Jedro

V primeru, ko se ugotovitev izvedenca medicinske stroke glede posledic zadobljenih poškodb na tožnikove življenjske aktivnosti bistveno razlikuje od tožnikove izpovedbe glede istega relevantnega dejstva, mora sodišče prve stopnje nasprotujoča si dejstva raziskati in oceniti, ne pa zgolj neobrazloženo slediti enemu ali drugemu.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v delu, s katerim je zavrnjena odškodnina za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti nad 200.000,00 SIT do 1.000.000,00 SIT z obrestmi in glede prisojenih pravdnih stroškov razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; v delu pa, s katerim je prisojena odškodnina za strah (100.000,00 SIT z obrestmi) pa se tako spremeni, da se sedaj glasi: "Tožena stranka Zavarovalna družba Adriatic d.d. Koper je dolžna plačati tožniku L.M. odškodnino za strah v višini 300.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo." Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v delu, s katerim je prisojena odškodnina za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (200.000,00 SIT z obrestmi) razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, sicer pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu glede odškodnine za telesne bolečine (700.000,00 SIT z obrestmi) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje prisodilo tožeči stranki odškodnino v znesku 1.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje in sicer za telesne bolečine 700.000,00 SIT, za strah 300.000,00 SIT in za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 200.000,00 SIT. V presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 31.300,00 SIT v 15 dneh pod izvršbo.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje samo zoper zavrnilni del sodbe in sicer glede 1.000.000,00 SIT od zavrnjenega dela tožbenega zahtevka ter glede odločitve o pravdnih stroških in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po členu 353. ZPP/77. Po oceni tožeče stranke je sodišče pri določitvi višine za strah v višini 100.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti 200.000,00 SIT zmotno uporabilo materialno pravo, ker je prisojena odškodnina prenizka. Ob nezgodi, ki se je zgodila tako, da se je avto, v katerem je bil tožnik kot sopotnik, po zaviranju začel prevračati in je zadel v drog cestne razsvetljave, se je tožnik nedvomno močno ustrašil. Takoj po nezgodi je videl, da ima hudo poškodovano roko, ki je začela močno otekati, zato je pri njem podan tako primarni kot sekundarni strah, saj se je glede na to, da je moral po prvem mavcu dobiti drugačno oporo, bal tudi za izid zdravljenja. Vse to izhaja iz mnenja izvedenca K. v kazenskem spisu in ugotovitve izvedenca P.B. Tožnik še poudarja, da je sodišče drugi sopotnici v tem istem avtomobilu prisodilo odškodnino za strah v višini 200.000,00 SIT, pri čemer slednja ni utrpela poškodb skeleta (spis naslovnega sodišča opr.štev. P 169/97). Po mnenju pritožnika bi bila tako primerna odškodnina iz naslova strahu 300.000,00 SIT.

Bistveno prenizka pa je prisojena odškodnina za zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti, saj je prvostopno sodišče v premajhni meri upoštevalo dejstvo, da so pri tožniku njegove življenjske in delovne sposobnosti trajno zmanjšane za 2% kot izhaja iz mnenja izvedenca P.B. Res je sicer, da pri tožniku ne gre za dominantno roko in da ni vrhunski športnik, dejstvo pa je, da ima zaradi poškodbe zmanjšano mišično moč desne zgornje okončine kar za cca 30% in zmanjšano gibljivost v desnem komolcu. Prvostopno sodišče ni upoštevalo, da gre za mladega človeka, ki mu omenjene posledice predstavljajo oviro v vsakdanjem življenju, pri rekreativnem šporntem udejstvovanju ter pri domačih opravilih in delih. Prvostopno sodišče bi moralo bolj kritično oceniti kaj dejansko predstavlja omejena gibljivost desnega komolca in kaj zmanjšana mišična moč desne roke, saj je tudi sam tožnik povedal, da ima trajne posledice poškodb in da se mu pojavlja omrtvičenost roke. Po mnenju tožnika bi bila primerna odškodnina iz tega naslova 1.000.000,00 SIT. Pritožuje pa se tudi glede odločbe o stroških postopka, ker so bili le-ti glede na dosojeno odškodnino prenizko odmerjeni. Predlaga takšno spremembo sodbe, da se tožniku poleg dosojenih 1.000.000,00 SIT prizna še nadaljnih 1.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, toženi stranki pa naloži v plačilo tožnikove pravdne stroške, odmerjene glede na dosojeno odškodnino.

