Jedro

Za predujem kot izdatek pravdnega postopka se uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku, ki obresti za plačani predujem ne predvidevajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dne 20.06.2000 izdalo uvodoma navedeni sklep, s katerim je sodni izvedenki gradbene stroke B. L. priznalo nagrado v bruto znesku 119.959,00 SIT, tožniku pa naložilo, da v osmih dneh plača manjkajoči predujem v višini 74.959,00 SIT. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožnik. Predlaga, da se mu zaradi dolgotrajnega in neodgovornega dela izvedenke priznajo pripadajoče zakonite obresti za dne 11.02.1997 plačani predujem in tudi stroški, ki jih je imel s tem, ko je banko prosil za izračun teh obresti. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožnik, potem ko je bil na glavni obravnavi dne 07.02.1997 dopuščen dokaz z izvedencem gradbene stroke, dne 11.02.1997 plačal 45.000,00 SIT predujma. Ker je sodišče prve stopnje sodni izvedenki, ki je v tem postopku izdelala mnenje oziroma "cenitveno poročilo", z izpodbijanim sklepom priznalo nagrado v višini, ki za 74.959,00 SIT presega znesek že plačanega predujma, je tožniku naložilo, da to razliko doplača. Iz potrdila (položnice), ki je pripeta na list.št. 112, je razvidno, da je tožnik dne 01.07.2000 predujem tudi doplačal. V "pritožbi zaradi preveč obračunanih stroškov tožeče stranke" tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da se na plačani znesek predujma 45.000,00 SIT obračunajo zakonske zamudne obresti. Predlaga, da mu jih zato pritožbeno sodišče prizna skupaj s stroški, ki jih je imel za izračun le-teh. Pritožbeno sodišče temu ne more slediti iz naslednjih razlogov: splošna problematika zakonskih zamudnih obresti je urejena v Zakonu o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78) in Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur.l. RS, št. 45/95). Po določbah omenjenih zakonov se obresti dolgujejo poleg glavnice v primeru zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti. Gre torej za ureditev zakonskih zamudnih obresti obligacijskih terjatev, ne pa tudi stroškov pravdnega postopka. Za predujem kot izdatek, ki nastane med postopkom ali zaradi njega, se zato ne uporabljajo določbe obligacijskega zakona, ampak določbe dvanajstega poglavja ZPP, ki obresti za plačani predujem ne predvideva. Odločitev sodišča prve stopnje je zato v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna, pritožbene navedbe upnika pa neutemeljene. Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti preverilo (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP), ali je bila morda v postopku na prvi stopnji zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6. 7., 8., 11., 12. ali 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Pritožbo dolžnice je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.