Jedro

Na pogodbo je treba gledati kot na celoto, posamezna pogodba pa ima lahko le eno vrednost. Ta v obravnavanem primeru predstavlja vrednost vseh del, ki so z njo zajeta.

Pogodbeni stranki sta višino pogodbene kazni v primeru zamude vezali na pogodbeno vrednost, pri čemer nista določili, da gre za pogodbeno vrednost vsake posamezne faze projekta. Višina dogovorjene pogodbene kazni tako ni odvisna od faze projekta, s katero izvajalec zamuja, temveč se odmeri v enaki višini v primeru zamude s katerokoli fazo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 199247/2012 z dne 17. 12. 2012, razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo njenih pritožbenih stroškov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo besedilo Pogodbe za menjavo oken na Z. z dne 3. 10. 2011 (v nadaljevanju Pogodba) in besedilo Ponudbe tožeče stranke št. 12075 z dne 8. 8. 2011 (v nadaljevanju Ponudba). Tožeča stranka pojasnjuje, da je iz 2. člena Pogodbe razvidno, da bo izvajalec (tožeča stranka) dela izvedel v skladu s Ponudbo, ta pa ne določa montaže stavbnega pohištva po principu RAL, zaradi česar je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da razpisna dokumentacija navedeno storitev predvideva. Montaža stavbnega pohištva po principu RAL ni bila predmet Ponudbe, zato je ni bila dolžna izvesti v okviru Pogodbe. Elektronsko sporočilo tožene stranke z dne 12. 10. 2011 tega ne more spremeniti, saj bi bilo treba skladno s 13. členom Pogodbe vse spremembe oziroma dopolnitve pogodbe dogovoriti v pisni obliki. Ob tem opozarja, da je besedilo Ponudbe kot del razpisne dokumentacije pripravila tožena stranka, zaradi česar bi bilo treba skladno s 83. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) nejasna določila v pogodbi razlagati v korist tožeče stranke. Tožeča stranka sodišču prve stopnje nadalje očita, da je neutemeljeno zavrnilo njen dokazni predlog za zaslišanje direktorja tožeče stranke S. E., zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče je po njenem mnenju kršilo tudi 7. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in s tem zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je ugotavljalo dejstva, ki jih nobena od strank ni navajala, to je dejstva, ki se nanašajo na višino računa št. 12-390-000703, čeprav ta ni bil sporen po višini. Tožeča stranka nazadnje trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo 5. člen Pogodbe, s katerim je bila določena pogodbena kazen, hkrati pa navaja, da njena terjatev najmanj v višini 5% pogodbene vrednosti druge faze projekta ni prenehala s pobotom.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, zahtevala pa je tudi povrnitev svojih pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijano sodbo je pritožbeno sodišče preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Pritožbeni očitki tožeče stranke se najprej nanašajo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s sporno montažo stavbnega pohištva po principu RAL. V obravnavanem primeru sta se pravdni stranki s Pogodbo dogovorili naslednje: »Predmet pogodbe je menjava oken na Z., kot je razvidno iz razpisne dokumentacije. Izvajalec bo izvedel dela v skladu s ponudbo št. 12075 z dne 8. 8. 2011, ki predstavlja prilogo št. 1 k tej pogodbi« (2. člen Pogodbe, Priloga A8). Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je razpisna dokumentacija montažo stavbnega pohištva po principu RAL predvidevala. Tožena stranka je tudi po oceni pritožbenega sodišča s predloženimi ponudbami ostalih ponudnikov (list. št. 19 do 22) uspela dokazati, da je bila montaža stavbnega pohištva po principu RAL vsebovana (že) v razpisni dokumentaciji, ki je bila javno objavljena na spletu, tožeča stranka pa tudi sicer tekom postopka ni trdila, da navedena storitev v sami razpisni dokumentaciji ne bi bila predvidena. Tožeča stranka je pri sestavi svoje ponudbe natisnila objavljeno razpisno dokumentacijo (ki je, kot je bilo že pojasnjeno, vsebovala storitev montaže po principu RAL) in jo izpolnila s svojimi podatki, pri tem pa je očitno prišlo do napake, saj je iz Ponudbe razvidno, da del besedila, ki naj bi določal navedeno storitev montaže, manjka, in se besedilo konča sredi besede. Na navedeno je tožena stranka z elektronskim sporočilom tudi opozorila tožečo stranko, še preden je ta začela z deli, a se na sporočilo ni odzvala. Glede na to, da je tožena stranka dokazala, da je razpisna dokumentacija vsebovala storitve montaže po principu RAL, tožeča stranka pa ni prepričljivo pojasnila, zakaj se besedilo njene ponudbe (ki je bilo pripravljeno na podlagi besedila razpisne dokumentacije) konča sredi besede, in je zgolj pavšalno trdila, da ponudba te storitve ne vsebuje, obenem pa na opozorilo tožene stranke o navedeni napaki pred začetkom izvajanja del ni reagirala, je pravilen in logičen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila montaža stavbnega pohištva po principu RAL predvidena že v sami Pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama. Pritožbeni očitki o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in napačni uporabi materialnega prava torej niso utemeljeni.

7. Ob upoštevanju navedenega so brezpredmetne pritožbene trditve, da montaže po principu RAL tožeča stranka ni bila dolžna storiti in da elektronsko sporočilo tožene stranke glede na 13. člen Pogodbe tega ne more spremeniti. Montaža stavbnega pohištva po principu RAL je bila namreč že v začetku predvidena s Pogodbo, ki sta jo sklenili pravdni stranki, zato jo je bila tožeča stranka dolžna izvesti, kakršnekoli spremembe oziroma dopolnitve Pogodbe za izvedbo teh storitev pa niso bile potrebne. Elektronsko sporočilo tožene stranke predstavlja le opozorilo tožeči stranki na njeno napako pri besedilu Ponudbe in na obveznosti tožeče stranke iz naslova sklenjene Pogodbe ne vpliva.

