Jedro

Nova dejstva in novi dokazi se v predlogu za obnovo postopka lahko uveljavljajo le tedaj, če so obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela. Dejstva, ki so nastala pozneje, niso razlog za obnovo postopka. Dokazi v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja pri novi delodajalki, v prejšnjem postopku niso mogli biti uporabljeni, saj je do prenehanja delovnega razmerja prišlo kasneje. Zato niso podani pogoji za obnovo postopka, v katerem je bilo pravnomočno odločeno o prenehanju delovnega razmerja pri prvem delodajalcu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1., 2. in 3. točki izreka spremeni tako, da se zavrne zahtevek, ki se glasi: "1. Zahtevi za obnovo postopka se ugodi.

2. Razveljavi se sklep o prehodu k novemu delodajalcu tožene stranke z dne 26.10.2000. 3. Ugotovi se, da tožeči stranki pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje," v 4. točki izreka pa tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, jo razporediti na ustrezno delovno mesto in ji za čas od 3.8.2001 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo za delovno mesto čistilke, odvesti od bruto zneskov plače ustrezne davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto zneske z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh pod izvršbo.

Kar tožnica iz naslova plače zahteva več, se zavrne." V ostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevi tožnice za obnovo postopka, razveljavilo sklep tožene stranke z dne 26.10.2000, ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji za čas od prenehanja delovnega razmerja z dne 2.8.2001 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z bruto plačo za IV. tarifni razred, poravnati za tožnico od bruto plače davke in prispevke, njej pa izplačati neto zneske zapadlih plač z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 58.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2002 dalje.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje o predlogu za obnovo postopka napačna. Obnovitveni razlog, ki ga tožnica smiselno uveljavlja, je namreč po mnenju pritožbe možno uveljavljati samo v primeru, če bi nova dejstva obstajala že v času izdaje sklepa, katerega obnova se zahteva, pa zanje tožnica ni vedela. Ker ta pogoj ni izpolnjen, se obnova postopka ne more dovoliti. Sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnici je dokončen in pravnomočen, prehod k drugemu delodajalcu pa je bil zanjo vsekakor bolj ugoden, kot bi bilo prenehanje delovnega razmerja kot trajno presežni delavki. V zvezi s 4. točko izreka izpodbijane sodbe pa pritožba poudarja, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi pri novi delodajalki, zato ne more uveljavljati pravic iz delovnega razmerja še pri toženi stranki. Tožena stranka je tudi ni dolžna pozvati nazaj na delo, saj bi tožnica to pravico imela le, če bi ji prej kot v dveh letih delovno razmerje pri njeni delodajalki prenehalo zaradi prekinitve pogodbe o čiščenju poslovnih prostorov med toženo stranko in tožničino novo delodajalko po krivdi tožene stranke. Meni, da je 7. točka pogodbe o prevzemu delavcev povsem jasna in ne potrebuje posebnega tolmačenja. Določba je bila v pogodbo vnešena zato, da bi tožena stranka prevzela delavke nazaj, če bi se zaradi njene krivde zmanjšal obseg dela nove delodajalke. Do te situacije pa ni prišlo, saj je tožnici delovno razmerje prenehalo zaradi zaprtja obratovalnice. Zato tožena stranka meni, da do tožnice nima nikakršnih obveznosti. Tožnica tudi v nobenem primeru ni upravičena do plače za IV. tarifni razred. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in spremeni ter zahtevek tožnice v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo in da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, delno pa je napačno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu tožnice za obnovo postopka, ki ga je vložila zoper dokončno odločitev tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja. Predlog za obnovo, o katerem tožena stranka ni odločila in je zaradi molka organa na podlagi 2. točke 1. odstavka 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94) o njem odločilo sodišče, je bil podan zato, ker je delovno razmerje tožnici pri novem delodajalcu prenehalo prej, kot v dveh letih po prevzemu zaradi zaprtja obratovalnice. Tožnica je predlog utemeljevala s tem, da tega dejstva (čeprav je na nesolidnost nove delodajalke opozarjala) v prejšnjem postopku ni mogla uporabiti.

Tožnica je bila v okviru postopka ugotavljanja in reševanja trajno presežnih delavcev pri toženi stranki opredeljena za trajno presežno delavko. Tožena stranka je ukinila dejavnost čiščenja in vsem delavkam, ki so delale kot čistilke na podlagi pogodbe o prevzemu zagotovila sklenitev pogodbe o zaposlitvi pri novi delodajalki N. L. s.p., Čistilni servis F.. V pogodbi o prevzemu z dne 6.10.2000 se je zavezala delavke, med njimi tudi tožnico, prevzeti nazaj na delo in jih zaposliti za nedoločen čas, v kolikor bi bila pogodba o čiščenju poslovnih prostorov med strankama prekinjena v roku dveh let po sklenitvi zaradi bistvenih kršitev ali razlogov na strani tožene stranke in v kolikor bi s to pogodbo prevzete delavke izgubile delo pri prevzemnici ne po svoji krivdi. Slednje se je dejansko zgodilo in ker je tožena stranka ni hotela prevzeti nazaj na delo, je tožnica smiselno menila, da je podan obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba glede tega dela izpodbijane sodbe utemeljena. Po citirani določbi ZPP se obnova postopka lahko predlaga, če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila dejstva oz. če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Nova dejstva in novi dokazi se za obnovo postopka lahko uporabijo le tedaj, če so obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela. Dejstva, ki so nastala pozneje, niso razlog za obnovo postopka. Dejstvo, na katerega se sklicuje tožnica, namreč prenehanje delovnega razmerja pri novi delodajalki, v prejšnjem postopku ni moglo biti uporabljeno, saj ga še ni bilo. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani pogoji za obnovo postopka zoper dokončen sklep o prenehanju delovnega razmerja. Ob tej ugotovitvi je bilo potrebno izpodbijano sodbo v 1. točki izreka spremeniti in predlog za obnovo postopka zavrniti. Posledično je bilo potrebno spremeniti izpodbijano sodbo tudi v 2. in 3. točki izreka ter tudi v tem delu zahtevek zavrniti.

