Jedro

Tudi, če je v izreku dokončne denacionalizacijske odločbe ugotovljena vrednost premoženja, ki se vrača v naravi, to ne spremeni narave spora, ki v primeru vračanja premoženja v naravi ni spor, izražen v denarni vrednosti. ZUS-1 v določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena dovoljenosti revizije ne veže na vrednost spornega predmeta, temveč jo določa le za primere, ko je pravica oziroma obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, kakršen pa obravnavani primer ni.

Ocena sodišča o nezadostni konkretizaciji tožbenih ugovorov ni pravno vprašanje, zato revidentka s sklicevanjem na takšno ugotovitev sodišča prve stopnje ni izkazala obstoja pomembnega pravnega vprašanja po vsebini obravnavane zadeve niti neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje.

Ker revidentka ni ne navedla ne izkazala, kaj obsega njeno poslovanje in tudi ne, kakšen delež tega poslovanja in s tem posledice pomeni zanjo izguba obravnavanih kmetijskih zemljišč, ni izkazala zelo hudih posledic izpodbijane odločitve.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revidentka po odvetnici dne 27. 10. 2008 vložila revizijo. Dovoljenost revizije uveljavlja po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1. Navaja, da je pravica oziroma obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, ki je razvidna iz izreka odločbe prvostopenjskega upravnega organa in presega 20.000,00 EUR. Nadalje navaja, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ter da je podana neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. To je namreč v zadevah U 96/2007 in U 164/2007, v katerih je ugotovilo, da ni sporno, da se vračajo kmetijska zemljišča iz kompleksa ter da se upravni organ ni ukvarjal z obsegom celotnega kompleksa, tudi zapisalo, da naj se denacionalizacijski postopek ne drobi, delne odločbe pa izdajajo le izjemoma. Navaja tudi, da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice, saj se nanaša na kmetijska zemljišča, ki so ji nujno potrebna za prirejo krme. Ker v ... zaradi rudarjenja ni na voljo drugih primernih kmetijskih zemljišč, je ogroženo tudi njeno nadaljnje poslovanje na posestvu. Priglaša stroške postopka.

2. Pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca kot stranka z interesom v odgovoru na revizijo predlagajo, da Vrhovno sodišče revizijo kot nedopustno zavrže, podrejeno pa, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglašajo stroške postopka.

3. Revizija ni dovoljena.

4. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper delno odločbo Upravne enote Velenje z dne 13. 4. 2007, s katero je ta med drugim odločila, da se v 1. točki izreka navedene nepremičnine vrnejo v last pok. A. A. ter da bo s posebno odločbo odločeno o revidentkinem zahtevku za povračilo vlaganj in o parc. št. ..., ... in ..., vse k.o. B. Tožena stranka je z odločbo z dne 2. 8. 2007, zavrnila revidentkino pritožbo zoper navedeno delno odločbo prvostopenjskega organa.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9.2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po določbi 1. točke prvega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. Iz navedb v reviziji in izpodbijane sodbe je razvidno, da je v obravnavani zadevi predmet v tem upravnem sporu izpodbijanega upravnega akta odločitev o vrnitvi nepremičnin v last denacionalizacijskemu upravičencu. To pa ni spor, v katerem je pravica oziroma obveznost stranke izražena v denarni vrednosti. To velja tudi v primeru, če je v izreku dokončne denacionalizacijske odločbe ugotovljena vrednost premoženja, ki se vrača, saj to ne spremeni narave spora. Revidentka se neutemeljeno sklicuje na določbe Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se nanašajo na ugotavljanje vrednosti spornega predmeta. Po določbi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 se določbe ZPP uporabljajo primerno za tista vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 dovoljenosti revizije ne veže na vrednost spornega predmeta, temveč jo določa le za primere, ko je pravica oziroma obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, kakršen pa obravnavni primer ni. Glede na navedeno ni podan pogoj za dovoljenost revizije iz določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z določbo prvega odstavka 367.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z določbami četrtega in petega odstavka 367.b člena ZPP mora revident v reviziji natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Če se sklicuje na odstop od sodne prakse oziroma njeno neenotnost, pa mora to tudi izkazati z navedbo opravilnih številk sodnih odločb Vrhovnega sodišča oziroma s predložitvijo sodnih odločb sodišča prve stopnje.

