19. 6. 2023

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki sta jo vložila Marko Vihar, Bohinjska Bistrica, in Matjaž Velepec, Domžale, ki ju zastopa Odvetniška družba Podjed, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 19. junija 2023

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 383/2019 z dne 29. 10. 2019 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ng 31/2017 z dne 5. 2. 2019 se sprejme v obravnavo.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. III DoR 219/2019 z dne 11. 2. 2020 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Pritožnika sta bila manjšinska delničarja družbe AMZS, d. d., Ljubljana. Po uspešni prevzemni ponudbi je bil na skupščini družbe sprejet sklep, da se preostali manjšinski delničarji izključijo (iztisnejo). Ker je šlo za t. i. poprevzemno izključitev, tj. izključitev v obdobju treh mesecev po uspešni prevzemni ponudbi, je bila v skladu z drugim odstavkom 68. člena Zakona o prevzemih (Uradni list RS, št. 79/06, 1/08, 68/08, 35/11, 10/12, 38/12, 56/13, 25/14 in 75/15 – v nadaljevanju ZPre-1) določena ista višina denarne odpravnine, kot je bila določena prevzemna cena. Pritožnika sta zahtevala sodni preizkus višine denarne odpravnine po pravilih Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 82/13, 55/15, 15/17 in 18/21 – ZGD-1), ker naj bi bila ta določena prenizko. Sodišče prve stopnje je njun predlog zavrnilo oziroma zavrglo. Sprejelo je stališče, da v primeru, ko gre za t. i. poprevzemno izključitev, sodni preizkus primernosti denarne odpravnine ni dovoljen, ker velja domneva, da je cena, ki je bila ponujena v prevzemu, pravična. Višje sodišče se je s to presojo strinjalo in je pritožbo pritožnikov zavrnilo. Glede možnosti sodnega preizkusa pravičnosti denarne odpravnine je sprejelo stališče, da je ta možen le v položajih, ko bi bilo večinskemu delničarju mogoče očitati zlorabe, sicer pa je domneva neizpodbojna. Vrhovno sodišče ni dopustilo revizije.

2.Pritožnika zatrjujeta kršitev 2., 14., 22., 25., 33. in 67. člena Ustave. Hkrati vlagata pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 68. člena ZPre-1. Navajata, da ni šlo za obvezno, temveč za prostovoljno prevzemno ponudbo, zato pogoji iz 68. člena ZPre-1 naj ne bi bili izpolnjeni. Prav tako se ne strinjata z razlago, po kateri se prag sprejetja vsaj 90 odstotkov delnic ciljne družbe z glasovalno pravico, na katere se je ta ponudba nanašala, uporablja le v primeru prostovoljne ponudbe, ne pa tudi obvezne ponudbe. Sodišča naj bi zrelativizirala pomen 13. člena ZPre-1 in očitno dala prednost prevzemni dokumentaciji kot jasni zakonski določbi. Zato naj bi bila odločitev očitno napačna. Sodišča naj bi kršila 22. člen Ustave, ker so se sklicevala na zastarelo sodno prakso, hkrati pa naj ne bi ponudila svojih razumnih razlogov za odločitev, pri čemer sklep Vrhovnega sodišča sploh ni obrazložen. Stališče o neizpodbojnosti domneve pravične denarne odpravnine naj bi pritožnika prikrajšalo za sodno varstvo pred razlaščanjem brez primernega nadomestila. Sodišča se prav tako naj ne bi opredelila do protiustavnosti sprejete razlage drugega odstavka 68. člena ZPre-1. Pritožnika opozarjata, da je Vrhovno sodišče s sklepom št. III DoR 138/2019 z dne 19. 11. 2019 dopustilo revizijo glede identičnega pravnega vprašanja, zato bi jo moralo dopustiti tudi v njunem primeru. Ker je ni, naj bi odstopilo od svoje sodne prakse. Zaradi sprejetih stališč o neizpodbojnosti domneve pravičnega denarnega nadomestila naj pritožnika ne bi imela vsebinskega sodnega varstva in naj bi bila prikrajšana do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Tako naj bi bilo poseženo v njuno lastnino (delnice) brez primernega denarnega nadomestila, ki bi bilo predmet sodnega preizkusa primernosti.

3.Po oceni senata Ustavnega sodišča gre pri vprašanju, ki ga odpira obravnavana ustavna pritožba – tj. vprašanje (ne)izpodbojnosti domneve o pravičnosti denarnega nadomestila v primeru t. i. poprevzemne izključitve manjšinskih delničarjev –, za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Zato je senat ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 383/2019 z dne 29. 10. 2019 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ng 31/2017 z dne 5. 2. 2019 sprejel v obravnavo (1. točka izreka). O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice oziroma temeljne svoboščine pritožnikov.

4.Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča št. III DoR 219/2019 z dne 11. 2. 2020 ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) (2. točka izreka).

5.Vloge pritožnikov, ki sta jo opredelila kot pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 68. člena ZPre-1, senat Ustavnega sodišča ni obravnaval, ker sta presojo izpodbijanega člena predlagala podrejeno. Čeprav pritožnika nista izrecno navedla, da pobudo vlaga podrejeno, tak njun namen jasno izhaja iz vsebine navedb v pobudi. Pritožnika dopuščata možnost, da sodišča ZPre-1 razlagajo ustavnoskladno, kar pomeni, da pobudo vlagata le za primer, če z argumenti v ustavni pritožbi (o možni ustavnoskladni razlagi zakona) ne bi uspela. ZUstS ne omogoča, da bi pritožnik ob vložitvi ustavne pritožbe podrejeno vložil pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti predpisa, zato Ustavno sodišče take podrejene pobude ne presoja.[1] Sicer pa bi Ustavno sodišče, če bi ugotovilo, da izpodbijane odločbe temeljijo na protiustavnih in nezakonitih predpisih, oceno njihove ustavnosti in zakonitosti opravilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 59. člena ZUstS).

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Rajko Knez ter člana dr. Rok Čeferin in dr. Špelca Mežnar. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Rajko Knez

Predsednik senata

Primerjaj s sklepi Ustavnega sodišča št. Up-437/19 z dne 25. 8. 2021, št. Up-404/21 z dne 20. 9. 2021, št. Up-989/21 z dne 3. 2. 2022 in št. Up-379/20 z dne 4. 4. 2022.

