Jedro

Ob izostanku okoliščin, ki so ne samo v vzročni zvezi z nastalo škodo, ampak so tudi objektivne narave, igranja rokometa ni mogoče opredeliti za nevarno dejavnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo odločilo, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke s katerim je zahtevala, da ji tožena stranka plača 12.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 09. 12. 2006 dalje do plačila ter stroške postopka, zavrne. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti pravdne stroške v višini 1.023,00 EUR, stranskemu intervenientu pa v višini 15,00 EUR s pripadajočimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in Višjemu sodišču v Ljubljani predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške. V bistvenem navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj meni, da neizvedeni dokazi in dokazi, ki so bili izvedeni, vendar pa se do njih ni opredelilo, niso bistvenega pomena za odločitev. Obrazložitev je le pavšalna, zaradi česar gre za kršitev načela kontradiktornosti in s tem za bistveno kršitev določb ZPP. Storjena je bila tudi kršitev po 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP. V obrazložitvi sodbe je o odločilnih dejstvih neskladje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov oz. prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. V sodbi tudi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oz. so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Toženi stranki, na kateri je dokazno breme, ni uspelo dokazati, da ni ne objektivno ne krivdno odgovorna za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje pa se ni opredelilo do navedb, ki se nanašajo na objektivno odgovornost in sicer, da so otroci pri igranju rokometa izpostavljeni bistveno večjemu tveganju nastanka škode kot pri individualnih igrah in da so pri rokometu najbolj izpostavljeni fizičnemu stiku oziroma udarcem soigralcev. Glede objektivne odgovornosti bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati konkretni primer in dejstvo, da je igra rokometa predstavljala nevarno dejavnost, sploh zato, ker pravila igre niso bila predhodno predstavljena in je prišlo do ravnanj, ki niso običajna na rokometnem igrišču. Pedagoginja bi morala prekiniti igro, zapiskati prekršek, vendar ni bila dovolj pozorna na način igranja in učencev ni spodbujala k neagresivni igri. Pravila igre, ki je že dlje časa niso igrali, bi morala ne samo pojasniti, ampak bi jih morala celo še bolj jasno opisati, saj je rokomet kot že prej pojasnjeno, nevarna dejavnost, hkrati pa je osnovna šola izobraževalna ustanova, kjer se učenci učijo takih pravil iger in se ni pravilno zanašati na to, da slednja poznajo že od prej. Pedagoginja je ravnala neskrbno in v nasprotju s cilji šolske športne vzgoje, predpisanimi za rokomet, do katerih se sodišče prve stopnje med drugim sploh ni opredelilo. Če bi torej ravnala dovolj skrbno, bi lahko škodni dogodek preprečila in zato je mogoče govoriti o preseganju nevarnosti, ki so običajne v vsakdanjem življenju oziroma kot pri običajnih športnih igrah. Toženi stranki je mogoče v vsakem primeru očitati subjektivno (krivdno) odgovornost, saj opisane opustitve dolžnega ravnanja na to jasno kažejo. Opozarja na izpovedbe prič iz katerih izhaja, da pedagoginja tožnika in ostalih ni poučila o igri, da so otroci poznali igro s televizije, da v tistem šolskem letu rokometa niso igrali in izpovedbo P., da ne ve, ali je bila pedagoginja sploh prisotna, da prej nikoli niso igrali rokometa, da je sošolec, ki je tožnika poškodoval, igral pregrobo. Nepravilno ni upoštevalo izpovedbe priče M.F.. Sodišče prve stopnje dokaza, ciljev športne vzgoje od 9. leta do 12. leta in od 12. leta do 15. leta, neutemeljeno ni upoštevalo. V slednjih so med drugim jasno navedena pravila igre rokometa za starostno skupino, v katero je ob škodnem dogodku spadala tožeča stranka. Eden od ciljev je tudi strel v skoku z naklonom in odklonom, strel s padcem ter kritje in spremljanje napadalca z žogo, zaustavljanje napadalca in osnove blokiranja. V kolikor bi tožena stranka tožečo in ostale tega naučila, do poškodbe ne bi moglo priti. Pedagoginja očitno igre ni spremljala, saj se njena izpoved ne sklada z izpovedbami drugih, ko trdijo, da je bila tožeča stranka napadena od zadaj, pedagoginja pa, da je šlo za prekršek v napadu. Tedaj tudi ni imela opravljenega potrebnega strokovnega izpita po Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI). Tožeča stranka sodišču prve stopnje očita tudi, da je napačno izračunalo višino pravdnih stroškov, ki gredo toženi stranki in je slednji prisodilo višje stroške kot ji gredo po Odvetniški tarifi ter ZPP, svoje odločitve o stroških pa sodišče tudi ni specificiralo in obrazložilo, zaradi česar tožeča stranka ne razume, kako je sodišče prve stopnje do odločitve o pravdnih stroških sploh prišlo.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je očitek, da je sodišče storilo kršitev po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje ima jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki si tudi ne nasprotujejo, posledično pa je njen pritožbeni preizkus mogoč. Na kršitev postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato mora biti le-ta obrazložena. To pomeni, da bi moral pritožnik, da bi bila kršitev upoštevna, le-to konkretizirano opisati. Tega pa ni storil, zato pritožbeno sodišče na ta očitek podrobneje ne odgovarja.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznih predlogov ustrezno obrazložilo, saj je v sodbi pojasnilo, da sta bila tako izvedenec medicinske stroke kot zaslišanje košarkarskega trenerja predlagana v zvezi z višino škode. Ker je zahtevek zavrnilo že po temelju, je zato izvajanje dokazov v zvezi z višino nepotrebno. Opredelilo se je tudi do vseh izvedenih dokazov, ki so bili za odločitev bistvenega pomena, kar zadostuje. Povedano drugače: to, da sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ne obravnava izrecno dokazne vrednosti prav vsakega od izvedenih dokazov, ne predstavlja vselej kršitve 8. člena ZPP ali celo kršitve po 8.ali 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Kadar izvedba nekaterih dokazov pokaže, da je njihovo sporočilo irelevantno oziroma brez dokazne vrednosti (takšni so v konkretnem primeru npr. listinski dokazi, ki se nanašajo le na višino škode), sodbi, ki takih dokazov posebej in izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitve postopka, pa tudi ne zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V konkretnem primeru posebej izpostavljena listina „cilji šolske športne vzgoje“, vsebinsko predstavlja zgolj podlago za delo športnega pedagoga pri pouku telesne vzgoje in cilje za katere si mora prizadevati. To pa seveda ne pomeni, da so ti cilji tudi vedno doseženi, saj je to odvisno od pogojev za delo, interesa in ne nazadnje sposobnosti učencev. Da je pouk v tej smeri potekal, pa je prvo sodišče ugotovilo in se tudi opredelilo do očitka, ki je bil v zvezi s tem postavljen (da tožnik in učenci niso bili poučeni o pravilih igre in varnostnimi ukrepi v skladu s temi cilji), kar zadostuje. Glede na pritožbeno navedbo, da pritožbeno sodišče ne more dopolnjevati pomanjkljivih razlogov, pa slednje dodaja, da je opredelitev do tega očitka potrebna in da takšna opredelitev zato ne pomeni nepooblaščenega ocenjevanja dokazov. Prvo sodišče dokaznega sklepa res ni oblikovalo v skladu s 1. odstavkom 287. člena ZPP, vendar pa bi pritožnik to kršitev zaradi njene relativne narave, moral uveljaviti že pred sodiščem prve stopnje (286 b člen ZPP), v pritožbi pa nato pojasniti tudi to, kako je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tega pa ni storil. 7. Ob upoštevanju trditvene podlage tožbe predstavljajo pravno podlago za odločanje o odškodninski odgovornosti tožene stranke določbe 2. odst. 131. člena OZ, 144. člen OZ in 1. odst. 147. člena OZ.

