Jedro

Pri tožniku, ki je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvijo opravljanja dela izven prometa, je podana III. kategorija invalidnosti. Ker ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 27. 9. 2011 in št. ... z dne 16. 2. 2011, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine ter da mu je toženka dolžna plačati stroške postopka v roku 8 dni.

Zoper zavrnilno odločbo se pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, saj je tožnik dokazal, da je nezmožen za delo in tudi, da izpolnjuje pogoje za priznanje prve kategorije invalidnosti, s tem pa tudi za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Sodišče bi moralo izvesti dokaze s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, vpogledati v zdravstveni karton tožnika in ga tudi zaslišati. Ker tega sodišče ni izvedlo, je izpodbijano sodbo izdalo preuranjeno. Tožnik ima po škodnem dogodku z dne 21. 8. 2010 hude zdravstvene težave in je postal nezmožen za delo, ki ga je do poškodbe opravljal pri delodajalcu A, kot tudi za vsakršno drugo delo. Ima trajne poškodbe pri koncentraciji, izgubi ravnotežja, bolečine v glavi, kar vse izhaja kot posledica poškodb z udarci lesenega kija po glavi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 16. 2. 2011, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote B mesto z dne 27. 9. 2011. S slednjo odločbo je toženka tožnika razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu priznala pravico do premestitve na drugo delo v svojem poklicu, oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: opravljanje dela izven prometa s polnim delovnim časom od 5. 9. 2011 dalje s tem, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločila s posebno odločbo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dokumentacije v upravnem spisu ugotovilo naslednje dejansko stanje. Osebni zdravnik tožnika je dne 15. 6. 2011 vložil predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Predložil je dokumentacijo o zdravljenju tožnika po poškodbi 21. 8. 2010. Iz predloga je razvidno, da so posledice te poškodbe razlog za ugotovitve invalidnosti, pri čemer osebni zdravnik meni, da je njegova delovna zmožnost zmanjšana, ne pa tudi izgubljena in da je tožnik še sposoben opravljati delo z omejitvami. Invalidska komisija prve stopnje je 5. 9. 2011 obravnavala primer v prisotnosti tožnika, opravljen je bil tudi osebni pregled. Podala je mnenje, da je pri tožniku od 5. 9. 2011, zaradi posledic poškodbe izven dela, podana III. kategorija invalidnosti, ker tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu na katerega je razporejen, to je „smetar – voznik“. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, opravljanje dela izven prometa. V obrazložitvi mnenja, ki sta ga podala specialist kirurg ortoped ter specialist psihiater ob sodelovanju inženirja, je navedeno, da je tožnik v pretepu utrpel hudo poškodbo glave, šlo je za intracerebralni hematom levo ter subduralni hematom na desni strani s poškodbenim možganskim edemom in faciobrahialno parezo desno. Zdravljenje je potekalo konzervativno, po končanem bolnišničnem zdravljenju je opravil pregled v specialistični nevrološki ambulanti ORL in okulistični pregled. Pri kliničnem pregledu so ugotovili izboljšanje nevrološkega deficita, EEG snemanje je bilo v mejah normale, pri okulistični obravnavi niso zaznali posebne patologije. CT glave je 17. 2. 2011 pokazal, da je subduralni hematom v popolni regresiji, v možganih niso potrjene posttravmatske ali druge patološke spremembe, obnosne votline, razen sinusitusa so v mejah normale. Zaradi odsotnosti epi napadov je bila tudi ukinjena antiepileptična terapija. Navedeno mnenje je organ prve stopnje 27. 9. 2009 povzel v odločbi, s katero je tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti, z navedenimi omejitvami, odločil je še, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo, ter da je delodajalec dolžan zavarovancu zagotoviti pravico do premestitve. Invalidska komisija druge stopnje je v obširnem mnenju, po pritožbi tožnika, v katerem je povzela vso medicinsko in delovno dokumentacijo, ugotovila, da je odločitev komisije prve stopnje pravilna, v obrazložitvi pa je dodatno citirala še izvide, ki ne kažejo odstopanj od normale. Mnenja sta podala zdravnik specialist medicine dela in specialist nevrolog.

