Jedro

Niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS, ker tožnik s tem, da se sklicuje na škodljive posledice, ki bi nastale njemu oz. javnemu zavodu, ker ne bi mogel izvajati svojega programa dela, ni izkazal potrebe po začasni ureditvi stanja za preprečitev škodljivih posledic oziroma grozečega nasilja, ki bi zaradi tega grozile tožniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 119/2003-8 z dne 23.1.2003.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom na podlagi 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe v zadevi imenovanja generalnega direktorja javnega zavoda. Presodilo je, da tožnik ni dokazal obstoja enega od pogojev za izdajo začasne odredbe, to je, da je v obravnavanem primeru glede na sporno pravno razmerje treba z začasno odredbo odvrniti hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje (2. odstavek 69. člena ZUS). Po mnenju prvostopnega sodišča je sporno razmerje imenovanje B.M. za generalnega direktorja zavoda, pri čemer ima tudi drugi kandidat, to je tožnik, pravico izpodbijati to izbiro, če misli, da je bil kršen za izvedbo razpisa določeni postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata, ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev. Tožnik niti ne zatrjuje, da bi njemu osebno z neizdajo začasne odredbe nastala kakšna škoda, temveč utemeljuje potrebo po izdaji začasne odredbe s tem, da bi tožena stranka dobila novega generalnega direktorja, ki bi s svojimi poslovnimi odločitvami prav gotovo zavod vodil drugače, kot ga je na svoji predstavitvi predstavil tožnik, s tem pa bi bila toženi stranki povzročena velika nenadomestljiva škoda, ki se odraža v visokih številkah. Škode niti ne konkretizira. Takšne pavšalne navedbe pa po presoji prvostopnega sodišča ne zadoščajo za izdajo začasne odredbe. Ob takšnem stanju dejstev pa se prvostopno sodišče niti ni spuščalo v presojo vprašanja, ali tožnik sploh lahko uveljavlja začasno odredbo zaradi škode, ki naj bi nastala nasprotni stranki.

Tožnik se v pritožbi sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 4/98 z dne 8.4.1998, iz katere naj bi izhajalo, da mora sodišče po uradni dolžnosti v postopku upoštevati in presoditi le, ali odločitev nasprotuje javni koristi. Tega pa v konkretni zadevi sodišče ni ugotavljalo, pa bi po stališču vrhovnega sodišča moralo, ker zavod posluje z javnimi sredstvi, torej je izdaja začasne odredbe v povezavi z javno koristjo. Že samo zaradi navedenega je po mnenju tožnika izpodbijani sklep nepravilen, če ne celo nezakonit. Škoda za tožnika bi nastala s tem, če bi bil najprej imenovan za generalnega direktorja B.M., ki bi začel izvajati svoj program, ko pa bi bil na podlagi uspeha v upravnem sporu za direktorja določen tožnik, bi mu bila nenadomestljiva škoda storjena s tem, ker bi moral spreminjati poslovanje in vodenje zavoda tako, kot je bilo to predvideno v njegovem programu. Ker pa gre za javni interes zaradi porabe javnega denarja, bi bila nenadomestljiva škoda pri tožniku to, da ne bi mogel od samega začetka začeti z realizacijo svojega programa, temveč bi se zadeva premaknila za nekaj mesecev, to pa je tista nenadomestljiva škoda, ki bi jo tožnik utrpel v zvezi z vodenjem zavoda. Če ne bi mogel začeti izvajati svojega programa od samega začetka, bi mu lahko tudi kdo kdaj očital, saj vodenja ne more spremeniti preko noči, ampak je to dolgotrajen postopek, ki traja nekaj mesecev, to pa je prav gotovo tista škoda, ki bi bila storjena tožniku. Meni, da škode, ki jo predpostavlja ZUS, ni treba utemeljevati in konkretizirati v številkah, temveč je z delovanjem zavoda, vodenjem poslovne politike in trošenjem javnih sredstev podana tista nevarnost in nepopravljiva škoda, ki bi se mu kot kandidatu lahko zgodila v primeru, če bi pred njim vodil zavod drug generalni direktor po svojem programu. Tožnik meni, da je s tem zadoščeno vsem zakonskim zahtevam za izdajo začasne odredbe, in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponoven postopek.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS, ki določa, da lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno definiralo sporno pravno razmerje, to je imenovanje generalnega direktorja javnega zavoda, za katerega tožnik sicer ni bil izbran, vendar ima kot kandidat za to mesto pravico izpodbijati izbiro. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče ravnalo pravilno in zakonito, ko je izdajo začasne odredbe v obravnavanem primeru zavrnilo. Za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS mora namreč biti verjetno izkazana potreba za začasno ureditev stanja in to zaradi drugega pogoja, torej zaradi škodljivih posledic oziroma grozečega nasilja, ki naj bi z izvršitvijo izpodbijanega akta stranki nastale. Te okoliščine mora v zahtevi navesti in jih tudi z dokazi utemeljiti stranka, ki izdajo začasne odredbe predlaga. Tožnik pa tudi po presoji pritožbenega sodišča niti v predlogu za izdajo začasne odredbe in tudi v pritožbi ni izkazal škodljivih posledic, ki bi zaradi imenovanja protikandidata za direktorja tožene stranke nastale tožniku samemu. Ni namreč mogoče šteti za hujše škodljive posledice za tožnika to, da bi moral tožnik, če bi s tožbo uspel, začeti uresničevati svoj program, ki ga je priložil svoji kandidaturi, s časovnim zamikom. Kakšne škodljive posledice bi s tem nastale tožniku, niti ni navedel, nakazuje pa, da bi te nastale za toženo stranko, kar pa ne more biti razlog za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS.

Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 4/98 z dne 8.4.1998, ker se ta sklep nanaša na začasno odredbo po 1. odstavku 69. člena ZUS v povezavi z 2. odstavkom 30. člena ZUS. V obravnavanem primeru pa gre za začasno odredbo po 2. odstavku 69. člena ZUS.

Glede na navedeno in ker sodišče ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep prvostopnega sodišča.