Jedro

Zagovornica neutemeljeno trdi, da v določbah 69. in 72. člena KZ-1 ni podlage za prepoved izdaje vozniškega dovoljenja tistemu, ki vozniškega dovoljenja nima. Namen izreka varnostnega ukrepa, tudi tistemu, ki vozniškega dovoljenja nima, je, da se odstranijo okoliščine, ki bi lahko vplivale na to, da bi storilec ponavljal kazniva dejanja. Tak ukrep se izreče tedaj, ko obstaja nevarnost, da bi storilec nadaljeval z ogrožanjem javnega prometa.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 16. 12. 2016 obsojenega D. E. spoznalo za krivega kaznivih dejanj povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena in zapustitve oškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 328. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Določilo mu je kazni eno leto in šest mesecev zapora, in sedem mesecev zapora ter mu nato po določbah o steku izreklo enotno kazen dve leti zapora, v katero je vštelo čas prebit v priporu od 28. 11. 2016 dalje. Odločilo je, da se obsojencu ne prekliče pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 47278/2012 z dne 13. 2. 2015, s katero mu je bila določena kazen dve leti zapora s preizkusno dobo v trajanju treh let. Na podlagi določbe prvega odstavka 72. člena KZ-1 je obsojencu izreklo varnostni ukrep (odvzem vozniškega dovoljenja), da se mu ne sme izdati vozniško dovoljenje za vse kategorije motornih vozil, določenih v 56. členu Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz) za čas petih let. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 7. 3. 2017 zavrnilo pritožbo zagovornice obsojenega D. E. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi napačne uporabe materialnih predpisov in bistvenih kršitev določb ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Vložnica uveljavlja predvsem zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati. Na očitke o izrečeni kazni in izvedenih dokazih v zvezi s sankcijo ter o izreku varnostnega ukrepa je argumentirano odgovorilo že višje sodišče v točkah 7 in 8 sodbe. Predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti kot neutemeljena zavrne.

4. Obsojenec in zagovornica se o odgovoru državne tožilke nista izjavila.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

6. Zagovornica zatrjuje, da je podana kršitev določbe 285.c člena ZKP. Kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje izpostavlja, da obsojenčevo priznanje krivde ni bilo jasno, popolno in podprto z drugimi dokazi. Podaja svojo oceno dejanskega stanja in trdi, da obsojenec prometne nesreče ni povzročil. Zagovornica po navedenem ne zatrjuje kršitve navedene določbe ZKP, ampak uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Že pritožbeno sodišče je v točki 6 sodbe pojasnilo, da je bila sodba izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde in zato sodbe ni mogoče izpodbijati iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 370. člena ZKP, ki določa, da se sodba, izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde, ne sme izpodbijati iz razloga po 3. točki prejšnjega odstavka, to je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja). Zagovornica uveljavlja torej razlog, ki ga ni dovoljeno uveljavljati niti v pritožbenem postopku in ki ga tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati z vloženim izrednim pravnim sredstvom.

7. Zagovornica izpodbija primernost izrečene kazni. Trdi, da bi lahko sodišče obsojencu izreklo milejšo kazensko sankcijo, ter da okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša in na vrsto izrečene kazenske sankcije, niso bile pravilno ovrednotene. S temi navedbami zagovornica zatrjuje, da izrečena kazen ni primerna in da sodišče ni izbralo pravilne kazenske sankcije, s čimer uveljavlja razlog po prvem odstavku 374. člena ZKP, ki ga je mogoče uveljavljati v postopku s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, ne pa z zahtevo za varstvo zakonitosti. Zagovorničine navedbe ne predstavljajo uveljavljanje kršitve procesnega ali materialnega zakona v zvezi s kazensko sankcijo, ki jo lahko vložnik uveljavlja z vloženim izrednim pravnim sredstvom.

