Jedro

Terjatve, ki predstavlja skupno premoženje zakoncev, ki nista oba stranki predmetnega izvršilnega postopka, dolžnik sam brez soglasja drugega zakonca ne more uveljavljati v pobot napram upnikovi terjatvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor dolžnika po izteku roka z dne 15. 3. 2010 zavrnilo (prvi odstavek izreka), predmetno izvršbo odložilo do pravnomočno zaključenega pravdnega postopka opr. št. VII Pg 2143/2008 (drugi odstavek izreka), predlog dolžnika za izdajo sklepa po 52. členu ZIZ (zaporedna številka 144 spisa) zavrnilo (tretji odstavek izreka), ter sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške, nastale v tem postopku (četrti odstavek izreka).

Zoper sklep se je pravočasno po svojem pooblaščencu pritožil dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Glede prvega in drugega odstavka izreka sklepa navaja, da je z izpodbijanim sklepom storjena bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je namreč zavrnilo pobotni zahtevek, kot da zanj ni pravne in dejanske podlage, istočasno pa obrazlaga, da je problem le v tem, da ne more ugotoviti višine terjatve M. M. do upnika zaradi obstoja skupnega premoženja dolžnika in njegove žene S. M.. Razlogi so v tem delu protislovni in nejasni. Zaključek sodišča, da se terjatev ne da ugotoviti, pa je tudi materialno pravno zmoten. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na določbo 54. člena ZZZDR, ki zakoncu prepoveduje razpolaganje z nedoločenim deležem na skupnem premoženju. V konkretnem primeru pa dolžnik kot upnik uveljavlja konkretno terjatev iz skupnega premoženja, pa še to v korist obeh zakoncev. Izpostavlja, da velja zakonita domneva iz 59. člena ZZZDR o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju. Če noben od zakoncev te domneve ne začne izpodbijati, sta deleža po samem zakonu enaka in tega ni treba posebej zatrjevati in dokazovati, zato bi moralo sodišče v okviru materialno pravne presoje ugotoviti, da pripada dolžniku vsaj polovica vrednosti sporne terjatve. V konkretnem primeru pa deleži na skupnem premoženju sploh niso pomembni. Med strankama tega postopka ni bilo sporno, da gre pri terjatvi, ki se uveljavlja v pobot, za skupno premoženje. Zgolj ta okoliščina pa je bistvena, saj lahko vsak zakonec proti tretjim osebam uveljavlja terjatev (t. i. solidarna terjatev), ki predstavlja skupno premoženje. Pred delitvijo skupnega premoženja lahko en zakonec uveljavlja v pobot terjatev do dolžnika, ki izvira iz še ne razdeljenega skupnega premoženja. Na strani zakoncev, ki sta sicer solidarna upnika, kar zadeva aktivno legitimacijo, namreč ne gre za nujno sosporništvo v tovrstnih situacijah in lahko vsak zakonec samostojno, tudi v korist drugega zakonca, uveljavlja celotno terjatev, ki predstavlja skupno premoženje, napram skupnim dolžnikom. V medsebojnem razmerju pa nato vsak od zakoncev lahko terja poračun od drugega zakonca. Dolžnik lahko veljavno izpolni enemu od zakoncev in se šteje, da je s tem izpolnil obema. V tej smeri je šla dosedanja sodna praksa. V konkretnem primeru lahko torej dolžnik v celoti v pobot uveljavlja terjatev. Ni pa odveč omeniti, da sta dolžnik in njegova žena, sklenila Pogodbo o odstopu terjatve dne 15. 