1. 2. 2024

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Marka Viharja, Bohinjska Bistrica, in Matjaža Velepca, Domžale, ki ju zastopa Odvetniška družba Podjed, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 1. februarja 2024

odločilo:

1.Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 383/2019 z dne 29. 10. 2019 in zavrnilni del sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ng 31/2017 z dne 5. 2. 2019 se razveljavita in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

2.Nasprotna udeleženka zveza društev Avto-moto zveza Slovenije, Ljubljana, in družba AMZS, d. d., Ljubljana, sami nosita svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnika sta bila manjšinska delničarja družbe AMZS, d. d., Ljubljana. Po uspešni prevzemni ponudbi je bil na skupščini družbe sprejet sklep, da se preostali manjšinski delničarji izključijo (iztisnejo). Ker je šlo za t. i. poprevzemno izključitev, tj. izključitev v obdobju treh mesecev po uspešni prevzemni ponudbi, je bila v skladu z drugim odstavkom 68. člena Zakona o prevzemih (Uradni list RS, št. 79/06, 1/08, 68/08, 35/11, 10/12, 38/12, 56/13, 25/14 in 75/15 – v nadaljevanju ZPre-1) določena ista višina denarne odpravnine, kot je bila določena prevzemna cena. Pritožnika sta z dvema predlogoma zahtevala sodni preizkus višine denarne odpravnine po pravilih Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 82/13, 55/15, 15/17, 18/21 in 75/23 – v nadaljevanju ZGD-1), ker naj bi bila ta določena prenizko. Sodišče prve stopnje je njun prvi predlog zavrnilo, njun drugi predlog pa zaradi litispendence zavrglo. Sprejelo je stališče, da v primeru, ko gre za t. i. poprevzemno izključitev, sodni preizkus primernosti denarne odpravnine ni dovoljen, ker velja domneva, da je cena, ki je bila ponujena v prevzemu, pravična. Višje sodišče se je s to presojo strinjalo in je pritožbo pritožnikov zavrnilo. Glede možnosti sodnega preizkusa pravičnosti denarne odpravnine je sprejelo stališče, da je ta možen le v položajih, ko bi bilo večinskemu delničarju mogoče očitati zlorabe, sicer pa je domneva neizpodbojna. Vrhovno sodišče ni dopustilo revizije.

2.Pritožnika zatrjujeta kršitev 2., 14., 22., 25., 33. in 67. člena Ustave. Hkrati vlagata pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 68. člena ZPre-1. Navajata, da ni šlo za obvezno, temveč za prostovoljno prevzemno ponudbo, zato pogoji iz 68. člena ZPre-1 naj ne bi bili izpolnjeni. Prav tako se ne strinjata z razlago, po kateri se prag sprejetja vsaj 90 odstotkov delnic ciljne družbe z glasovalno pravico, na katere se je ta ponudba nanašala, uporablja le v primeru prostovoljne ponudbe, ne pa tudi obvezne ponudbe. Sodišča naj bi zrelativizirala pomen 13. člena ZPre-1 in očitno dala prednost prevzemni dokumentaciji kot jasni zakonski določbi. Zato naj bi bila odločitev očitno napačna. Sodišča naj bi kršila 22. člen Ustave, ker so se sklicevala na zastarelo sodno prakso, hkrati pa naj ne bi ponudila svojih razumnih razlogov za odločitev, pri čemer sklep Vrhovnega sodišča sploh ni obrazložen. Stališče o neizpodbojnosti domneve pravične denarne odpravnine naj bi pritožnika prikrajšalo za sodno varstvo pred razlaščanjem brez primernega nadomestila. Pritožnika opozarjata na spreminjajočo se sodno prakso, ki je najprej povsem izključila sodno varstvo. S spremembo ZPre-1 naj bi se uporaba domneve zaostrila po vzoru Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/25/ES z dne 21. aprila 2004 o ponudbah za prevzem (UL L 142, 30. 4. 2004, str. 12–23 – v nadaljevanju Direktiva 2004/25/ES). Vprašanja, ali gre za izpodbojno domnevo, naj Direktiva 2004/25/ES ne bi urejala. Stališče Višjega sodišča, da naj bi bila domneva izpodbojna le izjemoma, je po mnenju pritožnikov protiustavna, pri čemer se do njenega očitka, da je ustavnoskladna le razlaga, po kateri je vselej, ne le v primeru zlorabe, mogoče izpodbijati denarno odpravnino, Višje sodišče naj ne bi opredelilo, zato naj bi bila odločitev tudi arbitrarna. Pritožnika opozarjata, da je Vrhovno sodišče v drugi predhodni zadevi s sklepom št. III DoR 138/2019 z dne 19. 11. 2019 dopustilo revizijo glede identičnega pravnega vprašanja, zato bi jo moralo dopustiti tudi v njunem primeru. Ker je ni, naj bi odstopilo od svoje sodne prakse. Zaradi sprejetih stališč o neizpodbojnosti domneve pravičnega denarnega nadomestila naj pritožnika ne bi imela vsebinskega sodnega varstva in naj bi bila prikrajšana do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Tako naj bi bilo poseženo v njuno lastnino (delnice) brez primernega denarnega nadomestila, ki bi bilo predmet sodnega preizkusa primernosti.

3.Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-558/20 z dne 19. 6. 2023 ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 383/2019 z dne 29. 10. 2019 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ng 31/2017 z dne 5. 2. 2019 sprejelo v obravnavo, zoper sklep Vrhovnega sodišča št. III DoR 219/2019 z dne 11. 2. 2020 pa ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. O sprejetju je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Višje sodišče v Ljubljani.

4.Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba vročena nasprotni stranki iz gospodarskega nepravdnega postopka (v nadaljevanju nasprotna udeleženka). Pri tem je prišlo do očitne pomote, saj je bila namesto nasprotni udeleženki, tj. zvezi društev Avto-moto zvezi Slovenije, vročena prevzeti družbi AMZS. Na poziv sta sicer odgovorili obe pravni osebi, vendar je Ustavno sodišče vročitev ponovilo in ustavno pritožbo vročilo nasprotni udeleženki, ki je poslala nov odgovor na ustavno pritožbo.

5.Nasprotna udeleženka in družba AMZS predlagata, naj Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrne in pritožnikoma naloži plačilo stroškov postopka. Najprej ugovarjata, da je ustavna pritožba nepopolna, ker naj ne bi vsebovala razlogov, ki utemeljujejo zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Menita namreč, da bi morala biti ustavna pritožba obrazložena na način, da nosilne argumente obrazložitve izpodbijane sodne odločitve sooči z nasprotnimi in relevantnimi argumenti, kot to izhaja iz ustavnosodne presoje nemškega Zveznega ustavnega sodišča. Glede razlage drugega odstavka 68. člena Ustave navajata, da sta sodišči sprejeli ustavnoskladno razlago, saj sta sprejeli stališče, da je v določenih primerih domneva lahko izpodbojna, da pa obravnavani primer ni tak. Opozarjata na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-165/08, Up-1772/08, Up-379/09 z dne 1. 10. 2009 (Uradni list RS, št. 83/09, in OdlUS XVIII, 40), v kateri je Ustavno sodišče ugotovilo, da je institut izključitve manjšinskih delničarjev skladen z Ustavo in da je treba v obravnavanem primeru upoštevati Direktivo 2004/25/ES ter ZPre-1 razlagati skladno z njo. Vendar pa naj bi različne jezikovne različice dajale različne odgovore glede izpodbojnosti domneve in naj bi države članice to področje tudi različno prenesle v svoj pravni red. Zato nasprotna udeleženka in družba AMZS pojasnjujeta, kakšna naj bi bila ureditev v nekaterih drugih članicah Evropske unije (v nadaljevanju EU) in kakšna naj bi bila tuja sodna praksa, zlasti nemška, glede pogojev izpodbijanja domneve pravičnega denarnega nadomestila. Opozarjata tudi na nedavni sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 4/2022 z dne 13. 6. 2023, s katerim naj bi se Vrhovno sodišče opredelilo, enako kot nemška sodišča, da je domneva izpodbojna le izjemoma, saj tržni test zagotavlja, da je cena, ponujena v ponudbi, pravična.