8. Navedenega zagovornica ne more izpodbiti niti s sicer pravilnimi navedbami, da je vložila pritožbo zoper popravni sklep sodišča prve stopnje z dne 3. 2. 2017, ki je bil izdan na podlagi določbe prvega odstavka 365. člena ZKP, o katerem še ni bilo odločeno. Popravni sklep se nanaša na popravo pisnega odpravka sodbe, saj v pisnem odpravku sodbe niso bili navedeni osebni podatki obsojenca, ki jih pisna sodba mora vsebovati (tretji odstavek 364. člena ZKP). S popravnim sklepom je sodišče odpravilo pisno pomoto, to je napako in pomanjkljivost v pisno izdelani sodbi, ki se lahko nanaša tudi na tisto, kar je pomotoma izpuščeno. Zagovornica v okviru izpodbijanja kazenske sankcije navaja, da oceno, da sodišče pri izreku sankcije ni upoštevalo relevantnih okoliščin, potrjuje tudi pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 3. 2. 2017 (v pritožbi je zagovornica navajala, da ime oziroma priimek obsojenčeve matere, starost obsojenčevih polnoletnih otrok niso navedeni pravilno ter da tudi niso pravilno povzeti podatki o obsojenčevih dohodkih; v ostalem pa pritožba vsebuje trditve, da bi sodišče moralo obsojenca oprostiti povrnitve plačila stroškov kazenskega postopka in ugotoviti, da so podani pogoji, da se obsojenca plačila stroškov oprosti; v popravnem sklepu ni odločbe o stroških). Opustitev sodišča prve stopnje, da pritožbe zoper sklep ni predložilo pritožbenemu sodišču, ne vpliva niti na pravnomočnost izpodbijane sodbe niti na odločitev o kazenski sankciji, saj gre za odločbo izdano po izreku prvostopenjske sodbe, s katero je sodišče popravilo napako. Zagovornica z navedbami, ki se nanašajo na popravni sklep ne uveljavlja kršitve zakona, v zvezi z izpodbijano pravnomočno sodbo, ki jih obravnava Vrhovno sodišče pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti. Sodišče prve stopnje pa bo moralo predložiti pritožbo zagovornice pritožbenemu sodišču, da odloči o pritožbi, po odločitvi o tem vloženem izrednem pravnem sredstvu.

9. Zagovornica izpodbija še odločbo o izreku varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja po 72. členu KZ-1. Po določbi prvega odstavka 72. člena KZ-1 sodišče storilcu kaznivega dejanja, ki nima vozniškega dovoljenja, izreče varnostni ukrep tako, da odloči, da se dovoljenje ne sme izdati. Vrste varnostnih ukrepov so določene v 69. členu KZ-1, ta določba navaja, katere varnostne ukrepe se sme izreči storilcem kaznivih dejanj, v točki 5 odvzem vozniškega dovoljenja. V pravnomočni sodbi je ugotovljeno, da obsojenec nima vozniškega dovoljenja od 1. 5. 2005 dalje. Zagovornica zato neutemeljeno trdi, da v določbah 69. in 72. člena KZ-1 ni podlage za prepoved izdaje vozniškega dovoljenja, tistemu, ki vozniškega dovoljenja nima. Namen izreka varnostnega ukrepa, tudi tistemu, ki vozniškega dovoljenja nima, je, da se odstranijo okoliščine, ki bi lahko vplivale na to, da bi storilec ponavljal kazniva dejanja. Tak ukrep se izreče tedaj, ko obstaja nevarnost, da bi storilec nadaljeval z ogrožanjem javnega prometa. Z ostalimi navedbami, da sodišče ni upoštevali teže kaznivega dejanja, osebnih okoliščin, da se obsojenec preživlja z delom prevoznika in vozniško dovoljenje potrebuje, zagovornica izraža nestrinjanje z izrečenim varnostnim ukrepom in ne uveljavlja kršitve zakona. Varnostni ukrep se nanaša na posamezne vrste motornih vozil. Zagovornica v zahtevi še trdi, da bi se ukrep lahko nanašal le na kategorijo motornega vozila, s katerim je bila prometna nesreča povzročena, to je kolo s pomožnim motorjem, česar pa v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uveljavljala in zahteva v tem delu ni materialno izčrpana (peti odstavek 420. člena ZKP).

10. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

11. Odločba o stroških postopka temelji na 98.a členu v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Iz enakih razlogov kot sodišči prve in druge stopnje je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse.