Jedro

V pritožbeno izpodbijanem sklepu je sodišče zavzelo stališče do vnaprej razpisanih narokov v mesecu januarju, pri tem pa upoštevalo, da izvedba drugih dokazov po odredbi o razpisu glavne obravnave ni predvidena in na tej podlagi tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno sklepalo, da bo lahko zadeva po izvedbi narokov, ob upoštevanju časa za izdelavo prevodov in časa za vložitev pritožbe, pravnomočno zaključena v času najdaljše dopustne dobe trajanja pripora.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se pripor, odrejen zoper obdolženega podaljša za dva meseca, do vključno 28. 2. 2023. 2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev 200. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) ter Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju: ZSKZDČEU-1). Pritožbenemu sodišču predlaga, da se pritožbi ugodi ter sklep spremeni tako, da se pripor odpravi in se odredi, da obdolženi začne prestajati zaporno kazen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku, ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh pogojev za pripor. Gre za pritožbeno neizpodbijana pogoja utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in njegove begosumnosti ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa celovito utemeljilo in obrazložilo sorazmernost in neogibnost pripora, pri čemer se je opredelilo tudi do možnosti pravnomočnega končanja postopka (ki teče pod opr. št. VII K 24662/2020) v času najdaljšega dopustnega trajanja izročitvega pripor. Pritrditi gre zagovorniku, da gre v konkretnem primeru za zapleteno in obsežno zadevo, kar pa tudi drugostopenjskega sodišča ne vodi do zaključka, da postopka sodišče prve stopnje ne bo moglo pravnomočno zaključiti v času trajanja odrejenega pripora. V pritožbeno izpodbijanem sklepu je sodišče zavzelo stališče do vnaprej razpisanih narokov v mesecu januarju, pri tem pa upoštevalo, da izvedba drugih dokazov po odredbi o razpisu glavne obravnave ni predvidena (kar pritožbeno ni problematizirano) in na tej podlagi tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno sklepalo, da bo lahko zadeva po izvedbi narokov, ob upoštevanju časa za izdelavo prevodov in časa za vložitev pritožbe (kar tudi pritožbeno ni problematizirano), pravnomočno zaključena v času najdaljše dopustne dobe trajanja pripora. Ob upoštevanju navedenega tako pritožnik ne more računati na pritožben uspeh z izpostavljanjem posameznih procesnih rokov in s predvidevanjem trajanja posameznih dejanj postopka, na osnovi katerih poda lasten zaključek, da ne obstaja realna možnost, da bi bil postopek do 28. 6. 2023 pravnomočno zaključen.

6. Pritožba nadalje očita nespoštovanje 26. člena ZSKZDČEU-1, ki sodišču nalaga roke v katerih mora pravnomočno odločiti o predaji zahtevane osebe. Pri tem pritožba zanemarja, da je o predaji že pravnomočno odločeno, zaradi česar pritožbena polemika, ki se dotika samega izročitvenega postopka, v pritožbenem postopku, ko se preskuša utemeljenost pripora, ne more biti upoštevna.

7. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da pritožbene navedbe niso utemeljene, da je torej sodišče prve stopnje v celoti pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje. Ker pa se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevanih kršitev, je na mestu odločitev o zavrnitvi pritožbe kot neutemeljene. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

8. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o ugotovitvi razlogov za pripor, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.