.

6.Sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo posplošene izpovedi A.A., da bi ob istočasnem delu na treh, štirih linijah morala opravljati delo dva delavca (en bi povijal palete, drugi pa reševal težave na strojih). Ugotovilo je, da je delo na štirih linijah oziroma delo, ki ga je opravljal tožnik, vedno opravljal pri toženki le en delavec. Kot je bilo že obrazloženo, pa je ključno, da tožniku na dan škodnega dogodka pri delu ni bilo treba hiteti in da tudi ni bil obremenjen bolj kot običajno. Po stopnicah pa je bil celo dolžan hoditi počasi zaradi takšnega toženkinega pravila. Potrebe po pritegnitvi dodatnega delavca za delo na več linijah ne more utemeljiti niti v pritožbi izpostavljena izpoved B.B., da med delom ni mogel iti niti na WC. Da tempo dela ni bil tako obremenjujoč, kot je želel prikazati B.B., izhaja namreč iz njegove izpovedi, da je našel koga, ki je "pomirkal" medtem, ko je šel sam vmes za dve minuti "na čik". Iz njegove izpovedi tudi ne izhaja, da si npr. malice ni mogel privoščiti zaradi preobilice dela. Kot je namreč pojasnil, si je ni hotel privoščiti, ker ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in se je želel kot delavec izkazati.

7.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi tudi v primeru, če bi bilo dejansko treba delo tožnika na linijah opravljati z zelo hitrim tempom, kot to poskuša prikazati pritožba, oziroma bi ga morala opravljati hkrati dva delavca, še vedno za delavce veljala dolžnost upoštevanja toženkinega pravila, ki je bilo določeno za prečkanje stopnic (previdno, počasi in uporaba varnostne ograje). Tožnik ga je kršil.

8.Pritožba očita, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca za organizacijske sestave in procese dela oziroma s področja strojništva ali gradbeništva. Utemeljuje, da bi se izvedenci navedene stroke morali opredeliti glede več okoliščin: ali je bila čistilna služba primerno organizirana in izvajana glede na dejstvo, da so bile stopnice zamaščene in mokre zaradi narave proizvodnje in da je tožnik po njih hodil večkrat dnevno; kakšen je tempo dela na posameznem stroju, v kakšnih časovnih razmakih do mesta kodiranja prihajajo palete na posameznih strojih, na katerih je tožnik delal obravnavanega dne, koliko palet lahko na progi čaka na obravnavo; da je v procesu dela, ki je bil vezan na tempo, pogosto prihajalo do zastojev, ki jih je tožnik moral sproti reševati; ali bi morala za delovanje treh, štirih strojev skrbeti dva delavca itd. Okoliščine, ki bi jih izvedenci po mnenju pritožbe morali preučiti, je sodišče prve stopnje z izvedenimi dokazi ustrezno raziskalo in pravilno obrazložilo, zakaj jih ni mogoče vzročno povezati s škodnim dogodkom. Tudi iz razlogov pritožbenega sodišča je razvidno, zakaj izpostavljene okoliščine ne morejo vplivati na drugačno presojo spora. Postavitev naštetih izvedencev, ki naj bi preučili tudi tehnično dokumentacijo strojev, na katerih je delal tožnik, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bila potrebna.

9.Sodišče prve stopnje je pravilno izključilo obstoj okoliščin, zaradi katerih bi bile stopnice v obravnavanem primeru nevarne zaradi načina opravljanja dela (delovnega procesa) ali drugih nepredvidenih okoliščin. Po mnenju pritožbe bi izvedenec strojne ali gradbene stroke moral ugotoviti tudi naklon stopnic, ki naj bi bil bistven element v povezavi z okoliščinami kot so npr. tempo dela, preobremenjenost tožnika, mastnost površin, nefiksiranost stopnic. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile naštete okoliščine v zgoraj navedenih razlogih izključene kot dejavnik za nastanek škodnega dogodka, zato z njimi ni mogoče utemeljevati pomembnosti naklona stopnic. Poleg tega je E.E. pojasnil, da gre za enostavne stopnice z ograjo na obeh straneh, pri čemer se za varen prehod zahteva običajna pozornost pri delu. Izvedenec za varnost pri delu je stopnice prav tako označil kot varne za uporabo, in sicer tudi v primeru, če se upošteva tempo dela in dejstvo, da so morali delavci sproti reševati še zastoje.

10.Zmoten je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ravnanje tožnika presojalo strožje od opustitev toženke, ki je morala ravnati z večjo skrbnostjo (dobrega strokovnjaka). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje postopanje tožnika in toženki očitana ravnanja pravilno in popolno raziskalo in jih ocenilo ob upoštevanju zahtevane stopnje njune skrbnosti. Pravno relevantnih opustitev oziroma kršitev toženke ni ugotovilo (tožnika je usposobila za delo, izvedla je predpisane ukrepe na področju varnosti in zdravja pri delu, tožniku je zagotovila varne pogoje dela in ustrezna delovna sredstva, delovni proces, pri katerem je prišlo do nezgode, ni bil organiziran neustrezno …). Tožbeni zahtevek je utemeljeno zavrnilo, saj je pravilno zaključilo, da ni podana niti krivdna niti objektivna odgovornost toženke in da je škodni dogodek izključno posledica tožnikovega nepazljivega oziroma nepravilnega sestopanja po stopnicah.

11.S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam s tem nastale stroške (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).