8. Revidentka v obravnavani zadevi dovoljenost revizije zatrjuje tako s pomembnim pravnim vprašanjem kakor tudi z neenotnostjo sodne prakse sodišča prve stopnje. Pravnega vprašanja, ki naj bi bilo pomembno po vsebini obravnavane zadeve, ne zastavi in ne navede, katero pravno pravilo naj bi bilo prekršeno, niti ne opiše njegovega pomena za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava oziroma za razvoj prava preko sodne prakse. Iz njenih navedb je sicer mogoče razbrati, da meri na stališče sodišča prve stopnje o pavšalnosti njenih ugovorov, ki se nanašajo na obstoj okoliščin iz določb drugega odstavka 27. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen in na krnitev funkcionalne kompleksnosti zemljišč zaradi izdajanja delnih odločb v upravnem postopku. Navedeno pa ni stališče sodišča o kakšnem pravnem vprašanju, temveč ocena o nezadostni konkretizaciji tožbenih ugovorov, da bi bili ti lahko sposobni vsebinske obravnave, zato revidentka s tem ni izkazala obstoja pomembnega pravnega vprašanja po vsebini obravnavane zadeve.

9. Neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje zatrjuje s stališči, ki naj bi jih sodišče prve stopnje glede vprašanja izdajanja delnih odločb sprejelo v drugih zadevah med istimi strankami. Revidentka v nasprotju z navedenimi določbami ZPP neenotnosti ne izkazuje s predložitvijo odločb, na katere se sklicuje. Že iz njenih revizijskih navedb pa izhaja, da zatrjevana neenotnost ni podana. Sodišče prve stopnje naj bi namreč v zadevah U 96/2007 in 164/2007 zapisalo, da se delne odločbe izdajajo le izjemoma. Odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi ni v nasprotju z navedenim stališčem, saj temelji na oceni, da revidentka svojih ugovorov glede neobstoja pogojev za izdajo delne odločbe ni konkretizirala, kar ni stališče o pravnem vprašanju, ampak kot že navedeno ocena sodišča o nezadostni konkretizaciji tožbenih navedb. Glede na navedeno ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Po presoji Vrhovnega sodišča pa v obravnavani zadevi dovoljenost revizije tudi ni podana po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revidentka zelo hude posledice utemeljuje z navedbami, da se ukvarja tudi s prirejo govejega mesa ter da so na posestvu C., ki predstavlja zaokrožen kompleks, in v katerem so poleg hleva in pripadajočih gospodarskih objektov tudi kmetijska zemljišča, ki jih nujno potrebuje za prirejo krme. Ker so ta zemljišča predmet izpodbijane sodbe in ker v ... zaradi rudarjenja ni na voljo drugih primernih nadomestnih zemljišč, je ogroženo njeno nadaljnje poslovanje in s tem tudi delovna mesta. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revidentka z navedenimi trditvami ni izkazala, da bi izpodbijana odločitev zanjo pomenila zelo hude posledice, saj iz njenih navedb ni mogoče razbrati obsega njenega poslovanja in zato tudi ne, kakšen delež tega poslovanja in s tem posledice pomeni zanjo izguba obravnavanih kmetijskih zemljišč. Revidentka sicer zatrjuje, da so v tej zadevi in z drugimi delnimi odločbami, ki se nanašajo na iste denacionalizacijske upravičence, zajeta kmetijska zemljišča del kompleksa kmetijskih zemljišč, vendar pa ne navede ne obsega tega kompleksa ne, kakšen delež tega kompleksa predstavljajo v tej zadevi in z drugimi delnimi odločbami zajeta kmetijska zemljišča, ki so predmet denacionalizacije. Ker tako njenih trditev o obstoju zelo hudih posledic ni mogoče preizkusiti, ni podan pogoj za dovoljenost revizije po tej določbi ZUS-1. 11. Glede na to da revidentka ni izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 12. Ker revidentka z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Stranka z interesom z navedbami v odgovoru na revizijo ni v ničemer prispevala k odločitvi Vrhovnega sodišča, zato skladno z določbami prvega odstavka 155. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP tudi sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.