5. 2006, na podlagi katere sta ta del skupnega premoženja že s cesijo razdelila tako, da ta terjatev pripada dolžniku v celoti. To dejstvo predstavlja zgolj pomožni oz. dodatni argument za to, da aktivna legitimacija dolžnika, kar zadeva v pobot uveljavljeno terjatev iz sodne poravnave, ne more biti vprašljiva. To pogodbo, ki sicer ni sklenjena v obliki notarskega zapisa, je najmanj šteti za veljavno pooblastilo dolžnikove žene dolžniku, da lahko s sporno terjatvijo prosto razpolaga in jo tudi samostojno uveljavlja navzven proti njunim oz. njegovim dolžnikom. Na to pogodbo se je dolžnik skliceval že tedaj, ko je sodišče obvestil o ugovoru po izteku roka dne 12. 3. 2010, ko je k predlogu priložil tožbo opr. št. I Pg 229/2008, iz katere izhaja dejstvo sklenjene cesijske pogodbe, na kar se je dolžnik ponovno skliceval v pripravljalni vlogi dne 31. 3. 2010. Ker upnik temu dejstvu oziroma tem trditvam in listini ni oporekal, velja neizpodbojna domneva o priznanju dejstev iz drugega odstavka 214. člena ZPP. Izpodbijani sklep je tudi materialno pravno napačen, zaradi česar se sodišče ni ukvarjalo z drugimi pravno odločilnimi dejstvi, kot so možnost uveljavljanje terjatve dolžnika v pobot (o čemer je dolžnik v doslej že navedel obširne argumente) in presoja višine pobotne terjatve, kar bi sodišče z lahkoto ugotovilo. Ob povedanem je bilo dejansko stanje tudi nepopolno in zmotno ugotovljeno. In ker obstoje pogoji za pobot obeh terjatev, je posledično tudi nepravilna odločitev o odlogu izvršbe do pravnomočno zaključenega postopka opr. št. VII Pg 2143/2008. Dolžnik se pritožuje tudi zoper tretji odstavek izreka sklepa. Navaja, da je sodišče v tem delu ponovno zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče ne odgovarja na bistvene navedbe dolžnika, kateremu je pritrdilo Višje sodišče v Ljubljani v sklepu opr. št. I Ip 857/2010. Zato je s tem storjena tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Banka kot dolžnikov dolžnik bi morala odredbo sodišča o rubežu denarnih sredstev pravilno izvesti ob upoštevanju pravila ne ultra alterum tantum, prav tako ni bila upoštevana odločba Ustavnega sodišča RS št. Up 227/05-19 z dne 24.05.2007. Sodišče zato ponovno zmotno razlaga, da naj banka izvrši sklep brez upoštevanja tega pravila. Banka je zarubila oz. rezervirala njegova sredstva, ki nekajkrat presegajo njegov dolg oz. upnikovo terjatev in ne le 1.073,35 EUR in 1.508,60 EUR, kar je v nasprotju s sklepom o izvršbi, če se ga pravilno interpretira. Sodišče sedaj celo poudari, da je s sklepom z dne 4. 1. 2010 določilo novo višino terjatve, torej brez omejitev, kot bi se lahko razumelo razloge izpodbijanega sklepa, kar je popolnoma pravno napačno. Dolžnik, ki potrebuje denar za svoje poslovanje, je zato izjemno oškodovan, saj ne more uporabljati svojega denarja niti nad višino upnikove terjatve. Zoper odločitev sodišče prve stopnje v 4. odstavku izreka pa dolžnik navaja, da je posledično nepravilna tudi stroškovna odločitev, katero naj razveljavi, v kolikor bo razveljavilo tudi ostale dele sklepa in zadevo vrnilo v nov postopek. Priglaša pritožbenega stroške.