8. Po določbi 2. odstavka 131. člena OZ je določena objektivna odgovornost tistega, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, za škodo od te dejavnosti. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, se je tožnik poškodoval pri igri rokometa, med napadom, ko je sošolec, ki je bil v obrambi, tožnika med prerivanjem odrinil, zaradi česar sta oba padla, sošolec pa je ob tem priletel na tožnikovo roko in jo s tem poškodoval. Že prvo sodišče je pravilno pojasnilo, da govorimo o dejavnosti s povečano nevarnostjo takrat, ko je lahko zaradi njenega rednega poteka ogroženo življenje, zdravje ali premoženje ljudi. Sem tako ne sodijo nevarnosti vsakodnevnega življenja, ampak takšne dejavnosti, katerih izvajanja kljub potrebni skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati ali obvladovati njihovih učinkov. Sem tako ne sodijo dejavnosti, ki postanejo nevarne zaradi določenih okoliščin, vendar so te okoliščine neposredna posledica krivdnega ravnanja osebe, ki dejavnost izvaja, oškodovanca ali tretje osebe, saj je to kvečjemu podlaga za krivdno odgovornost. Da bi lahko govorili o nevarni dejavnosti mora iti zato za okoliščine, ki so ne samo v vzročni zvezi z nastalo škodo, ampak so tudi objektivne narave. V sodni praksi je bilo že v številnih primerih poudarjeno, da izvajanje športnih aktivnosti ni nevarna dejavnost. Med takšne aktivnosti sodi tudi igranje rokometa (Primerjaj odločbo VS RS II Ips 208/2003, II Ips 562/2005, II Ips 788/2008 in odločbo VSL II Cp 3032/2010). Gre za igro, ki v primerjavi z drugimi športi ne odstopa po pogostnosti poškodb. Da bi bile v konkretnem primeru podane kakšne posebne (objektivne) okoliščine, zaradi katerih bi igra rokometa, v kateri so bili udeleženi osnovnošolci, postala nevarna, pa tožeča stranka ni trdila. V zvezi z objektivno odgovornostjo je namreč opozarjala in to ponavlja tudi v pritožbi, zgolj na okoliščine, ki glede na zgoraj obrazloženo lahko predstavljajo zgolj podlago za krivdno odgovornost. Iz navedenih razlogov je po presoji pritožbenega sodišča zato pravilen zaključek prvega sodišča, da ni podana objektivna odgovornost šole za škodo, ki je tožniku nastala.