Tožena stranka se pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava glede odškodnine za telesne bolečine ter glede odškodnine za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Po prepričanju tožene stranke je dosojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin znatno previsoka. Povzema izvedeniško ugotovitev, koliko so bile bolečine dolgotrajne in intenzivne ter da za njihovo lajšanje ni potreboval analgetikov in meni, da kljub temu, da se vzame v obzir še vse nevšečnosti, ki so spremljale zdravljenje in ki jih sodišče prve stopnje povzema v sodbi, je dosojena odškodnina previsoka. Prvostopno sodišče ni upoštevalo določila člena 200 ZOR, poleg tega odškodnina odstopa od zneskov, ki so običajno dosojeni v podobnih primerih. Za telesne bolečine, ki jih je trpel tožnik, ne more znašati prisojena odškodnina na primer toliko, kolikor znaša solidna polletna plača kvalificiranega delavca. Sodišče pa je tudi napačno presodilo glede utemeljenosti zahtevka iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Poleg tega, da izvedenci ugotavljajo, da trajnih posledic ni, oziroma da so minimalne in ne predstavljajo resne hibe pri opravljanju vsakodnevnih opravil, sodišče zmotno meni, da je pri presoji o upravičenosti zahtevka upoštevati dejstvo, da gre pri tožniku za poškodbo desne roke, ki je dominantna. Iz mnenj izvedencev pa je razvidno, da je tožnik levičar in da desna roka pri njem ni dominantna. Sodišče tudi ni obrazložilo nelogičnosti, ki se pojavljajo v mnenju izvedenca in na katere je tožena stranka že opozorila v pripravljalni vlogi z dne 21.5.1998. Izvedenec dr.

Pogačar namreč ocenjuje, da je pri tožniku prisotna zmanjšana mišična moč desne roke v primerjavi z levo roko. Ob izvedbi meritev s pomočjo dinamometra pa ob ugotovljeni razliki med močjo stiska leve in desne roke sam opozarja, da je to meritev vedno potrebno upoštevati z rezervo, saj dopušča možnost, da na rezultate preiskave preiskovanec sam zavestno vpliva. Izvedenec S. ugotavlja, da je razlika možna tudi zaradi dejstva, ker je tožnik levičar. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb tožene stranke o tem, da vsakršno izražanje zmanjšanja življenjskih aktivnosti v odstotkih nima nikakršne osnove, saj zato niso predvidene nikakršne tabele ali razpredelnice, prav tako so brez osnove ocene, ki upoštevajo razne zavarovalniške invalidnostne tabele, tablice SPIZ-a ali podobno. Pritožuje pa se tudi zoper odločitev o stroških postopka in sicer v delu, ko sodišče šteje med stroške tožeče stranke tudi celotno izvedenino. Po mnenju tožene stranke ni nikakršnih opravičljivih razlogov, da sodišče pri presoji o upravičenosti stroškov, nastalih v zvezi z izdelavo izvedenskih mnenj, ne upošteva določila člena 154. ZPP. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu v ponovno sojenje, podredno pa zavrnitev tožbenega zahtevka v delu, ki presega 320.000,00 SIT in obsodbo tožeče stranke na plačilo stroškov glede na uspeh v pravdi.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke glede odškodnine za strah: Ob pravilnih dejanskih ugotovitvah prvostopnega sodišča glede trajanja in intenzivnosti tako primarnega kot sekundarnega strahu, ki ga je trpel tožnik ob sami nezgodi ter tudi kasneje zaradi negotovosti glede izida zdravljenja, katerih pritožba ne izpodbija, pač pa jih le ponovno poudarja, je tudi po presoji pritožbenega sodišča odškodnina iz tega naslova v znesku zgolj 100.000,00 SIT prisojena prenizko. Odškodnina v prisojenem znesku ne ustreza sprejetim kriterijem niti po 1. niti po 2. odstavku 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju besedila ZOR), skladna pa tudi ni z odmero odškodnin v podobnih primerih sodne prakse.