Pritožba je bila vročena upniku, vendar ta nanjo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami – v nadaljevanju ZIZ). Pri tem je ugotovilo, kot sledi.

K pritožbi zoper prvi odstavek izreka izpodbijanega sklepa: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je dolžnikov ugovor po izteku roka zavrnilo, pravilna. Izpodbijani sklep v tem delu ni obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj je sodišče prve stopnje za svojo odločitev v tem delu navedlo razloge o odločilnih dejstvih, ki niso niti protislovni niti nejasni in se odločitev da preizkusiti. Pritožbeno sodišče pa je v potrditev pravilnosti sprejete odločitve načeloma pravilne razloge sodišča prve stopnje zgolj dopolnilo ob upoštevanju dodatnih relevantnih materialnopravnih določb, kot je razvidno iz nadaljevanja obrazložitve.

Dolžnik je dne 12. 3. 2010 sodišču prve stopnje priporočeno po pošti poslal vlogo, s katero je med drugim vložil tudi ugovor po izteku roka (56. člen ZIZ), v katerem je navajal, da uveljavlja v pobot svojo judikatno terjatev iz sodne poravnave, sklenjene pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. Pg 299/2008 z dne 25. 3. 2008. Dolžnik se je torej skliceval na materialnopravno (izvenprocesno) pobotanje terjatev (kar sicer predstavlja dopustni ugovorni razlog po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ), za utemeljenost katerega pa morajo biti izpolnjeni pogoji iz 311. do 318. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami – OZ). Ker pa je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v navedeni sodni poravnavi ugotovljeno, da denarna terjatev, katero dolžnik uveljavlja v pobot, predstavlja skupno premoženje dolžnika in njegove žene, je nadalje pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se ne da ugotoviti, koliko od te skupne terjatve po višini pripada njemu, ki edini v tem izvršilnem postopku nastopa kot dolžnik. Pritožbeno sodišče dodaja, da je za skupno premoženje vse do njegove delitve bistvenega pomena skupen, nerazdelen način pripadnosti premoženjskih (stvarnih in obligacijskih) pravic obema zakoncema, kar pomeni, da vse do delitve deleži zakoncev na njem niso določeni. Zato do delitve skupnega premoženja ne velja domneva, da so deleži zakoncev na njem enaki (glej prvi odstavek 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami, v nadaljevanju ZZZDR).

Prav tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da terjatve, ki predstavlja skupno premoženje zakoncev, ki nista oba stranki predmetnega izvršilnega postopka, dolžnik sam ne more uveljavljati v pobot napram upnikovi terjatvi. V zvezi s tem pritožbeno sodišče dodaja, da se v skladu z drugim odstavkom 52. člena ZZZDR zakonca (kljub temu, da načeloma skupno premoženje upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno) sicer lahko dogovorita, da le eden izmed njiju upravlja to premoženje ali njegov del ali da ga upravlja in z njim tudi razpolaga, upoštevaje koristi drugega zakonca. Vendar pa dolžnik v ugovoru po izteku roka ni trdil niti da bi imel za takšno razpolaganje s skupno terjatvijo (torej uveljavljanje te skupne terjatve v pobot nasproti upnikovi terjatvi) soglasje svoje žene niti da bi bila njuna skupna terjatev že kakorkoli razdeljena. Zato je neresnična pritožbena navedba, da se je dolžnik že dne 12. 3. 2010 skliceval na Pogodbo o odstopu terjatve z dne 15. 5. 2006, na podlagi katere naj bi zakonca skupno terjatev razdelila tako, da pripada dolžniku v celoti (pri čemer dolžnik sicer trdi, da ni sklenjena v pravilni obliki) in katero je po njegovem mnenju treba šteti za veljavno pooblastilo dolžnikove žene dolžniku, da lahko s sporno terjatvijo prosto razpolaga. Dolžnik se namreč na omenjeno pogodbo, še manj pa na njeno vsebino, ni skliceval niti v ugovoru po izteku roka niti v nadaljnji pripravljalni vlogi. Zato upnik tem nezatrjevanim dejstvom in nepredloženemu dokazu sploh ni mogel oporekati, zaradi česar ne more nastopiti domneva o priznanju teh dejstev po drugem odstavku 214. člena ZPP Pritožbeno sodišče nadalje pojasnjuje, da eden od zakoncev načeloma ne more razpolagati s skupnim premoženjem (ali s posamezno stvarjo oziroma terjatvijo iz skupnega premoženja) brez soglasja drugega zakonca, zlasti pa ne tako, da skupno premoženje zmanjšuje za poravnavo svojega lastnega dolga (takšno ravnanje namreč samo po sebi ni v korist tudi drugemu zakoncu). To namreč ni primerljivo s položajem, ko bi eden od zakoncev skupno terjatev kot upnik terjal od skupnega dolžnika, s čimer bi povečeval skupno premoženje in (vsaj posredno) ravnal tudi v korist drugega zakonca, zaradi česar del teorije in sodne prakse ne vztraja pri nujnem sosporništvu obeh zakoncev, kar se tiče aktivne legitimacije v postopku. Ne glede na to, da se tudi glede položaja zakoncev na aktivni strani del teorije in sodne prakse zavzema za drugačno stališče, torej da je terjatev skupnega premoženja glede na zakonsko opredelitev skupnega premoženja treba obravnavati kot kolektivno terjatev, kar v postopku na aktivni strani vodi v položaj nujnega sosporništva (glej dr. Miha Juhart, Nastopanje skupnosti v premoženjskem prometu, Podjetje in delo, št. 5, 28. 10. 1996 ter sklep I Cp 2184/2009), je za predmetno zadevo bistveno to, da je ugovor pobota vedno obrambno sredstvo dolžnika. To pa pomeni, da dolžnik v konkretnem primeru s skupno terjatvijo nastopa na dolžniški oziroma pasivni strani, zaradi česar je razglabljanje pritožnika o tem, kako je s položajem zakoncev z vidika aktivne legitimacije, glede na vse zgoraj obrazloženo, v obravnavanem primeru odveč (primerjaj tudi sklep I Cp 136/2010).

Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v predmetni zadevi že eden ob kumulativno zahtevanih pogojev za pobot po materialnem pravu ni izpolnjen (ni znana višina terjatve, ki bi jo dolžnik lahko uveljavljal v pobot), se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati še do (ne)obstoja drugih pogojev. Zato pravno pomembno dejansko stanje v zvezi s pobotom ni nepopolno in zmotno ugotovljeno in to torej ne more imeti za posledico, da bi štela za nepravilno tudi odločitev o odlogu izvršbe do pravnomočno zaključenega postopka opr. št. VII Pg 2143/2008 (kar je edina konkretna pritožbena navedba zoper odločitev sodišča prve stopnje v drugem odstavku izreka sklepa).

Glede na navedeno pritožba dolžnika zoper prvi in drugi odstavek izreka izpodbijanega sklepa ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče v tem delu tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v tem delu zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje v prvem in drugem odstavku izreka kot pravilen in zakonit potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

K pritožbi zoper tretji odstavek izreka izpodbijanega sklepa: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje predlog dolžnika za izdajo sklepa po 52. členu ZIZ (katerega je dolžnik sodišču prve stopnje poslal priporočeno po pošti dne 2. 10. 2009) pravilno zavrnilo, svojo odločitev pa je ustrezno obrazložilo, zato je izpodbijani sklep tudi v tem delu mogoče preizkusiti in ni obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju ni vezano na pravna stališča pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na stališče, da mora dolžnikov dolžnik (organizacija za plačilni promet oziroma banka) izvršbo opravljati v skladu s pravnomočnim sklepom o izvršbi, torej v takšnem obsegu, kot ga je pravnomočno določilo sodišče, kar pomeni, da banka pri blokadi sredstev na računu dolžnika ne more upoštevati načela ne ultra alterum tantum, če za to ni podlage v pravnomočnem sklepu sodišča. Prav tako pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dolžnikov dolžnik z dolžnikovega računa odtegnil le dva manjša zneska, torej ne v prevelikem znesku. Sodišče je namreč po dolžnikovi vložitvi zahteve za odpravo nepravilnosti pravnomočno določilo novo višino upnikove terjatve (in sicer upoštevaje pravilo ne ultra alterum tantum), ki je bila hkrati z izpodbijanim sklepom že vročena dolžnikovemu dolžniku in katero bo moral le-ta sedaj pri (dokončni) izvršitvi sklepa o izvršbi ustrezno upoštevati, zato je povsem neutemeljena pritožbena navedba, da sodišče razlaga, da naj banka izvrši sklep brez upoštevanja tega pravila oziroma da je sodišče novo višino terjatve določilo brez omejitve, saj to ne drži. Če banka v nadaljevanju izvršbe ne bo ustrezno upoštevala pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje o novi višini upnikove terjatve (v pritožbi sicer dolžnik kaj takega ne zatrjuje), pa bo lahko dolžnik vložil novo zahtevo za odpravo nepravilnosti oziroma drugo pravno sredstvo.

Pritožba dolžnika torej tudi zoper tretji odstavek izreka ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi v tem delu ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v tem delu zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje v tretjem odstavku izreka kot pravilen in zakonit potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

K pritožbi zoper četrti odstavek izreka: Ker je dolžnik stroškovno odločitev izpodbijal zgolj z navedbo, da naj jo sodišče razveljavi posledično, v kolikor bo razveljavilo tudi ostale dele sklepa in zadevo vrnilo v nov postopek, drugih konkretnih pritožbenih navedb v zvezi s tem pa ni podal, prav tako pa pritožbeno sodišče v tem delu ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tudi v tem delu zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje v četrtem odstavku izreka kot pravilen in zakonit potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o pritožbenih stroških: Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena in 154. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).