9. Po določbi 1. odstavka 147. člena OZ bi bila podana krivdna odgovornost šole za ravnanje svojega delavca – športne pedagoginje, ki je bila zadolžena za uro športne vzgoje tedaj, ko je do škodnega dogodka prišlo, če šola ne bi dokazala, da je športna pedagoginja v danih okoliščinah ravnala tako kot je bilo potrebno.

10. Prvo sodišče je v zvezi s tem ugotovilo, - da je do poškodbe tožnika prišlo med igro, v fazi napada oziroma obrambe, ko je prišlo med tožnikom, ki je bil v napadu in sošolcem, ki je bil v obrambi, do prerivanja in je tožnika sošolec odrinil tako, da sta oba padla, pri čemer je sošolec padel na tožnikovo roko in jo poškodoval; - da je igra neposredno pred škodnim dogodkom potekala neagresivno in brez posebnosti; - da je šlo za športni razred v katerem so učenci pravila igre poznali, saj so se z njimi seznanjali skozi različne elementarne igre s prirejenimi pravili malega rokometa, preko štafetnih iger, preko predhodnega igranja rokometa in preko televizije in so tudi vedeli, kaj se sme in kaj ne v smislu prekrškov; - da je bila športna pedagoginja med igro ves čas prisotna ob igrišču in jo spremljala; - da dogodka, do katerega je prišlo med napadom oziroma obrambo, športna pedagoginja ni mogla v naprej predvideti in preprečiti;

11. Pritožbeno sodišče te dejanske ugotovitve, ki so odločilne za presojo zahtevka v tem delu, sprejema kot pravilne, saj temeljijo na pravilno in popolno izvedenem dokaznem postopku in dokazni oceni izvedeni v skladu z 8. členom ZPP in utemeljeni v jasnih in popolnih razlogih. Očitki o napačni in kot je mogoče smiselno povzeti iz pritožbe, nekritični dokazni oceni, ki ni upoštevala izpovedb posameznih prič glede poučenosti o pravilih igre, o predhodnem igranju rokometa, o prisotnosti športne pedagoginje in o samem poteku igre pred poškodbo, so zato neutemeljeni. Pritožnik z opozarjanjem na posamezne dele izpovedb posameznih prič in del svoje, namreč ne more vzbuditi dvoma v pravilnost zgoraj povzetih ugotovitev. Ob tem namreč prezre celoto, predvsem pa to, da je ob zaslišanju sam takšne ugotovitve v bistvenih delih potrdil. Tako je povedal, da je do poškodbe prišlo, ko je šel v napad in je sošolec hotel napad prekiniti s prekrškom in ga je odrinil tako, da sta oba padla; da igra pred tem ni bila nič posebnega oziroma ni bila nešportna in groba; da prekrški niso bili pogosti; da je učiteljica sedela v dvorani; da ni mogla predvideti, da bi bilo v konkretnem primeru lahko kaj narobe in da je po storjenem prekršku in poškodbi igro prekinila. Tožnik je nenazadnje potrdil tudi to, da je rokomet znal igrati (naučil se ga je na igrišču zunaj in z gledanjem televizije). Pritožbeno sodišče ob kritiki poučevanja pravil igre rokometa oziroma trditvah, da takšnega poučevanja sploh ni bilo, sprejema tudi ugotovitev, da učenci tega dne res niso bili poučeni o vseh pravilih igre, vendar pa so najpomembnejša pravila poznali in so nedvomno tudi vedeli, kaj se sme in kaj ne. Glede na starost otrok je tudi povsem življenjsko in mogoče, da slednji spoznavanja pravil preko drugih iger in samega igranja, niti niso dojemali kot poučevanje, kar je pri dokazni oceni prvo sodišče tudi utemeljeno upoštevalo. Pritožbeno sodišče se pridružuje tudi stališču prvega sodišča, da je, če so učencem pravila znana, nesmiselno pričakovati oziroma zahtevati, da bi športni pedagog moral pravila vsakič znova v celoti ponoviti, ampak je bistveno, da se jih pred uro seznani s tistim, kar je vsebina učne ure (v konkretnem primeru je šlo, kot je izpovedala športna pedagoginja, za učenje načina obrambe) ter s tem, kaj se sme in kaj ne v smislu prekrškov. To pa je bilo v konkretnem primeru tudi narejeno.

12. Ne glede na to, kako podrobno so udeleženci igre seznanjeni s pravili, je jasno, da so kršitve teh pravil kljub temu sestavni del vsake igre. Tudi v konkretnem primeru ni mogoče trditi, da ob bolj poglobljenem poznavanju pravil, do prekrška in s tem poškodbe tožnika ne bi prišlo. Nenazadnje so ravno zaradi kršitev pravil, ki so pri športnih igrah, in rokomet ni pri tem nikakršna izjema, predpisane tudi kazni. Ne more pa zaradi takšnih kršitev, namernih ali nenamernih, odgovarjati delodajalec, če ni izkazano, da so posledica opustitve dolžnega ravnanja delavca. V konkretnem primeru kršitev, ki jo je storil pri igri sošolec tožnika in zaradi česar je pedagoginja igro ustavila, ni bila posledica takšne opustitve. Kot je pravilno pojasnilo že prvo sodišče, bi postavitev strožjih pravil in prepoved telesnih stikov izničila samo bistvo rokometne igre, pretiran nadzor v smislu stalnega prekinjanja igre, ob minimalnem tveganju, pa bi bil v nasprotju s ciljem samega poučevanja. Obravnavani škodni dogodek zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bil posledica kakršnekoli opustitve dolžnega ravnanja športne pedagoginje in slednja tega škodnega dogodka nikakor ne bi mogla predvideti in ga preprečiti. To je navsezadnje, poleg vseh prič, ki so bile ob dogodku prisotne, potrdil tudi sam tožnik ob zaslišanju.

13. Ob upoštevanju, da je škodo tožniku povzročil soigralec, bi šola lahko odškodninsko odgovarjala tudi na podlagi 144. člena OZ. Po tej določbi šola odgovarja za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik, ki je v njeni oskrbi, če ne dokaže, da je opravljala nadzorstvo z dolžno skrbnostjo, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Ob upoštevanju zgoraj navedenih dejanskih okoliščin v zvezi z odgovornostjo šole na podlagi določbe 1. odstavka 147. člena OZ pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je šola dokazala, da je opravljala nadzorstvo z dolžno skrbnostjo. Za takšen zaključek pa veljajo isti razlogi, kot so bili že obrazloženi v prejšnjem odstavku (normalen potek igre do kritičnega trenutka, poznavanje pravil igre, prisotnost in nadzor športne pedagoginje, nenadno ravnanje sošolca tožeče stranke L.A.).

14. Nadalje pritožbeno sodišče šteje kot neutemeljen očitek tožeče stranke, da športna pedagoginja v času nesreče še ni imela opravljenega strokovnega izpita. Pritožbeno sodišče tudi v tem delu sledi zaključku prvostopenjskega sodišča, da ni mogoče šteti, da je neopravljen strokovni izpit kakorkoli pripomogel k nastanku škodnega dogodka. Vzročne zveze med tem, da pedagoginja v času nezgode ni imela opravljenega strokovnega izpita in nastalim škodnim dogodkom, torej ni.

15. Neutemeljena je pritožba tudi v pogledu stroškovne odločitve. Stroške tožene stranke je prvostopenjsko sodišče odmerilo skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZodvT - Ur. l. RS, št. 67/2008) in navedlo za kakšna opravila in v kakšni višini jih je priznalo. Očitek, da ni jasno, kako je prvo sodišče stroške izračunalo, je zato neutemeljen. Stroški pa so tudi po višini pravilno odmerjeni oziroma so v skladu s tar. št. 3100, 3102 in 6007 ZodvT.

16. Ker pritožbeni razlogi glede na navedeno niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do njihovega povračila ni upravičen (154. v zvezi z 165. členom ZPP).