Jedro

Solastnik na podlagi izvršenih adaptacij pridobi večji delež na nepremičnini le, če je med njimi obstajal dogovor o večjem solastniškem deležu. Soglasje ostalih solastnikov za adaptacijo ne zadostuje.

Lastninsko pravico na podlagi pravila o gradnji na tujem svetu (25. čl. ZTLR) je mogoče pridobiti, če gre za nov del objekta ali za spremenjeno identiteto zgradbe. Za gradnjo na tujem svetu, kjer bi bil odločilen obseg vlaganj, pa ne gre v primeru obnavljanja hiše, katere solastnik je vlagatelj.

Zatrjevanje, da je tožnica z zapustnikom živela v isti hiši in da se je z njim dobro razumela, ne predstavlja skupnega življenja z zapustnikom, na podlagi katerega bi lahko zahtevala izločitev dela premoženja na podlagi 32. čl. ZD.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna prvotoženi stranki R. M. povrniti 396,41 EUR pritožbenih stroškov, drugotoženi stranki Z. G. pa povrniti 234,75 EUR pritožbenih stroškov, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka, vse v petnajstih dneh.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek, da je na podlagi vlaganj postala do 1/10 solastnica stanovanjske hiše stoječe na parc. št. ..., vl. št. ..., k.o. ... in da se za ta delež v zemljiški knjigi tožnica vpiše kot solastnica. S sklepom je tožnici naložilo, da je dolžna prvotoženi stranki povrniti 1.002,00 EUR, drugotoženi stranki pa 1.496,00 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo in sklep je vložila pritožbo tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, v kateri predlaga spremembo sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb je: - sodišče je odločilo zgolj na podlagi izjav toženk, pri tem pa se ne opredeli, zakaj sta izjavi taki, da negirata druge dokaze in izpoved tožnice; - sodišče prve stopnje ni upoštevalo določila 4. člena darilne pogodbe, da se z njo daje v last podstrešni prostor, kjer si bosta tožnica in njen mož izključno s svojimi sredstvi izgradila odgovarjajoče stanovanje; - z izjavo z dne 11.4.1980 je zapustnik dovolil nadgradnjo stanovanjske hiše; - darilna pogodba in izjava skupaj sta izrecna pisna pripoznava lastninske pravice na bodočem novozgrajenem delu objekta; - tožnica je z zapustnikom živela v isti hiši in se z njim zelo dobro razumela; - sodišče zanemari določilo 212. člena Zakona o dedovanju, ki določa upravičenja dedičev, da iz zapuščine izločijo del, ki ustreza njegovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja; - ni šlo samo za adaptacijska dela, ampak za nadzidavo stanovanjske hiše. Prej je bil na podstrešju le neopremljen prostor, v katerem se je spravljala krama. Z nadzidavo se je odstranila streha, podrlo večina obodnih zidov in nato pozidalo novo stanovanje z normalnimi višinami, postavilo ostrešje z delno novimi špirovci, izdelala nova fasada, žlebovi, odtoki in drugo. Pridobilo se je novo nadstropje in novo podstrešje. Izdelala se je nova inštalacija. Gre za nov objekt in spremembo identitete zgradbe; - izpodbija sklep o stroških in se sprašuje, zakaj je za ista dejanja priznana različna nagrada.

V odgovoru na pritožbo prvotožena stranka navaja, da sodišče prve stopnje izjave zapustnika z dne 11.4.1980 in da darilne pogodbe z dne 14.4.1980 ni štelo za podlago, da se bo solastniški delež po adaptaciji spremenil. Ustni dogovor o povečanju solastninskega deleža, pa ni izkazan. Svoje dojemanje pravnega razmerja je zapustnik izrazil v oporoki, ko je razdelil hišo in določil, kaj pripada posamezni dedinji.

Drugotožena stranka pa v odgovoru na pritožbo opozarja, da iz projekta izhaja, da si investitorja z nadzidavo stanovanjske hiše želita pridobiti iz obstoječega podstrešja normalno stanovanje. Iz oporoke zapustnika sledi, da zapustnik tožnici ni priznaval povečan obseg lastninske pravice. Obe toženi stranki predlagata zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje: - da je bila tožnica ob začetku adaptacije podstrešja solastnica hiše do 1/10; - da je tožnica izvajala adaptacijo skupaj s svojim možem, v letih od 1980 do 1983; - da je v izjavi z dne 11.4.1980 zapustnik dovolil adaptacijo za potrebe pridobitve ustreznih dovoljenj, ne pa, da je tožnici z njo priznal na nepremičnini večji solastniški delež; - iz darilne pogodbe ne izhaja, da gre tožnici večji solastniški delež zaradi adaptacije podstrešja; - ni sledilo izpovedi tožnice, da je med njo in zapustnikom obstajal ustni dogovor o povečanju solastniškega deleža, ker je zapustnik svojo voljo izrazil na ta način, da je v oporoki opisno razdelil stanovanjsko hišo in to tudi tisti del, za katerega tožnica trdi, da ji ga je v bistvu dal oziroma priznal na njem solastninsko pravico. Če bi zapustnik to hotel, potem bi tožnici to priznal v oporoki; - zapustnik tožnici in njenemu možu, zaradi izgraditve podstrešnega stanovanja, ni dal soglasja za večji solastniški deleže, niti ustno niti pisno; - da je stanovanjska hiša na podlagi adaptacije nekoliko višja, v osnovi pa je ostala enaka. Ne gre za nov del objekta ali za spremenjeno identiteto zgradbe.

