Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnici kot obdolženki bo v kazenskem postopku postavljen zagovornik po uradni dolžnosti na podlagi določb 70. člena ZKP, ki bo navzoč pri vseh nadaljnjih procesnih dejanjih, če bo tožnica že dano pooblastilo zagovorniku preklicala. Tožnica (prosilka za BPP) je namreč imela zagovornika že ob vložitvi ugovora proti obtožnici, s čimer je bil izpolnjen zakonski pogoj iz 70. člena ZKP, pri čemer ni bistveno, ali je bil zagovornik postavljen po uradni dolžnosti ali pa je tožnico kot obdolženko zagovarjal na podlagi njenega pooblastila.
Tožba se zavrne.
Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.
Z izpodbijano odločbo številka Bpp 138/2011 je tožena stranka odločila, da se prošnja prosilke A.A. (tožnica v tem sporu) z dne 17. 1. 2011 za odobritev brezplačne pravne pomoči (dalje bpp), kot neutemeljena zavrne. V obrazložitvi tožena stranka navaja določila prvega odstavka 3. člena ZBPP, ki določa, da je lahko bpp z zakonom drugače urejena, kot je urejena s tem zakonom, če je glede na vrsto postopka in glede na oblike pravne pomoči to potrebno. Zakon o kazenskem postopku (ZKP) pa nadalje v 70. členu določa, da mora imeti obdolženi zagovornika ob vročitvi obtožnice, če gre za kaznivo dejanje, za katerega je v zakonu predpisana kazen osmih let zapora ali hujša kazen (obvezna obramba). Če si obdolženi v primerih obvezne obrambe ne vzame zagovornika sam, mu ga predsednik sodišča postavi po uradni dolžnosti, za nadaljnji potek kazenskega postopka, vse do pravnomočnosti sodbe. Če ostane obdolženi v primeru obvezne obrambe v postopku brez zagovornika, sam pa si ne vzame drugega zagovornika, mu ga predsednik sodišča, pred katerim teče postopek, postavi po uradni dolžnosti.
Kot izhaja iz obtožnice z dne 16. 4. 2010, se prosilki očita storitev kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika – KZ, za katerega je predpisana kazen zapora od enega do osmih let. Iz navedene zakonske dikcije tako izhaja, da je prosilka obtožena kaznivega dejanja, za katerega se ji v skladu z zakonom lahko izreče tudi kazen 8 let zapora, saj zakonska dikcija kazen zapora „... do osmih let“ dejansko pomeni, da ji sodišče za to kaznivo dejanje lahko izreče tudi kazen osmih let zapora (tako tudi odločba Ustavnega sodišča številka Up-729/03 in U-I-187/04 z dne 8. 7. 2004).
Glede na ugotovljeno, bo tako prosilki v predmetnem kazenskem postopku, v skladu z zgoraj citiranim določilom 70. člena ZKP, postavljen zagovornik po uradni dolžnosti. Kot določa tretji odstavek 3. člena ZBPP, upravičenec, ki mu je odobrena bpp po posebnem zakonu, ne mora uveljaviti te pravice po tem zakonu. Na podlagi navedenega, je tako sodišče predmetno prošnjo za dodelitev bpp, na podlagi tretjega v zvezi s prvim odstavkom 3. člena ZBPP, v zvezi s 70. členom ZKP kot neutemeljeno zavrnilo, kot to izhaja iz izreka tega sklepa.
Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Tožena stranka bi morala ob vpogledu v spis I K 36225/2010 Okrožnega sodišča v Mariboru, zlasti ugotavljati dejansko stanje povezano z okoliščino, ali je bil tožnici v postopku postavljen zagovornik po uradni dolžnosti ali ne. Glede na dikcijo tretjega odstavka 70. člena ZKP, po katerem mora imeti obdolženec zagovornika ob vročitvi obtožnice, če gre za kaznivo dejanje, za katero je v zakonu predpisana kazen 8 let zapora ali hujša kazen, pa bi tožena stranka morala ugotavljati tudi dejansko stanje povezano z dejstvom ali je bila tožnici v času vložitve prošnje za odobritve bpp obtožnica že vročena, in ali ji je bil ob vročitvi obtožnice postavljen zagovornik po uradni dolžnosti. Če bi tožena stranka pravilno uporabila to materialno pravo, bi morala ugotavljati in ugotoviti dejstva, da je v času vložitve prošnje za odobritev bpp tožnici že bila vročena obtožnica, in da ji ob vročitvi obtožnice ni bil postavljen zagovornik po uradni dolžnosti, saj ta dejstva nedvomno izhajajo iz spisa I K 36225/2010 Okrožnega sodišča v Mariboru. S tem je sodišče tudi storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Ob teh ugotovljenih dejstvih, če bi jih tožena stranka ugotavljala in ugotovila, pa bi morala prošnji tožnice ugoditi in ji odobriti bpp za zagovor v zadevi I K 36225/2010 Okrožnega sodišča v Mariboru. Dejstvo je namreč, da dikcija tretjega odstavka 3. člena ZBPP, po katerem upravičenec, ki mu je odobrena bpp po posebnem zakonu ne more uveljaviti te pravice po ZBPP, nedopustnost uveljavitve bpp po ZBPP nujno veže na dejstvo, da je prosilcu bpp po posebnem zakonu že bila odobrena, ne pa na okoliščino, da bi mu po posebnem zakonu šele lahko bila odobrena, kot to zmotno ugotavlja tožena stranka. Pri tem se tudi sklicuje na stališče, ki ga je že zavzelo Upravno sodišče RS v svojih odločitvah. Tožnici po posebnem zakonu dne 17. 1. 2011, ko je vložila prošnjo pri toženi stranki, še ni bila odobrena bpp po posebnem zakonu (ZKP), in ni bilo nobenega razloga po tretjem odstavku 3. člena ZBPP, ki bi utemeljeval zavrnitev prošnje s strani tožene stranke. Predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi, in da se ji povrnejo stroški postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15. dneh in pod izvršbo.
Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.
K točki 1 izreka; Tožba ni utemeljena.
V obravnavanem primeru je sporno, ali je pravilna zavrnitev prošnje prosilke A.A. (tožnice) za odobritev brezplačne pravne pomoči (bpp), glede na to, da določilo prvega odstavka 3. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) določa, da je lahko bpp z zakonom drugače urejena, kot je urejena s tem zakonom, če je glede na vrsto postopka in glede na obliko pravne pomoči to potrebno. Kot je pravilno obrazložila tožena stranka, in kot izhaja tudi iz listin kazenskega spisa Okrožnega sodišča v Mariboru, številka I K 36225/2010, gre za postopek kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika, za katerega je predpisana kazen zapora od 1 do 8 let. 70. člen Zakona o kazenskem postopku (ZKP) določa, da mora imeti obdolženec zagovornika ob vročitvi obtožnice, če gre za kaznivo dejanje, za katerega je v zakonu predpisana kazen 8 let zapora ali hujša kazen (obvezna obramba). Kot je iz listin v spisu razvidno, je bila tožnici sicer vročena obtožnica osebno, imela pa je zagovornika, četudi ji ni bil postavljen po uradni dolžnosti, glede na spisovno izkazan ugovor proti obtožnici ODT Maribor, številka III Kt 0/2580/06-29 z dne 16. 4. 2010. Ne samo, da je zagovornik vložil ugovor zoper obtožnico, sodeloval je že tudi na dveh glavnih kazenskih obravnavah. To pomeni, da je tožnica imela zagovornika ob ugovoru proti obtožnici in tudi na dveh glavnih obravnavah (11. 1. 2010, 5. 10. 2010), pri čemer pa ni bistveno, ali je bil zagovornik postavljen po uradni dolžnosti, ali pa je tožnico kot obdolženko zagovarjal na podlagi njenega pooblastila. To pomeni, da bo tožnici kot obdolženki (obtoženki) v tem kazenskem postopku, postavljen zagovornik po uradni dolžnosti, na podlagi določb 70. člena ZKP, ki bo kot zagovornik navzoč pri vseh nadaljnjih kazenskih procesnih dejanjih v tem postopku, če bo tožnica že dano pooblastilo zagovorniku preklicala. Neutemeljen je tako tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka ob pregledu kazenskega spisa ugotoviti, ali je bil zagovornik postavljen že ob vročitvi obtožnice, glede na to, da kot že zgoraj navedeno, iz spisovnih listin izhaja, da je prosilka imela zagovornika že ob vložitvi ugovora z dne 10. 5. 2010, proti zgoraj navedeni obtožnici ODT Maribor, s čimer je bil izpolnjen zakonski pogoj 70. člena ZKP.
Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen, je sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.
K točki 2 izreka: Ker je bila tožba zavrnjena, sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka, ker po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.