6.Odgovori so bili posredovani pritožnikoma, ki sta nanje odgovorila. Glede drugega odgovora nasprotne udeleženke sta sporočila le, da je enak prvemu in da se zato do njega ne bosta ponovno opredelila. Pritožnika sta opozarjala na odločitev Vrhovnega sodišča št. III Ips 4/2022, ki je bila sprejeta po sprejetju ustavne pritožbe v obravnavo. Opozarjata, da se nanaša na primer, ko je šlo za obvezno ponudbo, in da je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je domneva iz drugega odstavka 68. člena ZPre-1 izpodbojna pod določenimi pogoji, ne da bi te pogoje obrazložilo. Opozarjata, da je bistvena razlika med delničarji, ki sprejmejo ponudbo in s tem izrazijo svojo svobodno voljo, in delničarji, ki so iztisnjeni v poprevzemnem obdobju proti svoji volji in so pravzaprav razlaščeni. Pritožnika menita, da je ključna razlaga, po kateri mora večinski delničar razpolagati ne le z 90 odstotki vseh delnic, temveč da mora biti tudi ponudba 90-odstotno uspešna glede delnic, na katere se je nanašala, pri tem pa manjšinski delničarji ne smejo biti omejeni z nalaganjem pretiranega procesnega bremena in omejenim sodnim varstvom. Le ob kumulativnem izpolnjevanju obeh pogojev je za pritožnika sprejemljiv tržni test; če je 90 odstotkov akceptantov svobodno sprejelo tržno ceno, je tako ceno mogoče pripisati tudi preostalim, tj. 10 odstotkom delničarjev, ki ponudbe niso sprejeli. Taka razlaga naj bi izhajala tudi iz tuje primerjalnopravne izkušnje, zlasti nemške.

B. – I.

Procesne predpostavke in ugovori

7.Kot je bilo pojasnjeno, je pri vročitvi ustavne pritožbe in sklepa o njenem sprejetju prišlo do očitne pomote. Tako je odgovor na ustavno pritožbo poslala tudi družba AMZS, ki je bila predmet prevzemne ponudbe v obravnavani zadevi. Ker družba AMZS ni bila stranka postopka sodnega preizkusa primernosti denarnega nadomestila, njenega odgovora Ustavno sodišče ne more upoštevati. Kolikor pa družba AMZS navaja, da je bila le objekt postopka, tega ne more uveljaviti v obravnavanem primeru, saj bi to morala najprej uveljaviti v postopku pred rednimi sodišči s prijavo udeležbe v nepravdnem postopku (22. člen Zakona o nepravdnem postopku, Uradni list RS, št. 16/19 – v nadaljevanju ZNP-1) in šele po formalnem in materialnem izčrpanju vseh pravnih sredstev vložiti ustavno pritožbo.

8.Ustavno sodišče se mora nadalje opredeliti do ugovora nasprotne udeleženke glede pogojev za vsebinsko obravnavo ustavne pritožbe. Obvezne sestavine ustavne pritožbe določa 53. člen ZUstS, ki v šesti alineji prvega odstavka odkazuje tudi na podatke, določene v Poslovniku Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20 – v nadaljevanju Poslovnik). Priloga III Poslovnika (vsebina ustavne pritožbe) tako natančneje ureja in dopolnjuje materijo iz 53. člena ZUstS. Sicer pa nasprotna udeleženka zmotno (preveč absolutno) razume posledice opustitve navedbe katere od obveznih sestavin ustavne pritožbe. Prvi odstavek 55. člena ZUstS namreč predvideva pozivanje pritožnika k dopolnitvi pomanjkljive ustavne pritožbe (s posledico kasnejšega zavrženja ustavne pritožbe, če se pritožnik na poziv ustrezno ne odzove), če sta kumulativno izpolnjena oba pogoja: (a) ustavna pritožba ne vsebuje vseh zahtevanih podatkov ali listin iz 53. člena ZUstS in (b) zaradi te pomanjkljivosti Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne more preizkusiti.[1] Seveda obstajajo take obvezne sestavine ustavne pritožbe (kot npr. navedba izpodbijanega akta in razlogi, s katerimi se utemeljujejo kršitve), katerih odsotnost bo vedno povzročila nezmožnost preizkusa ustavne pritožbe. Vendar pa je v obravnavanem primeru Ustavno sodišče že v fazi preizkusa ustavne pritožbe presodilo, da ta vsebuje vse potrebne sestavine, vključno z razlogi, s katerimi se utemeljujejo kršitve, vsaj glede ene zatrjevane kršitve in da Ustavnemu sodišču ni treba samemu iskati razlogov, ki utemeljujejo ustavno pritožbo. Glede na to, da je ugovor nasprotne udeleženke neutemeljen, je Ustavno sodišče nadaljevalo vsebinsko presojo očitkov pritožnikov.

B. – II.

Vsebinska presoja utemeljenosti ustavne pritožbe

9.Izključitev manjšinskih delničarjev je kot institut statusnega gospodarskega prava na splošno urejena v ZGD-1 (384.–388. člen), ki izključenim delničarjem med drugim daje pravico od sodišča zahtevati sodni preizkus primernosti denarne odpravnine.[2] Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-165/08, Up-1772/08, Up-379/09, ko je presojalo ureditev izključitve manjšinskih delničarjev po ZGD-1, presodilo, da je prav sodni preizkus primernosti denarne odpravnine jamstvo, da je ukrep, ki sicer pomeni poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, sorazmeren v ožjem smislu.[3]