Izvedenec, na čigar ugotovitve se sklicuje prvostopno sodišče, namreč izpostavlja močan primarni strah v trenutku zanašanja in prevračanja avtomobila, ki je trajal dokler se tožnik ni izvlekel iz avtomobila, to je kakih 5 minut, nakar je nastopil takoj sekundarni strah, ko je tožnik opazil močno oteklino nadlahti in spremljajoče bolečine, kateri je trajal kljub opravljeni RTG diagnostiki in pojasnilom zdravnikov do prve kontrole 16.9.1996, ko so ugotovili, da je stanje boljše in da celjenje poteka v ugodnem položaju. Nakar pa je prišlo ob kontroli 23.9.1996 ponovno do manjšega izbruha sekundarnega strahu, ko so ugotovili po RTG slikanju, da je položaj odlomkov nekoliko slabši, zaradi česar je utemeljeno postal zaskrbljen za funkcijo roke. Sekundarni strah je kumulativno trajal torej 3 tedne.

Po prepričanju pritožbenega sodišča opisanemu trajanju in stopnji obeh vrst strahu ustreza pravična denarna odškodnina v znesku 300.000,00 SIT, torej toliko, kot predlaga sam tožnik v pritožbi.

Ker je torej glede odškodnine za strah prvostopno sodišče materialno pravo zmotno uporabilo, je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo po 4. točki 1. odstavka 373. člena ZPP/77. K pritožbi tožene stranke glede odškodnine za telesne bolečine: Po prepričanju pritožbe je prisojena odškodnina iz obravnavanega naslova v znesku 700.000,00 SIT znatno previsoka, saj ugotovljena intenzivnost bolečin, ki jih je zaradi poškodbe trpel tožnik, ni bila velika ter so trajale sorazmerno kratek čas, pa čeprav je tožnik trpel še vse nevšečnosti, ki so spremljale zdravljenje in ki jih sodišče v sodbi povzema. Pritožba torej ne izpodbija prvostopnih dejanskih ugotovitev glede intenzivnosti ter trajanja bolečin ter tako imenovanih nevšečnosti med zdravljenjem, sprejetih na podlagi izvedeniškega mnenja B.P., pač pa zgolj graja zmotno uporabo materialnega prava. Pravilna je sicer pritožbena ocena, da glede na podano in sprejeto izvedeniško mnenje bolečine, ki jih je trpel tožnik, niso bile visoke intenzitete in tudi njihovo trajanje ni bilo dolgotrajno (stalne srednje hude bolečine 45 minut, občasne srednje hude bolečine kumulativno 12 ur ob razgibavanju, stalne lahke bolečine kumulativno en teden, občasne lahke bolečine 4 dni ob razgibavanju in izvajanju fizioterapije), pri čemer poškodba ni zapustila bolečin kot trajnih stalnih posledic, pozablja pa, da so v obravnavanem primeru ravno nevšečnosti in (po izvedencu) neudobja med zdravljenjem dosegli večjo intenzivnost in daljše trajanje od telesnih bolečin. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, na katerega se sklicuje tudi prvostopno sodišče, je tožnik kar šest tednov nosil nefunkcionalno in motečo obliko mavčeve imobilizacije, pri čemer od 1.9.1996 do 23.9.1996 tako imenovani mavčni desault, vrsto mavčnega prsnega "oklepa", s katerim se prepreči gibljivost nadlahti, ki leži ob telesu in imobilizira dva sosednja sklepa, ramo in komolec, od 23.9.1996 do 14.10.1996 pa je bil mavčev deasult zamenjan z abdukcijskim mavcem, posebno žičnato konstrukcijo, ki se naslanja na prsni koš in nato roka v odročenju leži na posebni podlagi, komolec pa je upognjen do 90 stopinj, roka je fiksirana za žičnato konstrukcijo. Nadalje se je en dan zdravil v bolnišnici, opravil je štiri ambulantne kontrole, na katero so ga morali pripeljati svojci, zaradi oblike imobilizacije se tri tedne ni mogel kopati oziroma prhati, tako da se je izogibal bivanju v družbi, ker je zaradi znonenja širil neprijeten vonj, sedemkrat je bil izpostavljen škodljivim ionizirajočim sevanjem RTG žarkov, kar je lahko škodljivo za njega samega, kakor tudi za njegove bodoče potomce, enkrat je bila opravljena menjava oblike imobilzacije, pri tem je še nezaraščena nadlaht premaknjena v drugi položaj, kar je bilo neprijetno in rahlo boleče, izvajal je nadležno in občasno tudi bolečo, čeprav nedvomno koristno fizioterapijo, v času šest tednov je bil večkrat potreben tuje pomoči, na primer oblačenja, slačenja, britja, vzdrževanja higiene. Po presoji pritožbenega sodišča vsem naštetim številnim in dolgotrajnim nevščenostim med zdravljenjem ter ugotovljenim bolečinam prisojena odškodnina v znesku 700.000,00 SIT nedvomno ustreza in so nasprotna pritožbena izvajanja neutemeljena. Nižja odškodnina iz obravnavanega naslova ne bi ustrezala kriterijem iz 1. in 2. odstavka 200. člena ZOR niti ne bi bila skladna podobnim primerom prisoje odškodnin iz sodne prakse.

Ker je torej z odškodnino iz obravnavanega naslova prvostopno sodišče materialno pravo pravilno ugotovilo, je pritožbeno sodišče glede odškodnine za telesne bolečine zavrnilo neutemeljeno pritožbo tožene stranke ter v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP/77).