8. Sodišče prve stopnje je glede na zgoraj navedeno tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za zaslišanje njenega direktorja, ki naj bi potrdil, da je imel z županom in nadzornikom več sestankov na temo montaže po principih RAL kot dodatnega dela in da je vseskozi vztrajal, da se dodatna dela plačajo po tržni ceni. Tožeča stranka ni niti trdila, da bo s predlaganim dokazom dokazala medsebojni dogovor med strankama za izvedbo teh del (ki bi glede na določilo 13. člena Pogodbe moral biti sklenjen v pisni obliki, ne pa ustno), temveč bi lahko dokazala le njeno enostransko opozarjanje na to, da gre za dodatna dela. Ker tožeča stranka s predlaganim dokazom torej ne bi mogla dokazati pravnorelevantnega dejstva, tj. pisnega soglasja strank o izvedbi dodatnih del, dokazni predlog tožeče stranke ni bil relevanten in ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo (prim. sklep Ustavnega sodišča RS Up-51/99 z dne 6. 1. 2000).

9. Tožeča stranka sodišču prve stopnje nadalje očita kršitev 7. člena ZPP in s tem relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj naj bi ugotavljalo dejstva, ki jih ni navajala nobena izmed strank. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo nobenih dejstev, ki se nanašajo na višino računa št. 12-390-000703, temveč le, da tožeča stranka glede vrednosti opravljenih del ni zmogla svojega trditvenega in dokaznega bremena. Sodišče prve stopnje tako ni kršilo razpravnega načela, pritožbene navedbe o tem, da vtoževani račun med strankama ni bil sporen po višini, pa poleg tega niso resnične, saj je tožena stranka v svoji prvi pripravljalni vlogi višino sporne terjatve prerekala (3. točka pripravljalne vloge z dne 13. 6. 2013).

10. Pritožbena navajanja tožeče stranke se nazadnje nanašajo še na višino pogodbene kazni, ki ji jo je zaradi zamude z deli zaračunala tožena stranka in z njo pobotala svojo obveznost do tožeče stranke. Pogodbeni stranki sta višino pogodbene kazni določili v 5. členu Pogodbe, ki določa, da je izvajalec v primeru zamude »dolžan plačati naročniku pogodbeno kazen v višini 2‰ (2 promila) za vsak koledarski dan zamude, vendar največ 5% pogodbene vrednosti«. Pogodbena vrednost je bila določena v 3. členu Pogodbe, in sicer sta se stranki dogovorili, da znaša pogodbena cena za prvo fazo projekta 98.673,35 EUR, za drugo fazo 101.542,13 EUR in za obe fazi skupaj 200.215,48 EUR. Tožeča stranka s pritožbo ne nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da ji je bila tožena stranka upravičena zaračunati pogodbeno kazen za zamudo z deli v prvi fazi, temveč trdi, da je sodišče napačno argumentiralo 5. člen Pogodbe in odločilo, da je pogodbena kazen vezana na celotno pogodbeno vrednost. Ker je sama zamujala le z izvedbo prve faze projekta, ji tožena stranka ni bila upravičena zaračunati še 5% pogodbene vrednosti druge faze, saj s to fazo ni zamujala. Pritožbeno sodišče se z navedenim stališčem ne strinja in kot pravilno sprejema presojo sodišča prve stopnje, da je višina pogodbene kazni vezana na celotno pogodbeno vrednost in ne na ceno posamezne pogodbene faze. Pogodbeno določilo je prvostopenjsko sodišče razlagalo tako, kot se glasi, kar je skladno s prvim odstavkom 82. člena OZ. Pogodbeni stranki sta v 5. členu Pogodbe višino pogodbene kazni v primeru zamude vezali na pogodbeno vrednost, pri čemer nista določili, da gre za pogodbeno vrednost vsake posamezne faze projekta. Višina dogovorjene pogodbene kazni tako ni odvisna od faze projekta, s katero izvajalec zamuja, temveč se odmeri v enaki višini v primeru zamude s katerokoli fazo. Čeprav tožeča stranka poudarja, da je cena posameznih faz projektov v 3. členu pogodbe določena ločeno, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v istem členu hkrati opredeljena tudi skupna vrednost obeh faz, ki je ključna za opredelitev pogodbene vrednosti. Na pogodbo je namreč treba gledati kot na celoto, posamezna pogodba pa ima lahko le eno vrednost. Ta v obravnavanem primeru predstavlja vrednost vseh del, ki so z njo zajeta, in znaša torej 200.215,48 EUR. Pritožbeno sodišče opozarja tudi, da obračun pogodbene kazni v višini 5% celotne pogodbene vrednosti ne pomeni, da je tožena stranka s tem tožeči stranki obračunala tudi kazen zaradi zamude z drugo fazo projekta. Znesek obračunane pogodbene kazni namreč predstavlja le kazen za zamudo s prvo fazo projekta, določen pa je skladno z dogovorjeno višino, to je 5% (cel otne) pogodbene vrednosti. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje torej pravilno uporabilo določbo 5. člena Pogodbe in presodilo, da je vtoževani del terjatve tožeče stranke po računu št. 12-390-000592 v celoti prenehal s pobotom, pritožbeni očitki tožeče stranke o zmotni uporabi materialnega prava in o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja pa tako niso utemeljeni.

11. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka s svojim odgovorom na pritožbo ni z ničemer pripomogla k njeni rešitvi, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).