10.Poseben režim, urejen v 68. členu ZPre-1, velja pod določenimi pogoji za izključitev manjšinskih delničarjev v t. i. poprevzemnem obdobju, tj. v treh mesecih po objavi izida prevzemne ponudbe iz prvega odstavka 68. člena ZPre-1. Po tej določbi se za izključitev manjšinskih delničarjev ciljne družbe, v kateri je prevzemnik na podlagi uspešne prevzemne ponudbe pridobil najmanj 90-odstotni delež vseh delnic te družbe z glasovalno pravico, uporabljajo določbe zakona, ki ureja gospodarske družbe, o izključitvi manjšinskih delničarjev iz družbe, če ni v drugem odstavku 68. člena ZPre-1 določeno drugače. Drugi odstavek 68. člena ZPre-1 pa določa, da če skupščina ciljne družbe na predlog prevzemnika kot glavnega delničarja v treh mesecih po objavi izida prevzemne ponudbe iz prvega odstavka 68. člena ZPre-1 sprejme sklep o prenosu delnic manjšinskih delničarjev na glavnega delničarja, mora prevzemnik kot denarno odpravnino namesto denarnega zneska, določenega po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, ponuditi nadomestilo take vrste in v taki višini, kakor je bilo določeno v prevzemni ponudbi. Iz prvega odstavka 68. člena ZPre-1 najprej izhaja pravilo, da se tudi za poprevzemno izključitev načeloma uporabljajo določbe ZGD-1 o izključitvi manjšinskih delničarjev. Izjema je določena v drugem odstavku 68. člena ZPre-1, in sicer glede vrste in višine nadomestila izključenim delničarjem. Zakon ob izpolnitvi določenih pogojev vzpostavlja domnevo, da je nadomestilo, kakršno je bilo ponujeno v prevzemni ponudbi, na podlagi katere prevzemnik pridobi najmanj 90-odstotni delež vseh delnic ciljne družbe z glasovalno pravico, pravično oziroma pošteno.

11.V obravnavanem primeru odločitvi sodišč temeljita na stališču, da v okoliščinah konkretne zadeve domneva iz drugega odstavka 68. člena ZPre-1 ni izpodbojna, kar pomeni, da njena primernost ne more biti predmet sodnega preizkusa. Možnost izpodbijanja naj bi namreč bila po stališču Višjega sodišča omejena le na primere, ko je mogoče prevzemniku očitati zlorabo pravic.[4] Pritožnika sta v postopku zatrjevala drugače, in sicer, da bi moralo biti sodno varstvo vselej zagotovljeno, torej ne glede na to, ali je mogoče prevzemniku očitati zlorabo pravic, saj naj bi bila le taka razlaga ustavnoskladna, v ustavni pritožbi pa tudi, da Direktiva 2004/25/ES vprašanja (ne)izpodbojnosti naj ne bi urejala. Nasprotna udeleženka pa meni, da je treba upoštevati pravo EU in da je Direktivo 2004/25/ES mogoče razumeti le tako, da je domneva neizpodbojna, pri čemer se opira le na slovensko jezikovno različico besedila.

12.Določbe ZPre-1 so izvedbene določbe prava EU. Kot izhaja tudi iz 2. člena ZPre-1, se z ZPre-1 v pravni red Republike Slovenije prenaša Direktiva 2004/25/ES. Zahteve enotne uporabe prava EU in načela enakosti nalagajo, da se pojmi iz posameznih določb prava EU, ki za določitev njihovega pomena in obsega ne napotujejo izrecno na pravo držav članic, običajno v vsej EU razlagajo neodvisno in enotno,[5] ob upoštevanju besedila te določbe ter sobesedila in ciljev, ki jih uresničuje ureditev, katere del je. Ustavno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da mora na podlagi tretjega odstavka 3.a člena Ustave pri odločanju o zadevi, ki pomeni odločitev na področju izvajanja prava, upoštevati primarno in sekundarno zakonodajo EU ter sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU). Republika Slovenija je izvrševanje dela svojih suverenih pravic prenesla na EU. Nanjo je prenesla tudi normativno urejanje na nekaterih področjih, ki ga je treba upoštevati pri odločanju. Še več, SEU je že sprejelo stališče, da ne morejo obstajati primeri, v katerih nacionalna ureditev spada na področje uporabe prava EU, ne da bi se uporabljale tudi temeljne pravice iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 202, 7. 6. 2016 – v nadaljevanju Listina). Dejstvo, da se uporabi pravo EU, vključuje uporabo temeljnih pravic, ki jih zagotavlja Listina.[6] Da gre v obravnavanem primeru za položaj, ko je pravno odločilno tudi pravo EU, ne more biti sporno. Že SEU je namreč sprejelo stališče, da gre za položaj, ki ga ureja pravo EU, in se uporablja Listina, tudi kadar gre za postopek, ki se tako kot ta, ki je predmet ustavne pritožbe, vodi na podlagi določb nacionalnega prava, s katerimi je prenesena Direktiva 2004/25/ES.[7] Zato mora Ustavno sodišče pri svoji presoji v obravnavanem primeru upoštevati tako navedeno direktivo kot tudi Listino.

13.Kot je že bilo pojasnjeno, je ZPre-1 izvedbeni zakon, s katerim se je v slovenski pravni red prenesla Direktiva 2004/25/ES. Njen temeljni cilj je varstvo interesov imetnikov vrednostnih papirjev družb, za katere velja zakonodaja države članice, kadar so te družbe predmet ponudb za prevzem ali spremembe kontrole (druga uvodna izjava Direktive 2004/25/ES), in še posebej varstvo imetnikov z manjšinskim deležem, saj morajo države članice sprejeti ustrezne ukrepe (deveta uvodna izjava Direktive 2004/25/ES).[8] Gre za usmeritvena načela, kako naj države članice uporabljajo to direktivo.[9] V zvezi z denarnim nadomestilom, ki naj bi ga prejeli iztisnjeni delničarji po obvezni ponudbi, Direktiva 2004/25/ES v tretjem pododstavku petega odstavka 15. člena določa le, da se po obvezni ponudbi nadomestilo, ponujeno v ponudbi, šteje kot pravično. Določa torej pravno domnevo.

14.V slovenski pravni terminologiji besedna zveza "se šteje", ki je uporabljena v tretjem pododstavku petega odstavka 15. člena Direktive 2004/25/ES, običajno označuje neizpodbojne pravne domneve. Prava EU pa ni mogoče razlagati le s pomočjo slovenske jezikovne različice, saj so vse jezikovne različice enako verodostojne.[10] V skladu z ustaljeno sodno prakso SEU se namreč ena od jezikovnih različic določbe prava EU ne more uporabljati kot edina podlaga za razlago te določbe oziroma ne more imeti prednosti pred drugimi jezikovnimi različicami, ker je treba določbe prava EU razlagati in uporabljati enotno, ob upoštevanju različic v vseh jezikih EU.[11] Nacionalno sodišče v zvezi s tem res ni dolžno preučiti vsake od jezikovnih različic zadevne določbe EU, mora pa upoštevati razlike med jezikovnimi različicami te določbe, ki jih pozna, zlasti če te razlike navedejo stranke in so dokazane.[12] Nadalje je treba upoštevati, da se v pravu EU uporabljajo terminologija, ki je lastna temu pravu, in avtonomni pojmi, ki nimajo nujno enake vsebine kot enakovredni pojmi, ki lahko obstajajo v nacionalnih pravih.[13] Tuje jezikovne različice Direktive 2004/25/ES uporabljajo izraze, ki jim je mogoče pripisati bodisi pomen izpodbojne domneve (na primer angl. presumed, fr. présumée, pt. presume-se), ki nakazuje na besedno zvezo "domneva se", bodisi pomen neizpodbojne domneve (na primer nem. gilt, it. considerare, šp. se considerará, hr. smatrat će se, nl. wordt aangenomen), kar nakazuje na besedi "šteje" oziroma "velja". Poleg tega je treba vsako določbo prava EU obravnavati v okviru njenega konteksta in jo razlagati ob upoštevanju vseh določb tega prava, njenih ciljev in razvoja na dan, ko je treba to določbo uporabiti.[14] Jezikovna razlaga sama tako ne omogoča zanesljivega sklepanja o neizpodbojnosti domneve, zlasti ne ob upoštevanju namena Direktive 2004/25/ES zaščititi imetnike vrednostnih papirjev, predvsem tistih z manjšinskim deležem, kadar pride do prevzema njihovih družb (primerjaj deveto uvodno izjavo Direktive 2004/25/ES).[15] Tudi iz zakonodajnega gradiva ne izhaja jasno, kakšen je bil namen evropskega zakonodajalca.[16] Iz t. i. Winterjevega poročila,[17] ki je služilo kot temelj za pripravo zakonodajnega predloga Direktive 2004/25/ES, izhaja, da so strokovnjaki tega področja prava predlagali, da je domneva izpodbojna v specifičnih okoliščinah (rebuttable in particular circumstances). Pri tem iz poročila ne izhaja, katere naj bi bile te specifične okoliščine. Prav tako iz pripravljalnih gradiv Evropske komisije[18] izhaja, da se je ta naslonila na Smernice Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (v nadaljevanju OECD) o korporativnem upravljanju, ki v smernici št. II.G posebej poudarja, da je treba manjšinske delničarje varovati pred zlorabami večinskega delničarja ali takimi ravnanji v njegovem interesu, posredno ali neposredno, in da morajo imeti manjšinski delničarji na voljo učinkovito sodno varstvo.[19] Tudi primerjalnopravno[20] je mogoče ugotoviti, da so države članice v tem delu Direktivo 2004/25/ES različno prenesle v svoj pravni red, saj je v nekaterih pravično denarno nadomestilo izpodbojno (denimo Portugalska, Nizozemska, Francija), v drugih je izpodbojno le, ko gre za zlorabe (denimo Avstrija), v tretjih (denimo Nemčija) pa vprašanje ostaja odprto in je posledično tudi sodna praksa neenotna.[21] Prav tako iz spoznanj pravne teorije izhajajo nasprotujoča si stališča o (ne)izpodbojnosti te domneve, ki jih je mogoče razvrstiti v tri skupine, pri čemer je vsem trem skupno strinjanje, da je Direktiva 2004/25/ES v tem delu nejasna. Prva skupina pravnih teoretikov meni, da domneva ni izpodbojna.[22] Druga skupina omejuje izpodbojnost le na specifične okoliščine, pri čemer se bodisi opirajo na že omenjeno Winterjevo poročilo[23] bodisi izhajajo iz tega, da morajo ceno za to, da bi bila ta poštena, sprejeti imetniki vsaj navadne večine delnic ciljne družbe, ki so predmet obvezne prevzemne ponudbe, sicer pa mora ceno določiti sodišče.[24] Tretja skupina šteje, da je domneva izpodbojna in da morajo imeti manjšinski delničarji možnost, da višino denarnega nadomestila sodno preizkusijo.[25] SEU te določbe Direktive 2004/25/ES še ni razlagalo.

15.Vprašanje, kako razlagati tretji pododstavek petega odstavka 15. člena Direktive 2004/25/ES, ali je mogoče domnevo, ki jo vsebuje navedena določba direktive, razlagati na način, da domneva pravičnosti denarnega nadomestila ni izpodbojna in torej ne more biti predmet sodnega preizkusa, in če je izpodbojna, ali je ta izpodbojnost neomejena, ali pa je morebiti omejena na specifične primere, pa je lahko pomembno tudi z vidika primarnega prava EU, konkretno 47. člena Listine. Ta ureja pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča. V svojem prvem odstavku zagotavlja, da ima vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom EU, zagotovljeno pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem, v skladu s pogoji, določenimi v tem členu, v drugem pa vsakomur zagotavlja pravico, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče. Iz sodne prakse SEU izhaja, da je 47. člen Listine dovolj sam po sebi in ga ni treba pojasnjevati z določbami prava EU ali nacionalnega prava, da bi se posameznikom podelila pravica, na katero se lahko sklicujejo.[26] Člen 47 Listine temelji na prvem odstavku 6. člena in 13. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP).[27] Po stališču Komisije za človekove pravice v zadevi Bramelid imajo manjšinski delničarji v primeru svoje (korporativne) izključitve pravico pred rednimi sodišči izpodbijati neodvisno ceno, ki so jo določili arbitri, ker obvezna arbitraža po švedski zakonodaji ni zagotavljala jamstev iz 6. člena EKČP.[28] Upoštevati je treba tudi, da morajo nacionalna sodišča v skladu z ustaljeno sodno prakso SEU na podlagi načela lojalnega sodelovanja, ki je določeno v tretjem odstavku 4. člena Pogodbe o Evropski uniji (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – v nadaljevanju PEU), zagotoviti sodno varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava EU.[29] Poleg tega pa prvi odstavek 19. člena PEU državam članicam nalaga, naj določijo pravna sredstva, ki so potrebna za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva na področjih, ki so zajeta s pravom EU.[30] Ta obveznost držav članic ustreza pravici iz 47. člena Listine, v skladu s katerim ima vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom EU, pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem.[31] Zato je treba ne le določiti pravno sredstvo in s tem zagotoviti sodno varstvo, temveč to pravno sredstvo oblikovati tako, da bo učinkovito v skladu z zahtevami 47. člena Listine, ki pomeni potrditev načela učinkovitega sodnega varstva.[32] Neizpodbojnost domneve o pravični ceni oziroma izpodbojnost, omejena na specifične primere, bi lahko trčila ob pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 47. člena Listine, saj izključi oziroma omeji možnost, da posameznik doseže sodno varstvo svoje pravice do poštenega nadomestila zaradi iztisnitve, ki mu jo zagotavlja pravo EU, konkretno Direktiva 2004/25/ES, ki v prvem pododstavku petega odstavka 15. člena zavezuje države članice, da poskrbijo za zagotovitev pravične cene.

