Jedro

1. Poštenost posestnika je treba razlagati v smislu njegove dobrovernosti. Da sta se tožničina brata zavedala njene zakonite dedne pravice po očetu in v zvezi s tem pravice do seznanitve z oporoko in do uveljavljanja nujnega deleža, izhaja že iz tega, da sta si tako sama kot po naročilu sodišča prizadevala pridobiti tožničino izjavo za zapuščinski postopek, ko pa jima to ni uspelo, na zapisnik pri sodišču izjavila, da bodo, če se bo tožnica pojavila v domovini, vprašanje njenega deleža uredili med seboj. To pa pomeni, da pravnih prednikov tožene stranke ni mogoče šteti za dobroverna posestnika.

2. Pri uporabi 2. odst. 141. čl. ZD subjektivnega roka ni.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se zato izpodbijana sodba r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, naj ji toženci skupaj izstavijo listino sposobno za vpis njene solastninske pravice do 1/3 pri nepremičninah, vpisanih v vl.št. 443 k.o. T., do 2/9 pri vl.št. 325 k.o. Š., do 1/9 pri vl.št. 682 k.o. Š. in do 1/3 pri istem vložku pri z.t. 4 ter odločilo, da vsaka od strank nosi svoje stroške postopka. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožnica zamudila rok iz 1. odst. 141. čl. Zakona o dedovanju za vložitev dediščinske tožbe, saj sta bila njena brata (pravna prednika tožene stranke) dobroverna posestnika očetove zapuščine, tožnica pa je svoj tožbeni zahtevek uveljavila po poteku enoletnega subjektivnega roka, predpisanega za vložitev take tožbe.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da v zapuščinskem spisu, vodenem po njenem pokojnem očetu, ni nobene listine (vročilnice ali povratnice), ki bi dokazovala, da je bila udeležena v tem postopku oz. da je za postopek sploh vedela. Zato je brez podlage zaključek sodišča, da naj bi izvedela za očetovo smrt tekom trajanja zapuščinskega postopka. Dejansko je ni niti o očetovi smrti, niti o postopku in oporoki obvestil nihče. Nelogičen je tudi zaključek sodišča, da se je očitno strinjala z očetovo poslednjo voljo, da vse svoje premoženje prepusti sinovoma. Udeleženec postopka je lahko le oseba, ki je v postopek povabljena. V zapuščinskem spisu po pokojnem A.K. listine, ki bi dokazovala tožničino seznanjenost z zapuščinskim postopkom ali strinjanje z očetovo oporoko, ni. Tudi ne drži, da sta bila brata v dobri veri. Brata, ki vesta za svojo sestro v tujini in ob zakoniti ustanovi nujnega deleža, ob oporoki, ki izrecno navede, da ni drugih dedičev, zamolčita obstoj upravičenca do nujnega deleža, nista v dobri veri. Nujni delež gre namreč tožnici po zakonu in mimo oporočiteljeve volje. Najožja sorodstvena vez med tožnico, tožencem in oporočiteljem ter neobveščanje tožnice o očetovi smrti in o postopku ter oporoki so zunanje okoliščine, ki tožencema ne dajeta dobre vere, da posedujeta tožničin nujni delež v dobri veri kot svoj. Sicer pa je sodišče zanemarilo dejstvo, da je D.K. v tem postopku enkrat že pripoznal zahtevek, kar potrjuje nedobrovernost tožene stranke.

Pritožba je utemeljena.