K pritožbama tožeče in tožene stranke glede odškodnine za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti: S tem, ko tožeča stranka v pritožbi opozarja, da bi prvostopno sodišče po izvedencu P. ugotovljeno zmanjšano mišično moč desne zgornje okončine in zmanjšano gibljivost v desnem komolcu, za kateri izvedenec zatrjuje, da ne predstavljata resne hibe, moralo "bolj kritično oceniti" v smislu kaj to zmanjšanje moči in gibljivosti pomeni, ko pa sama tožeča stranka zatrjuje, da ima trajne posledice poškodb in jih opiše, uveljavlja pravzaprav pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ne zmotne uporabe materialnega prava zaradi prenizko prisojene odškodnine. Prvostopno sodišče samo seveda ne more bolj kritično oceniti, kaj predstavlja omejena gibljivost desnega komolca in kaj predstavlja zmanjšana mišična moč desne roke, ko pa izvedenec v mnenju za ugotovljeni posledici zgolj pojasni, da pri opravljanju vsakodnevnih opravil ne predstavljata resne hibe, poleg tega pa je po izvedencu potrebno še upoštevati, da desna roka pri tožniku ni dominantna, ker je levičar, ne da bi izvedencu predočilo katerih del tožnik sploh po lastni izjavi ne more več opravljati, oziroma katera opravlja le s povečanimi napori ter glede zatrjevanega terjalo njegovo strokovno pojasnilo. Glede na to pa, da v zvezi s tem prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi zgolj navede, kaj ugotavlja izvedenec v zvezi s posledicami poškodb (kar je pritožbeno sodišče že navedlo) in kaj tožnik, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da njegova izpovedba glede prikrajšanj niti ni popolno povzeta (ima težave pri dvigovanju z desno roko, zjutraj čuti, da je roka omrtvičena, težje se ukvarja z rekreativno košarko), nakar zaključi, da je zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri tožniku podano, čeprav v manjši meri (pri čemer se pojavi tudi vprašanje, ali sodišče le delno verjame tožnikovi izpovedbi glede njegovih posledic poškodb), kljub nasprotnemu mnenju izvedenca oziroma ne da bi razčistilo, kaj ima izvedenec v mislih s "resno hibo", (ki naj ne bi bila prisotna pri opravljanju aktivnosti) se izkaže pritožba tožeče stranke za utemeljeno, čeprav iz drugega pritožbenega razloga kot uveljavljanega in sicer bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP/77. Odločitve prvostopnega sodišča o ustreznosti prisojene odškodnine iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se namreč ne da preizkusiti, saj so razlogi o zmanjšanju tožnikovih življenjskih aktivnosti kot o odločilni okoliščini ne le nejasni, pač pa med seboj tudi v nasprotju. V kolikor je namreč točna strokovna ugotovitev izvedenca, da bi takšna prizadetost, ki jo ugotavlja pri tožniku, pomenila resno hibo oziroma pomanjkljivost le pri vrhunskem športniku, na primer metalcu diska ali kopja, kjer tudi navidez majhni izpadi oziroma majhni odmiki od idelanega stanja lahko povzročijo slabše tekmovalne rezultate, pri čemer je potrebno upoštevati tudi to, da ne gre za dominantno roko, zaradi česar torej zmanjšana mišična moč desne zgornje okončine in minimalna zmanjšana gibljivost v desnem komolcu pri opravljanju vsakodnevnih opravil ne predstavlja resne hibe za tožnika, ki ni (vrhunski) športnik pri čemer je potrebno še upoštevati, da ne gre za dominantno roko, je zaključek prvostopnega sodišča o zmanjšani življenjski aktivnosti tožnika, nasproten navedeni izvedenčevi ugotovitvi.