16.V slovenskem pravnem redu velja načelo iura novit curia, ki pomeni, da sodišče pozna pravo, ne glede na to, ali se stranka nanj sklicuje ali ne. Pri tem je odločilno le to, da stranka poda ustrezno trditveno podlago. Tako tretji odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – v nadaljevanju ZPP) (ki se smiselno uporablja tudi v gospodarskem nepravdnem postopku) izrecno določa, da vzame sodnik tožbo v postopek tudi tedaj, ko tožeča stranka ne navede pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo navede, sodnik ni vezan nanjo. Po načelu iura novit curia je torej pravna kvalifikacija tožbenega zahtevka naloga sodišča.[33] Kadar gre za položaj, ki ga ureja (tudi) pravo EU, to pomeni, da mora sodišče pri svoji presoji uporabiti tudi pravo EU, in to ne glede na to, ali so se stranke v postopku nanj sploh sklicevale. Pravo EU navedenemu stališču ne nasprotuje. V skladu z ustaljeno sodno prakso SEU namreč velja načelo procesne avtonomije, ki pomeni, da kadar neko postopkovno vprašanje področje ni urejeno s predpisi EU, se uporabijo nacionalna postopkovna pravila, vendar le, če niso manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in, hkrati, da z njimi ni v praksi onemogočeno ali preveč oteženo uresničevanje pravic, ki jih priznava pravo EU (načelo učinkovitosti).[34] Pravo EU, zlasti načelo učinkovitosti, tako načeloma ne zahteva, da morajo nacionalna sodišča po uradni dolžnosti preizkusiti razlog glede kršitve prava EU, na način, da prekoračijo meje spora, kot so ga razmejile stranke s svojimi navedbami, in se oprejo na druga dejstva in okoliščine od tistih, ki so jih navedle stranke spora.[35] Neodvisno od navedb strank, torej po uradni dolžnosti, morajo nacionalna sodišča v skladu s pravom EU delovati v primerih, v katerih interes javnosti zahteva tako delovanje.[36] V obravnavanem primeru je tako treba upoštevati, da po drugem odstavku 607. člena ZGD-1, ki se na podlagi drugega odstavka 388. člena ZGD-1 uporablja tudi za sodno določitev primerne denarne odpravnine, sodišče lahko ugotavlja tudi dejstva, ki jih udeleženci niso navedli, in izvede dokaze, ki jih udeleženci niso predlagali. Ta določba torej kot posebno pravilo (lex specialis) izključuje uporabo splošnega pravila (lex generalis) drugega odstavka 7. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP-1, po katerem sme sodišče po uradni dolžnosti ugotavljati dejstva in izvajati dokaze samo, kadar iz obravnave in dokazovanja izhaja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne smejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP).[37] Po stališču sodne prakse gre pri sodnem preizkusu denarne odpravnine za predlagalni nepravdni postopek, v katerem velja razpravno načelo v omiljeni obliki, saj lahko sodišče v postopku ugotavlja tudi dejstva, ki jih udeleženci niso navedli, in izvede dokaze, ki jih udeleženci niso predlagali.[38] Z vidika prava EU in načela nacionalne procesne avtonomije ni sporno, da lahko sodišče ugotavlja tudi druga dejstva in ne le tista, ki jih s trditvami zamejijo stranke. To velja tudi za trditve in dokaze, ki bi lahko utemeljili kršitve prava EU.

17.Načelo iura novit curia, ki po povedanem vključuje tudi pravo EU, še ne pomeni, da mora nacionalno sodišče, ko odloča, vselej tudi predložiti zadevo SEU v predhodno odločanje. Načelo iura novit curia pa pomeni, da nacionalna sodišča pri svojem odločanju prava EU ne morejo enostavno prezreti in morajo, če gre za zadevo, ki sega na področje urejanja prava EU, bodisi določbo nacionalnega prava razlagati skladno s pravom EU bodisi določbe prava EU neposredno uporabiti v konkretnem primeru. Drugačno ravnanje sodišč bi namreč pomenilo kršitev načel neposredne uporabe prava EU, neposrednega učinka določb prava EU in evropskoskladne razlage, ki so v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo tudi notranja ustavnopravna načela, ki zavezujejo z močjo Ustave.

18.V skladu s prvim odstavkom 21. člena Direktive 2004/25//EU morajo države članice sprejeti zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, in o tem obvestiti Evropsko komisijo. Državni zbor je to storil s sprejetjem ZPre-1, na kar je izrecno opozoril v 2. členu tega zakona. Ta določba pomeni nomotehnično pravilo, ki pojasnjuje, da se z nacionalnim predpisom prenaša direktiva,[40] in hkrati zagotavlja potrebno transparentnost, da se posamezniki seznanijo s svojimi pravicami in obveznostmi. V skladu s sodno prakso SEU za prenos direktive v nacionalni pravni red namreč ne zadošča le, da so določbe direktive prenesene z nesporno zavezujočo močjo ter z zahtevano specifičnostjo, natančnostjo in jasnostjo,[41] temveč se zahteva tudi ustrezna javnost nacionalnih ukrepov, sprejetih na podlagi ureditve EU, s čimer se omogoči, da bodo pravni subjekti, ki jih taki ukrepi zadevajo, poznali obseg svojih pravic in obveznosti na posebnem področju, ki ga ureja pravo EU.[42] Le na ta način je izpolnjena zahteva po pravni varnosti. Taka transparentnost hkrati omogoča, da sodišča prava EU ne prezrejo.[43] Ker torej peti odstavek 68. člena ZPre-1 po svoji vsebini pomeni prenos tretjega pododstavka petega odstavka 15. člena Direktive 2004/25/ES, sodišče ne more odločiti drugače, kot da pri svoji razlagi te določbe zakona upošteva tudi Direktivo 2004/25/ES. Tako kot mora Ustavno sodišče pri razlagi nacionalnega prava (Ustave in drugih predpisov) upoštevati pravo EU, in sicer tako, kot izhaja iz aktov EU oziroma kot se je razvilo v praksi SEU,[44] morajo na enak način ravnati tudi redna sodišča. Ta zahteva izhaja tako iz prava EU kot tudi iz tretjega odstavka 3.a člena Ustave, ki zavezuje vse državne organe, torej tudi sodišča, da morajo pravo EU pri izvrševanju svojih pristojnosti uporabljati v skladu s pravno ureditvijo te organizacije.[45] ZPre-1 je treba razlagati v skladu z načelom evropskoskladne razlage: zakon je treba razlagati v luči prava EU in v skladu z njegovim namenom, da bi se zagotovila polna učinkovitost prava EU.[46] Sodišča morajo tako ravnati ne glede na to, ali se stranke postopka na pravo EU sploh sklicujejo. Odločilno je namreč, ali stranke podajo ustrezno trditveno podlago. Ker pa je v obravnavanem primeru, kot je že bilo pojasnjeno, razpravno načelo omiljeno (drugi odstavek 607. člena v zvezi z drugim odstavkom 383. člena ZGD-1), morajo sodišča pravo EU upoštevati na način, da niso vezana zgolj na trditve in dokaze, ki jih predlagajo stranke, temveč lahko ravnajo po uradni dolžnosti (ex officio).

