Jedro

Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev v sporu v sodno pristojnost. Če pri tem ugotovi, da za odločitev v sporu ni pristojno sodišče, temveč kakšen drug organ, se izreče za nepristojno in zavrže tožbo.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, ker je ugotovilo, da ni pristojno za odločitev o konkretnem tožbenem zahtevku.

Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka vložila pritožbo z deloma nejasno vsebino, v kateri pa izraža nezadovoljstvo z izpodbijano odločitvijo. Meni, da je z zavrnitvijo tožbe s strani Okrožnega sodišča v K. prava resnica v nevarnosti. Resnica je dokumentirana v tožbi tožeče stranke, v kateri so vse potrebne priloge z dokazili "za iskanje zakonske zaščite osnovnih človeških pravic vseh 60 delavcev podjetja P.D. d.o.o.". Zaradi tega tožbo pošilja na Višje sodišče v K., ne ve, kam naj se obrne, glede na to, da Okrožno sodišče v K. ni pristojno za rešitev te zadeve. Direktor podjetja P.D. d.o.o. in del delavcev je še vedno na čakanju oziroma letnemu dopustu do rešitve tožbe. Ne morejo si dovoliti "nezakonito ropanje, provokacijo, izsiljevanje in 60 delavcev na ulici brez življenja".

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Četudi tožeča stranka doživlja svojo situacijo kot v nebo vpijočo krivico, ostaja dejstvo, da mora redno sodišče, kar je tudi sodišče prve stopnje, pri svojem delu in odločanju ravnati tako, kot mu nalagajo zakoni. Eden od teh in za vprašanja postopka tudi ključnega pomena, je Zakon o pravdnem postopku (ZPP), ki v 1. odst. 18. čl. določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev v sporu v sodno pristojnost. Če pri tem ugotovi, da za odločitev v sporu ni pristojno sodišče, temveč kakšen drug organ, se izreče za nepristojno in zavrže tožbo. Skladno s tem zakonskim določilom je v obravnavanem primeru ravnalo tudi sodišče prve stopnje, ko je izdalo izpodbijani sklep in takšna njegova odločitev je povsem pravilna. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je predmet zahtevka tožeče stranke sestavljen iz dveh delov; enega predstavlja po tožeči stranki zatrjevana škoda iz naslova odškodninske odgovornosti zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja tožene stranke, drugega pa zahtevek iz naslova zatrjevanih neupravičenih davčnih odtegljajev. Oba zahtevka je sodišče prve stopnje razdružilo in se izpodbijani sklep nanaša le na zahtevek za plačilo 54.373.020,10 SIT iz naslova neupravičenih davčnih odtegljajev (ne pa tudi na odškodninski zahtevek, kateri ostaja predmet pravde sicer pod drugo opravilno številko). Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, ureja vprašanje vrnitve preveč plačanih davkov Zakon o davčnem postopku. Pri slednjem kot posebni vrsti upravnega postopka mora davčni zavezanec od davčnega organa zahtevati vračilo preveč plačanega davka. Odločitev davčnega organa kot odziv na zahtevo davčnega zavezanca pa je podvržena v zakonu določenim pravnim sredstvom oziroma odločanju sodišča v upravnem sporu.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.