Enak očitek oziroma pritožbeni razlog, ki ga ugotavlja pritožbeno sodišče, pa izhaja tudi iz pritožbe tožene stranke, ko opozarja na napačno presojo prvostopnega sodišča glede utemeljenosti zahtevka iz obravnavanega naslova, ko pa izvedenci ugotavljajo nasprotno, torej, da so posledice minimalne in ne predstavljajo resne hibe pri opravljanju vsakodnevnih opravil. Iz zgoraj navedenih razlogov je torej utemeljena tudi pritožba tožene stranke, kar pa se tiče očitka iz pritožbe, da je prvostopno sodišče pri presoji o upravičenosti zahtevka upoštevalo dejstvo, da gre pri tožniku za poškodbo desne roke, ki je dominantna, čeprav iz mnenja obeh izvedencev izhaja nasprotno in sicer, da je tožnik levičar in da desna roka pri njem ni dominantna, po presoji sodišča tega nasprotja ni mogoče opredeliti kot kršitve 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 zaradi nasprotja glede odločilnih dejstev med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, pač pa gre po vsej verjetnosti za lapsus oziroma očitno napako, zlasti še tudi v povezavi s tekstom, katerega del je. Za vsak slučaj pa je potrebno prvostopno sodišče opozoriti, da dejstvo, da tožnik ni desničar, pač pa je levičar, med strankami ni sporno.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljenima pritožbama in sodbo v obravnavanem delu razveljavilo po 1. odstavku 369. člena ZPP/77 in v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje, v katerem naj odpravi ugotovljena nasprotja v odločilnih razlogih glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika in iz tega izvirajočega trpljenja, da bo lahko v ponovljenem postopku pravilno odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. To bo lahko storilo edino na ta način, da bo izvedencu P. na obravnavi, po možnosti ob prisotnosti tožnika, predočilo, za katera dela tožnik zatrjuje, da jih ne more več opravljati in katera le s povečanimi napori (glej glede tega zapisnik o zaslišanju tožnika z glavne obravnave z dne 30.3.1998) in ga pozvalo, naj se izjasni, ali po njegovem mnenju tožnik z desno roko praktično res ne more nič dvigniti, ali rabi tujo pomoč, kadar je treba odviti kakšen kabel, ali tožnik ob potegu čuti bolečino, ali če je roka pri miru dalj časa oziroma zjutraj ko se zbudi čuti, da je omrtvičena in ali se teže rekreativno ukvarja s košarko. V kolikor pa bi bil eventuelno izvedenčev odgovor v celoti ali delno nikalen, pa naj konkretno pri posameznih vsakodnevnih tožnikovih delovnih in siceršnjih življenjskih opravilih pojasni kaj pomeni, da ugotovljeni posledici pri navedenih opravilih ne predstavljata "resne hibe". S tem namreč, ko izvedenec omenja hibo, pa čeprav neresno, namreč po prepričanju pritožbenega sodišča vzbudi predstavo, da prihaja pri vsakodnevnih opravilih tožnika zaradi ugotovljenih posledic kljub vsemu do nekakšnih motenj, težav, ... oziroma, da kljub vsemu povedanemu opravil ali vseh opravil le ne more opravljati tako, kot jih je pred poškodbo. Tudi o tem naj se seveda izvedenec izjasni.