19.Poseben položaj za nacionalna sodišča nastane v primeru, če je določba prava EU razlagalno nejasna ali če nastane dvom, ali je določba oziroma sekundarni akt prava EU skladen s primarnim pravom EU, torej veljaven. Vendar jim pravo EU, natančneje 267. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – v nadaljevanju PDEU), daje možnost, da spor razreši jo s pomočjo predložitve zadeve SEU v predhodno odločanje. Namen postopka po 267. členu PDEU je namreč med drugim preprečiti, da bi se v kateri koli državi članici izoblikovala nacionalna sodna praksa, ki ne bi bila skladna s pravili prava EU.[47] Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-1056/11 z dne 21. 11. 2013 podrobneje pojasnilo mehanizem predložitve SEU v predhodno odločanje.[48] Iz tretjega odstavka 267. člena PDEU sicer izhaja, da je po pravu EU vprašanje za predhodno odločanje SEU dolžno predložiti le sodišče, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva.[49] Ko se nacionalnemu sodišču postavi vprašanje v zvezi z razlago prava EU, pa nacionalno sodišče nižje stopnje vprašanja za predhodno odločanje po pravu EU ni dolžno postaviti, nedvomno pa to lahko stori,[50] saj ima za to izrecno pravno podlago v drugem odstavku 267. člena PDEU.[51] Tak je položaj tudi v obravnavani zadevi. Višje sodišče namreč ni sodišče, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva (tretji odstavek 267. člena PDEU), zato zanj ne velja dolžnost predložitve zadeve v predhodno odločanje SEU, temveč le možnost predložitve (drugi odstavek 267. člena PDEU). Zoper odločitev Višjega sodišča je namreč mogoče vložiti predlog za dopustitev revizije, kar ima za posledico, da v skladu s sodno prakso SEU ne gre za sodišče v smislu tretjega odstavka 267. člena PDEU. [52] Vendar pa mu prav možnost, da lahko zadevo predloži v predhodno odločanje SEU, omogoči, da razreši spor na način, da na eni strani zavaruje posameznikovo pravico, ki mu jo daje pravo EU, in s tem hkrati zagotovi polno učinkovitost prava EU,[53] na drugi strani pa s tem zagotovi ustavnoskladno rešitev, saj ta po ustaljeni ustavnosodni presoji vključuje tudi tako razlago nacionalne norme, ki je evropskoskladna.[54]

20.V obravnavani zadevi sta sodišči prve in druge stopnje, ki torej nista sodišči, zoper kateri po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva (tretji odstavek 267. člena PDEU), razlagali drugi odstavek 68. člena ZPre-1 ne glede na dejstvo, da gre za določbo nacionalnega prava, ki pomeni izvajanje prava EU. Čeprav sta v svoji obrazložitvi Direktivo 2004/25/ES uporabili v zvezi z vprašanjem pogoja, da mora ponudbo sprejeti 90 odstotkov naslovnikov za prostovoljno ponudbo (Višje sodišče pa tudi pri zavrnitvi očitka o nedopustnem posegu v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave), za vprašanje (ne)izpodbojnosti omenjene pravne domneve direktive nista upoštevali in drugega odstavka 68. člena ZPre-1 nista razlagali skladno s to direktivo. To pomeni, da prava EU nista uporabili na način, kot ga ta zahteva in kot jima predpisuje tretji odstavek 3.a člena Ustave. Čeprav gre za določbo, ki neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin,[55] temveč določa temeljno ustavno načelo, ki vse državne organe zavezuje k spoštovanju temeljnih načel prava EU kot notranjepravnih ustavnih načel, ima njegova vsebina vpliv na posamezne človekove pravice,[56] zlasti na pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

21.Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča iz 22. člena Ustave med drugim izhaja, da je treba zagotoviti spoštovanje ustavnoskladne razlage[57] ter v okviru upoštevanja direktiv tudi načelo skladne razlage s pravom EU.[58] Sodišče, ki odloča o zadevi, ki pomeni izvajanje prava EU, in pri razlagi določbe nacionalnega prava, ki v nacionalni pravni red prenaša direktivo, prezre določbo direktive in je pri razlagi ne upošteva, lahko pritožnika prikrajša ali pa mu omeji pravico, ki je določena v pravu EU. Kot je pojasnjeno v 15. točki obrazložitve, morajo nacionalna sodišča na podlagi načela lojalnega sodelovanja (tretji odstavek 4. člena PDEU) zagotoviti sodno varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava EU. Pri tem jih vežeta kot temeljni načeli prava EU in tudi notranjepravni načeli, ki segata na ustavno raven,[59] načelo zagotavljanja polne učinkovitosti prava EU in načelo učinkovitega zagotavljanja pravic prava EU. To morajo storiti na način, da zakon, ki pomeni prenos prava EU v nacionalni pravni red, razlagajo v luči prava EU in v skladu z njegovim namenom,[60] sicer lahko gre za kršitev pravice iz 22. člena Ustave, v kateri se zrcalijo splošna načela prava EU, ki so tudi notranjepravna načela (tretji odstavek 3.a člena Ustave), ko gre za sodni postopek v zadevi, ki pomeni izvajanje prava EU.

22.Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da dejstvo, da je sodišče v nekem konkretnem postopku kršilo pravo EU, samo po sebi ne more utemeljiti ustavne pritožbe, razen v tistih primerih, ko bi s tem bila kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina.[61] Kršitev prava EU mora torej biti toliko kvalificirana, da doseže raven varstva človekovih pravic ali temeljnih svoboščin na ravni Ustave ali obveznosti iz splošno veljavnih pravil mednarodnega prava in mednarodnih pogodb, ki obvezujejo Republiko Slovenijo. V obravnavanem primeru je to vprašanje spoštovanja pravice do sodnega varstva. Sodišči sta razlagali drugi odstavek 68. člena ZPre-1, ki v slovenski pravni red prenaša peti pododstavek petega odstavka 15. člena Direktive 2004/25/ES in gre torej za izvajanje prava EU.[62] Kot je bilo pojasnjeno v obrazložitvi te odločbe (glej 12. do 14. točko), ta določba specifično ureja vprašanje domneve pravične denarne odpravnine, sodišči pa sta jo pri razlagi drugega odstavka 68. člena ZPre-1 povsem prezrli (glej zlasti 13. do 17. točko obrazložitve sklepa Višjega sodišča in 19. točko obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje). Takšno ravnanje ni brez vpliva na pravico pritožnikov do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave oziroma do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča iz 47. člena Listine, ki ji ustrezata 6. in 13. člen EKČP, kot tudi na pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave ter 17. člena Listine, ki ji ustreza 1. člen Prvega protokola k EKČP. Od razlage vprašanja izpodbojnosti domneve pravičnega denarnega nadomestila je namreč odvisen obseg pravice do sodnega varstva v primeru poprevzemne izključitve manjšinskih delničarjev (glej zlasti 15. točko obrazložitve te odločbe). Izključitev manjšinskih delničarjev pa po ustaljeni ustavnosodni presoji pomeni poseg v njihovo pravico do zasebne lastnine, ki je sorazmeren prav zaradi možnosti sodnega preizkusa pravičnosti denarnega nadomestila (glej zlasti 9. točko obrazložitve te odločbe). Glede na navedeno sodišči v okoliščinah konkretnega primera nista spoštovali zahtev iz 22. člena Ustave.