Nadalje pa je treba rešiti vprašanje ali je tožena stranka po prenehanju delovnega razmerja pri novi delodajalki dolžna s tožnico ponovno skleniti delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je tožnici to pravico priznalo. Pritožbeno sodišče s tako odločitvijo soglaša. V tem delu je pritožba neutemeljena. Kot izhaja iz spisovnih podatkov, je tožnici delovno razmerje pri N. L. s.p. prenehalo 2.8.2001 zaradi prenehanja dejavnosti samostojnega podjetnika. S pogodbo o prevzemu se je tožena stranka v 7. točki zavezala, da prevzete delavke sprejme nazaj v delovno razmerje, v kolikor bi bila pogodba o čiščenju poslovnih prostorov med strankama prekinjena v roku dveh let po sklenitvi zaradi bistvenih kršitev ali razlogov na strani tožene stranke in v kolikor bi s to pogodbo prevzete delavke izgubile delo pri prevzemnici ne po svoji krivdi. Prevzete delavke v tem primeru res niso pogodbene stranke, vendar pa je bila pogodba podlaga za izdajo sklepa o prevzemu, z njo pa sta se tožena stranka in prevzemnica dogovorili o pravicah prevzetih delavk. Ker je pogodba podlaga za sklep, s katerim je bilo odločeno o tožničini pravici, njene določbe stranki zavezujejo tudi v razmerju do tožnice. Določbe iz 2. odstavka 7. točke pogodbe o prevzemu delavcev ni mogoče razumeti tako, kot jo razlaga tožena stranka. Tožena stranka je v okviru reševanja trajno presežnih delavcev status tožnice rešila z razporeditvijo k drugemu delodajalcu. S tem pa je ni smela postaviti v slabši položaj, v katerem bi bila, če bi ji delovno razmerje prenehalo kot trajno presežni delavki oz. je izigrati tako, da bi se izognila plačilu odpravnine, tožnica pa bi kljub temu po nekaj mesecih izgubila zaposlitev. Zato je razumljivo prizadevanje sindikata, da se v pogodbo vnese določilo, ki bo delavce varovalo pred izgubo zaposlitve na tak način. Razlage, da bi bila tožena stranka tožnico dolžna sprejeti nazaj na delo le v primeru, če bi ji delovno razmerje pri prevzemnici prenehalo zaradi prekinitve pogodbe o čiščenju poslovnih prostorov, tudi pritožbeno sodišče, tako kot sodišče prve stopnje, ne sprejema, saj to iz pogodbe ne izhaja. Če naj bi držala razlaga tožene stranke, potem ne bi bilo potrebno v določbo vnesti besedila "ne po svoji krivdi". Če bi sledili razlagi tožene stranke, bi tožnica imela pravico do vrnitve k toženi stranki le v primeru, ko bi ji delovno razmerje prenehalo zaradi prekinitve pogodbe med toženo stranko in prevzemnico iz razlogov na strani tožene stranke. V tem primeru bi bil dostavek "ne po svoji krivdi", to je brez krivde tožnice, povsem odveč. Razlogi izpodbijane sodbe v tem delu so utemeljeni.

Tožena stranka se je zavezala vrniti tožnico nazaj na delo in ji nameniti usodo ostalih svojih delavcev (v končni fazi ji bo sicer delovno razmerje tudi lahko prenehalo kot trajno presežni delavki, le s pravico do odpravnine), zato bi jo bila dolžna naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja, to je 3.8.2001 vrniti na delo. Od tega dne dalje je upravičena uveljavljati pravice iz delovnega razmerja pri toženi stranki; te pravice se ne podvajajo, kot trdi pritožba, saj je tožnici pri prevzemnici delovno razmerje prenehalo.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, da tožnica ni upravičena do plače za IV. tarifni razred, saj je delovno mesto čistilke uvrščeno v I. tarifni razred. Zato je bilo potrebno izpodbijano sodbo spremeniti tudi v 4. točki izreka in tožnici za čas od 3.8.2001 dalje priznati plačo za delovno mesto čistilke, v presežku pa zahtevek zavrniti.

V ostalem delu (izrek o stroških) je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.