Iz podatkov zapuščinskega spisa opr.št. D 237/79 je sodišče ugotovilo, da je A.K. umrl 3.2.1979, da je bila v smrtovnici, sestavljeni pri Matičnem uradu SO K. s sinom pokojnega D.K., poleg obeh sinov navedena kot dedinja tudi tožnica - zapustnikova hčerka, da je po A.K. nastopilo oporočno dedovanje, da je oporočitelj svoje premoženje zapustil le sinovoma, da sta se slednja v zapuščinskem postopku zavezala pridobiti sestrino dedno izjavo in da sta 12.10.1981 pred sodnikom izjavila, da sta tožnici, ki se je odselila v Kanado sporočila, naj pošlje dedno izjavo, ta pa je smiselno odgovorila, da se bo odpovedala dedovanju z ustrezno izjavo, a se je zaradi družinskih razmer preselila na neznani naslov in z njo ne moreta več dobiti zveze. Iz zapisnika o zapuščinski obravnavi pa je še ugotovilo, da sta brata sodišču predlagala, naj upošteva le oporoko in pri tem izjavila, da bodo v primeru, če bi se sestra kdaj pojavila v Jugoslaviji, vprašanje njenega deleža uredili med seboj. Temu je sodišče sledilo in v sklepu o dedovanju, izdanem po pokojnem A.K., upoštevalo le zapustnikova sinova in dedno izjavo zapustnikove vdove.

Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje v obravnavani pravdi zaključilo, da tožničinih bratov ni mogoče kriviti, da sodišče njene dedne izjave ni nikoli prejelo. To je argumentiralo z nenehnim menjavanjem tožničinega bivališča oz. S tem povezanimi težavami pri pisnih kontaktih in s sprejeto zavezo bratov, da bosta, če bo tožnica še kdaj prišla domov, skušala zadevo urediti. Kasneje sta to tudi uresničila s ponudbo za sklenitev poravnave, s katero pa se tožnica ni strinjala. Verjelo pa je tudi toženi stranki, da sta brata tožnice brez slabe vesti mislila, da je bila tožnica že izplačana ob odhodu v tujino.

Zgoraj navedene ugotovitve sodišča prve stopnje pa po oceni pritožbenega sodišča ne dajejo podlage za materialnopravni zaključek, da sta bila tožničina brata poštena posestnika zapuščine v smislu 1. odst. 141. čl. Zakona o dedovanju (ZD). Poštenost posestnika po tem določilu je namreč treba razlagati v smislu njegove dobrovernosti. Posest pa je dobroverna le v primeru, če posestnik ne ve, ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (prej 2. odst. 72. čl. ZTLR), oz. posestnik ni v dobri veri, če je vedel, ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti (sedaj 28. čl. SPZ). Da sta se tožničina brata zavedala njene zakonite dedne pravice po očetu in v zvezi s tem pravice do seznanitve z oporoko in do uveljavljanja nujnega deleža, izhaja že iz tega, da sta si tako sama kot po naročilu sodišča prizadevala pridobiti tožničino izjavo za zapuščinski postopek, ko pa jima to ni uspelo, na zapisnik pri sodišču izjavila, da bodo, če se bo tožnica pojavila v domovini, vprašanje njenega deleža uredili med seboj. Opustitev zapuščinskega sodišča, ki zaradi težav pri vročanju ni pridobilo tožničine dedne izjave, na njuno (ne)dobrovernost ne more vplivati. To pa pomeni, da pravnih prednikov tožene stranke ni mogoče šteti za dobroverna posestnika, saj bi to lahko bila le v primeru, če ne bi vedela, ali ne bi mogla vedeti, da stvar, ki jo imata v posesti, ni njuna. Ta materialnopravni zaključek pa ima za posledico, da v obravnavanem primeru ne prihaja za zastaranje pravice zahtevati zapuščino v poštev rok iz 1. odst. 141. čl. temveč rok iz 2. odst. 141. čl. ZD, po katerem nasproti nepoštenemu posestniku zastara pravica za uveljavljanje dediščinske tožbe v 20-tih letih. Pri uporabi 2. odst. 141. čl. ZD pa subjektivnega roka ni (dr. Karel Zupančič, Dedno pravo ČZ Uradni list 1984, stran 200, Komentar Zakona o nasleđivanju Kreč-Pavič, Narodne novine Zagreb 1964, stran 486, Odločba VSH št. 4814/76, ob vsebinsko enaki določbi hrvaškega zakona o dedovanju). Zato tudi okoliščina, da je tožnica kljub temu, da je skrb za celovito trditveno breme na njej, opustila navedbo časa, ko je izvedela za očetovo smrt, ni imela vpliva na pravočasnost njene tožbe, saj je oče umrl 3.2.1979, tožba pa je bila vložena 15.11.1988. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).