Na podlagi teh dejstev je pravilno zaključilo, da tožnica zaradi izvršene adaptacije na hiši ni pridobila večjega solastniškega deleža. Dogovor, da bo zaradi adaptacije dobila večji solastniški delež, ni dokazala, z adaptacijo pa ni nastal nov del objekta.

Pritožba neutemeljeno trdi, da iz izjave z dne 11.4.1980 in iz 4. točke darilne pogodbe z dne 14.4.1980 izhaja, da je zapustnik tožnici priznal večji solastniški delež na hiši, zaradi adaptacije podstrešja. Tako iz izjave kot iz zapisa darilne pogodbe izhaja samo to, da je zapustnik tožnici in njenemu možu dovolil izgradnjo odgovarjajočega stanovanja s prenovitvijo podstrešja, izključno z njunimi sredstvi. Tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala obstoj ustnega dogovora, da ji bo zapustnik po končanju adaptacije priznal večji solastniški delež na hiši, zaradi vloženih sredstev v adaptacijo, je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo in ga pritožba ne omaja. Pritožba zato ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala niti pisnega niti ustnega dogovora z zapustnikom, da bo zaradi adaptacije podstrešja pridobila ustrezno večji solastniški delež na hiši. Sodišče prve stopnje je ugotovilo manjši obseg adaptacije, kot ga zatrjuje tožnica v pritožbi, kar pa za odločitev ni bistvenega pomena, ker tudi takšen obseg adaptacije, kot ga zatrjuje tožnica v pritožbi, ne zadošča za pridobitev lastninske pravice na podlagi določb o gradnji na tujem svetu (25. člen ZTLR). Na podlagi citirane določbe se lahko pridobi lastninska pravica le, če gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe, ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe (če je hlev prezidan v stanovanjski prostor, ali če iz senika nastane počitniška hišica). V primeru povečanja hiše, ob dejstvu, da hiša ohranja prvotni namen, kar je podano v tem primeru, ne gre za novo stvar. Sodišču prve stopnje zato ni bilo potrebno izvajati dokazov za ugotavljanje višine stroškov adaptacije, ker ta ni odločilna. Odločilen je zaključek sodišča prve stopnje, da zaradi adaptacije podstrešja ni nastala nova stvar, ki bi izpolnjevala pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe, kar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.

Pravno gledano pa za pridobitev lastninske pravice na podlagi 25. člena ZTLR niti ni pogojev, saj tožnica ni gradila na tujem zemljišču, ampak je obnavljala hišo, katere solastnica je bila, in to z dovoljenjem drugega solastnika. Dogovora, da bo zaradi gradnje pridobila večji solastniški delež, pa ni dokazala.

Pritožba se zmotno sklicuje na določilo 212. člena Zakona o dedovanju. V 2. odst. 212. člena Zakona o dedovanju je pravna podlaga za prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev dedičev na pravdo. Materialnopravni temelj pa je v določilu 32. člena Zakona o dedovanju, v katerem je določeno, da zapustnikovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, imajo pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Tožena stranka se je v tožbi sicer sklicevala na napotitveni sklep Okrajnega sodišča v Trbovljah, št. D ... , z dne ..., vendar ni postavila v tožbi in nadaljnjih vlogah prav nobene trditve, da je živela skupaj z zapustnikom, kar je pogoj za izločitveni zahtevek na podlagi citiranega določila 32. člena Zakona o dedovanju. Tudi v pritožbi ne trdi, da je z zapustnikom živela v skupnosti podobni stvarnopravni skupnosti, kar je pravni standard „živeti skupaj z zapustnikom“ iz 32. člena Zakona o dedovanju. V pritožbi navaja le, da je z zapustnikom živela v isti hiši in se je z njim zelo dobro razumela, kar je premalo, da bi lahko šteli za življenje skupaj z zapustnikom v smislu določila 32. člena Zakona o dedovanju. Ker v tožbi ni dala ustreznih trditev, da izloča del premoženja na podlagi skupnega življenja z zapustnikom (32. člen Zakona o dedovanju), sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati, ali je tožničin tožbeni zahtevek utemeljen na tej pravni podlagi. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ni obravnavalo tožničinega zahtevka v smislu 212. člena Zakona o dedovanju (pravilno 32. člena Zakona o dedovanju).

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbo je bilo zato zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stroški toženima strankama so pravilno odmerjeni. Razlika izhaja, ker sta toženi stranki različno prijavili potrebne pravdne stroške. Glede na vrednost spora je osnova, od katere se obračunavajo odvetniške storitve, 500 odvetniških točk. Tako je za odgovor na tožbo in za pristop na prvi narok, ki je bil 24.4.2008 glede na zapisnik sodišča prve stopnje pravilno priznalo po 500 odvetniških točk. Pritožbo zoper sklep o stroških postopka je bilo zato zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora toženima strankama povrniti pritožbene stroške. Prvotoženi stranki 396,41 EUR (344,25 EUR za sestavo pritožbe in 52,16 EUR takse za odgovor na pritožbo). Drugotoženi stranki pa 234,75 EUR (182,59 EUR za sestavo pritožbe in 52,16 EUR takse za odgovor na pritožbo. Pravdne stroške je dolžna povrniti v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka do plačila.