Takšno dejansko stanje, ob odsotnosti kakršnega koli izvida, v katerem bi zdravniki, ki so tožnika obravnavali od poškodbe dalje, predlagali trajne razbremenitve pri delu, še manj pa ugotovitev popolne nezmožnosti za delo, kar je potrdil tudi sam tožnik na glavni obravnavi, kažejo, da so mnenja invalidske komisije prve in druge stopnje medsebojno skladna in ne odstopata od dokumentacije, ki je v upravnem spisu. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da ni nobenih dokazov v smeri, da bi bil tožnik nezmožen za vsako pridobitno delo. Tudi iz predloga osebnega zdravnika izhaja, da dela zmožnost tožnika ni izgubljena in da je sposoben za opravljanje drugega dela. Ob sodelovanju zdravnikov v senatih obeh invalidskih komisij s področja zdravstvenih težav, ki jih ima tožnik (nevrologa, spec. med. dela), tudi pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razloga, da bi podvomilo v zaključke sodišča prve stopnje. Iz nobenega izvida ne izhaja, da bi imel tožnik upad koncentracije in nezmožnost za zbrano delo v okviru delovnega časa. Niti iz dokumentacije ne izhaja, da bi se pri tožniku pojavila izguba ravnotežja, tako da pri tožniku ne gre za tolikšne zdravstvene okvare, ki bi bistveno zmanjševale njegovo delovno zmožnost, temveč je pri njemu podana invalidnost III. kategorije, kakor je bila ugotovljena v okviru predsodnega postopka.

V skladu z 2. odstavkom 213. člena ZPP odloča sodišče o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje predlaganega dokaza za postavitev izvedenca medicinske stroke ni izvedlo, saj je po pregledu dokumentacije, ki je bila predložena v upravnem postopku ugotovilo, da med podanim mnenjem invalidske komisije prve in druge stopnje in medicinsko dokumentacijo ni odstopanj in tako ni razloga, da bi v nadaljnjem postopku z izvedenci medicinske stroke bilo potrebno ugotavljati in razčiščevati odstopanja med posameznimi izvidi oziroma med njimi in mnenji invalidske komisije prve oziroma druge stopnje. Sodišče je zavrnitev dokaza v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe v zadostni meri pojasnilo.

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki v 60. členu določa, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V I. kategorijo invalidnosti se razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Po 67. členu ZPIZ-1 pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost prve kategorije; zavarovanec pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženske). Tožnikovemu tožbenemu zahtevku, da se razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in prizna pravica do invalidske pokojnine na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja tako sodišče prve stopnje ni moglo ugoditi, saj pri tožniku ni podanega takšnega zdravstvenega stanja, da ne bi več bil zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, niti pri njemu ni podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Pri tožniku je podana III. kategorija invalidnosti, tožnik ni več zmožen za delo na delovnem mestu na katerem je bil razporejen, to je smetar – voznik, je pa s polnim delovnim časom opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, to je opravljanje dela izven prometa. Pri tožniku je bil v postopku zdravljenja od poškodbe dalje ugotovljeno, da se zdravstveno stanje popravlja, da nima epileptičnih napadov, EEG je bil normalen, nima nevroloških izpadov. CT glave je 17. 2. 2011 pokazal, da v možganovini ni videti posttravmatskih ali drugih patoloških sprememb, prav tako pregled pri otologu in oftalmologu bistvenih odstopanj od normale ni pokazal. Pri tožniku torej ni takšnih zdravstvenih težav, da bi se ugotovila njegova pridobitna nezmožnost, kakor jo je uveljavljal v tožbi in zatrjeval v pritožbi.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.