Jedro

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da v tej fazi postopka terjatev tožnice še ni verjetno izkazana in zato tudi ni bilo dolžno preverjati obstoja drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe po določbah ZDSS-1 oziroma ZIZ. Iz listin, ki jih je tožnica priložila k tožbi, in predloga za izdajo začasne odredbe, ni mogoče zaključiti, da je toženka kršila določbe 3. odstavka 182. člena ZDR-1. Ta določba namreč nalaga delodajalcu, da mora delavcem, ki imajo zaradi nosečnosti in starševstva pravico do posebnega varstva v delovnem razmerju, omogočiti lažje usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti. Sodišče je pravilno upoštevalo tudi določbo 3. odstavka 148. člena ZDR-1, ki določa, da če delavec v času trajanja delovnega razmerja zaradi potreb usklajevanja družinskega in poklicnega življenja predlaga drugačno prerazporeditev delovnega časa, mu mora delodajalec z upoštevanjem potreb delovnega časa pisno utemeljiti svojo odločitev, ne nalaga pa mu obveznosti, da mora predlogu delavca ugoditi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, da se toženki prepoveduje tožnici odrediti delo v popoldanskem delovnem času, v dnevnem delavniku, ki traja od 14. 30. do 21. ure. Začasna odredba velja do pravnomočne odločbe v tem sodnem postopku. Ugovor zoper to začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve. V primeru kršitve te začasne odredbe je tožena stranka dolžna plačati denarno kazen v višini 10.000,00 EUR. Plačilo kazni se izvrši z rubežem dolžnikovih denarnih sredstev na njegovem bančnem računu pri banki A. d. d., št. ... Toženka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka po odmeri sodišča v roku 8 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izvršljivosti odločbe o stroških postopka dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe (točka II izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožnica in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe, glede stroškov pa odloči, da jih je dolžna plačati tožena stranka. Navaja, da izpodbijani sklep ni pravilen in zakonit. Sodišče se je pri odločitvi sklicevalo na 148. člen ZDR-1, kar ni sprejemljivo, ker ureja predvsem primere neenakomerno razporejenega delovnega časa, to pa ni problematika tega spora. Sodišče bi moralo upoštevati določilo 182. člena ZDR-1 in določbe Družinskega zakonika, ki se nanašajo na zaščito otrokovih pravic in ogroženosti otroka. Določba 3. odstavka 182. člena ZDR-1 vsebuje zavezo in obvezo delodajalca, da mora delavcu omogočiti lažji način usklajevanja družinskih in poklicnih obveznosti. Tožnica ima 8-letnega otroka, ki je v popoldanskem času, ko je tožnica na delu, v celoti prepuščen samemu sebi. Toženka je tožnici namreč po tem, ko je tožnica uspela v sporu o nezakonitosti odpovedi opr. št. I Pd 391/2021, v maju 2022 začela odrejati delo zgolj v popoldanskem času. Iz odgovora toženke z dne 2. 6. 2022 izhaja, da je bilo tožnici v predhodnih obdobjih odrejeno delo v dopoldanskem času, iz razporeda dela pri toženki za mesec julij 2022, ki ga tožnica ni mogla priložiti tožbi, pa izhaja, da ji je odrejeno delo zgolj in samo v popoldanskem času. Takšne okoliščine pa nedvomno narekujejo logičen sklep, da gre za revanšistično potezo in dejanje delodajalca iz maščevalnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Pravno podlago za izdajo začasne odredbe predstavlja 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), ki v prvem odstavku določa, da lahko med postopkom sodišče tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Po četrtem odstavku 43. člena ZDSS-1 se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače. Zavarovanje terjatev je urejeno v določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s sprem.), ki v 272. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve je, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da v tej fazi postopka terjatev tožnice še ni verjetno izkazana in zato tudi ni bilo dolžno preverjati obstoja drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe po določbah ZDSS-1 oziroma ZIZ. Iz listin, ki jih je tožnica priložila k tožbi in predloga za izdajo začasne odredbe, ni mogoče zaključiti, da je toženka kršila določbe 3. odstavka 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Ta določba namreč nalaga delodajalcu, da mora delavcem, ki imajo zaradi nosečnosti in starševstva pravico do posebnega varstva v delovnem razmerju, omogočiti lažje usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti. Sodišče je pravilno upoštevalo tudi določbo 3. odstavka 148. člena ZDR-1, ki določa, da če delavec v času trajanja delovnega razmerja zaradi potreb usklajevanja družinskega in poklicnega življenja predlaga drugačno prerazporeditev delovnega časa, mu mora delodajalec z upoštevanjem potreb delovnega časa pisno utemeljiti svojo odločitev, ne nalaga pa mu obveznosti, da mora predlogu delavca ugoditi.

7. Toženka je svojo odločitev v odgovoru z dne 2. 6. 2022 (A4) ustrezno obrazložila. Tudi iz ostalih listin, ki jih je v spis vložila tožnica, ne izhaja, da bi toženka s tem, ko je tožnico razporedila na delo v popoldansko izmeno, bistveno kršila določbe ZDR-1. Iz njene pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da bi bila razporejena na delo le v dopoldanski izmeni.

8. Ker ni namen izdaje začasne odredbe vsebinsko odločanje o utemeljenosti zahtevka, ki je predmet postopka v individualnem delovnem sporu, bo sodišče pri odločanju o glavni stvari preverilo razloge, ki jih je toženka navedla v svoji obrazložitvi in ocenilo, ali so razlogi, zaradi katerih tožnice ni razporedila v dopoldansko izmeno, utemeljeni. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog tožnice za izdajo predlagane začasne odredbe že iz razloga, ker tožnica v tej fazi postopka ni verjetno izkazala, da terjatev obstoji oziroma, da ji bo nastala. Sodišču tako ni bilo potrebno preverjati predpostavk iz 2. odstavka 272. člena ZIZ in je predlog tožnice za izdajo začasne odredbe materialno pravno pravilno zavrnilo.

9. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba tožnice neutemeljena in zato potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).