Glede sicer že ugotovljene slabše mišične moči desne roke zgornje okončine, v zvezi s katero izvedenec sicer v svojem mnenju opozarja, da je opravljeno meritev kot podlago ugotovitve vedno treba upoštevati z rezervo, (ker se nikoli ne ve, ali je preiskovanec resnično pri stisku uporabil maksimalno moč, posebno če gre za rentno ozadje preiskave), na kar tudi opozarja pritožba tožene stranke, pa je potrebno pojasniti, da v kolikor se tožeči stranki takšnega sicer nepravilnega ravnanja ne da dokazati, ga sodišče ne more šteti v njeno škodo. Šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku, pri čemer seveda tudi ni nobene ovire, da po potrebi prvostopno sodišče tožnika tudi natančneje zasliši o težavah, ki jih ima pri opravljanju vsakodnevnih opravil, bo šele lahko odločilo, ali je tožnik sploh upravičen do odškodnine iz obravnavanega naslova. V kolikor bo ugotovilo, da je, pa naj pri presoji pravične denarne odškodnine izhaja iz konkretno ugotovljenih zmanjšanih življenjskih aktivnosti tožnika oziroma njegovih povečanih naporov ter s tem povezanega trpljenja (1. odstavek 200. člena ZOR) ter iz namena in pomena odškodnine po 2. odstavku 200 člena ZOR in ne v odstotku izražene invalidnosti tožnika. Takšen kriterij namreč ni zakonit, kot pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi.

Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica delne razveljavitve glavne stvari (čl. 166/3 in 4 ZPP/77). V zvezi s stroškovno pritožbo tožene stranke, ki se ne strinja s tem, da pri povrnitvi pravdnih stroškov iz naslova plačila izvedeniških mnenj sodišče ne upošteva uspeha v pravdi, pač pa prisodi plačilo izvedenine v celotnem znesku, pa je potrebno povedati, da je po mnenju pritožbenega sodišča prisoja izvedenine v celotnem znesku, ne glede na siceršnji uspeh stranke, ki ji je nasprotna stranka dolžna povrniti pravdne stroške, pravilen, saj plačilo (cena) izvedenine za potrebno izvedeniško mnenje ni odvisno ne od vrednosti obravnavanega spornega predmeta in ne od prisojenega zneska.