Jedro

Pogodba o upravljanju stanovanjske hiše, ki jo sklenejo solastniki z upravnikom, obvezuje tudi tiste solastnike, ki pogodbe niso podpisali, če so jo podpisali solastniki, katerih solastni deleži predstavljajo skupaj več kot polovico vrednosti stanovanjske hiše.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča dne 17.04.2000, opr. št. I 243/2000, in sicer za znesek 274,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09.02.2000 dalje, dokler bodo za njihov tek obstajali zakonsko določeni pogoji, ter za izvršilne stroške v znesku 63,09 EUR (točka I izreka sodbe). V točki II izreka sodbe pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 276,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po preteku paricijskega roka dalje, dokler bodo za njihov tek obstajali zakonsko določeni pogoji, v roku 8 dni pod izvršbo.

Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. S pritožbenim predlogom se zavzema za spremembo izpodbijane odločitve tako, da naj pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju pritožbe je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje dopustilo in izvedlo dokaze v nasprotju z določbama 452. in 453. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ko je pozivalo stranki k vložitvi nadaljnjih vlog. Pritožnica tudi ne soglaša s stališčem prvostopnega sodišča o veljavnosti pogodbe o upravljanju, ter bi sodišče prve stopnje moralo skrbno oceniti veljavnost pogodbe in o le-tem odločiti kot o predhodnem vprašanju, tega pa prvostopno sodišče ni storilo in zaradi česar je toženi stranki kršena njena ustavna pravica do enakega varstva pravic v smislu 22. člena Ustave Republike Slovenije. Tožeča stranka tudi ni dokazala obstoja dolžniškega razmerja med pravdnima strankama, sodišču prve stopnje pa pritožnica tudi očita, da pri odločitvi ni upoštevalo, da so obresti nehale teči. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob preizkusu zadeve v obsegu s pritožbo uveljavljanih razlogov in v okviru uradnega preizkusa zadeve v smislu določb drugega odstavka 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene kršitve postopkovnih pravil absolutne narave. Svojo odločitev je skrbno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti povzema pravilne razloge sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja: V tem pravdnem postopku gre za postopek v sporu majhne vrednosti in je sodišče prve stopnje spor tudi vodilo po pravilih, ki veljajo za tovrstne spore (členi 422 do 458 ZPP), zato sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (tretji odstavek 455. člena ZPP) in tudi ne zaradi zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka sodbo izpodbija pretežno prav iz razlogov bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ko očita prvostopnemu sodišču, da je dopustilo in izvedlo dokaze v nasprotju z določbama 452. in 453. člena ZPP, ter da ni rešilo predhodnega vprašanja o veljavnosti pogodbe o upravljanju. V zvezi z zadevno pogodbo pa se pritožnica spušča tudi v oceno dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz pritožbenih navedb namreč smiselno izhaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno in zato zmotno ugotovilo dejansko stanje. Glede na dejstvo, da gre v predmetni zadevi za spor majhne vrednosti, ter upoštevaje že prej citirana zakonska določila tretjega odstavka 455. člena ZPP, sodbe, ki je predmet pritožbenega obravnavanja, iz izpostavljenih razlogov ni mogoče izpodbijati in zaradi česar tovrstnih pritožbenih razlogov ni mogoče upoštevati. Bistvenih kršitev določb postopka absolutne narave iz drugega odstavka 339. člena ZPP tožena stranka ni uveljavljala, takšnih kršitev pa tudi ob uradnem preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ni zasledilo.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek materialnopravne narave, da med strankama ne obstoji dolžniško-upniško razmerje, ter da prvostopno sodišče ni upoštevalo, da so obresti nehale teči, ker so nedvomno dosegle glavnico.

Iz postopka pred sodiščem prve stopnje izhajajo naslednje dejanske ugotovitve: - tožeča stranka je bila v obravnavanem obdobju (to je od vključno meseca septembra 1998 do vključno meseca avgusta 1999) na podlagi pogodbe o upravljanju z dne 24.01.1996 upravnik večstanovanjske hiše v; - zadevno pogodbo o upravljanju je podpisalo 55,09 % lastnikov stanovanj v predmetni večstanovanjski hiši, pogodba pa je bila predložena pristojnemu upravnemu organu, ki jo registriral in štel za veljavno; - kot upravnik je bila tožeča stranka pooblaščena za izvrševanje nalog upravljanja predmetne stanovanjske hiše, med drugim tudi za izterjavo in razdeljevanje stroškov v smislu 28. člena tedaj veljavnega Stanovanjskega zakona; - tožeča stranka s predmetno tožbo uveljavlja od toženke povračilo stroškov upravljanja, ter plačilo obratovalnih stroškov, ki jih je tožeča stranka plačala za opravljene storitve oziroma izvršene dobave dobaviteljem.

Ker gre za spor majhne vrednosti, je šteti, da je prvostopno sodišče dejansko stanje pravilno ugotovilo in je ob tako ugotovljenih dejstvih materialnopravno pravilno presodilo, da pogodba o upravljanju zavezuje tudi toženko, ki te pogodbe sicer ni podpisala.

Pogodba o upravljanju stanovanjske hiše, ki jo sklenejo solastniki z upravnikom, namreč obvezuje tudi tiste solastnike, ki pogodbe niso podpisali, če so jo podpisali solastniki, katerih solastni deleži predstavljajo skupaj več kot polovico vrednosti stanovanjske hiše. Pri upravljanju stanovanjske hiše gre za upravljanje solastne stvari. Po določilu prvega odstavka 15. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR, ki je veljal v času spornega razmerja med strankama, imajo solastniki pravico skupno upravljati stvar. Po določbi drugega odstavka istega člena pa je za posle v zvezi z rednim upravljanjem stvari potrebno soglasje solastnikov, katerih deli sestavljajo skupaj več kot polovico njene vrednosti. Stanovanjski zakon, kot specialni predpis, in ki je veljal v času spornega razmerja med strankama, je v prvem odstavku 31. člena določal, da je za odločitve v zvezi z upravljanjem skupnih prostorov, delov, objektov in naprav, potreben sporazum solastnikov, katerih solastniški deleži sestavljajo skupaj več kot polovico vrednosti stanovanjske hiše. Pogodba o upravljanju, ki jo torej sklene takšna kvota solastnikov stanovanjske hiše, je veljavno sklenjena in se učinki takšne pogodbe raztezajo tudi na solastnike, ki pogodbe niso podpisali oziroma sklenili.

Sodišče prve stopnje je ob pravilni ugotovitvi, da pogodba o upravljanju zavezuje tudi toženo stranko in glede na to, da je toženka priznavala, da v spornem obdobju ni poravnavala deleža obratovalnih stroškov, utemeljeno sprejelo odločitev, ki toženko zavezuje k plačilu uveljavljane terjatve. Prvostopno sodišče je z izrekom sodbe tek zakonskih zamudnih obresti omejilo do višine, določene z zakonom, tako da je neutemeljena pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da obresti nehajo teči, ko presežejo glavnico.

Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Tožena stranka, neuspešna s pritožbo, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).