23.Iz navedenega razloga je Ustavno sodišče sklepa sodišča prve in druge stopnje v obsegu, ki izhaja iz 1. točke izreka, razveljavilo in vrnilo zadevo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje (1. točka izreka). V ponovljenem postopku bosta sodišči morali drugi odstavek 68. člena ZPre-1 razložiti skladno s pravom EU, kar pomeni, da bosta morali upoštevati peti pododstavek tretjega odstavka 15. člena Direktive 2004/25/ES. Če bosta pri razlagi te določbe presodili, da ni dovolj jasna ali da je celo neveljavna zaradi kršitve 47. člena Listine, bosta lahko zadevo predložili v predhodno odločanje SEU (drugi odstavek 267. člena PDEU).

24.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS). Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, teh pa nasprotna udeleženka in družba AMZS ne navajata. Ustavno sodišče je zato o predlogih za povrnitev stroškov odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

25.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič in Marko Šorli. Ustavno sodišče je 1. točko izreka sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnica Mežnar in sodnik Čeferin. Ustavno sodišče je 2. točko izreka sprejelo soglasno. Sodnik Knez je dal pritrdilno ločeno mnenje, sodnica Mežnar in sodnik Čeferin pa odklonilno ločeno mnenje.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Tako že v odločbi Ustavnega sodišča št. Up-239/15 z dne 7. 6. 2017 (Uradni list RS, št. 45/17, in OdlUS XXII, 24), 10. točka obrazložitve.

[2]Glede njegove podrobnejše značilnosti in skladnosti instituta z Ustavo glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-165/08, Up-1772/08, Up-379/09.

[3]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-165/08, Up-1772/08, Up-379/09, zlasti 32. točka obrazložitve.

[4]Prim. sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 4/2022.

[5]Sodba SEU v zadevi Kásler in Káslerné Rábai proti OTP Jelzálogbank Zrt, C-26/13, z dne 30. 4. 2014, 37. točka obrazložitve.

[6]Glej sodbo SEU v zadevi Åklagaren proti Hans Åkerberg Fransson, C-617/10, z dne 26. 2. 2013, 21. točka obrazložitve.

[7]Sodba SEU v zadevi Adler Real Estate in drugi proti Übernahmekommission, C-546/18, z dne 9. 9. 2021, 42. točka obrazložitve.

[8]Glej v tem smislu tudi sodbi SEU v zadevah Marco Tronchetti Provera SpA in drugi, C-206/16, z dne 20. 7. 2017, 24. in 26. točka obrazložitve, in Euromin Holdings (Cyprus) Limited, C‑735/19, z dne 10. 12. 2020, 84. točka obrazložitve.

[9]Tako v sodbi SEU v zadevi Audiolux SA in drugi, C-101/08, z dne 15. 10. 2009, 51. točka obrazložitve.

[10]Sodba SEU v zadevi C.I.L.F.I.T. in drugi, C-283/81, z dne 6. 10. 1982, 18. točka obrazložitve.

[11]Glej zlasti sodbo SEU v zadevi A, C-950/19, z dne 24. 3. 2021, A, 37. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa.

[12]Tako v sodbi SEU v zadevi Consorzio Italian Management, Catania Multiservizi SpA proti Rete Ferroviaria Italiana SpA, C-561/19, z dne 6. 10. 2021, 44. točka obrazložitve.

[13]Glej v tem smislu sodbo SEU v zadevi C.I.L.F.I.T. in drugi, 19. točka obrazložitve.

[14]Prav tam, 20. točka obrazložitve, in sodba SEU v zadevi Association France Nature Environnement, C-379/15, z dne 28. 7. 2016, 49. točka obrazložitve.

[15]Namen varstva manjšinskih delničarjev je Evropska komisija izrazila že v predlogu direktive. Glej Proposal for a Directive of the European Parliament and of the Council on takeover bids, COM(2002) 534 final - 2002/0240(COD) z dne 2. 10. 2002 (2003/C 45 E/01, E/02).

[16]Prav tam. Prvi predlog direktive izključitve manjšinskih delničarjev sploh ni urejal. Glej podrobneje o poteku zakonodajnega postopka M. F. Mendes, Squeeze-out and the protection of minority shareholdes, Article 15 of the Takeover Directive vs the EU Treaties and the Charter of Fundamental Rights of the European Union, Revista de Direito das Sociedades, št. 2 (2021), str. 205.

[17]W. J. Winter et al., Report of the High Level Group of Company Law Experts on Issues Related to Takeover Bids in the European Union (10. 1. 2002), str. 65–66.

[18]Communication from the Commission to the Council and the European Parliament –Modernising Company Law and Enhancing Corporate Governance in the European Union – A Plan to Move Forward (COM/2003/0284 final), str. 14.

[19]G20/OECD Principles of Corporate Governance 2023. Smernico s povsem enako vsebino so vsebovale že prve smernice OECD iz leta 1999 (takrat pod št. III.B).

[20]Za primerjalnopravni prikaz glej npr. L. Bernard, Izpodbojnost domneve pravičnega nadomestila pri poprevzemni izključitvi manjšinskih delničarjev, Pravna praksa, št. 13 (2020), str. 21, ter C. van der Elst in L. van den Steen, Balancing the Interests of Minority and Majority Shareholders: A Comparative Analysis of the Squeeze-out and Sell-out Rights, European Company and Financial Law Review, št. 4 (2009), str. 424–433.

[21]Za ilustracijo, prvostopenjsko Deželno sodišče v Frankfurtu ob Majni (Landgericht Frankfurt am Main) je na primer menilo, da je domneva pravičnega nadomestila izpodbojna (LG Frankfurt am Main, Beschluss št. 3-5 O 15/08, 3-05 O 15/08, 3-05 O 15/08, 3-5 O 15/08 z dne 5. 8. 2008). Pritožbeno Višje deželno sodišče v Frankfurtu ob Majni (Oberlandesgericht Frankfurt am Main) je v več odločbah vprašanje (ne)izpodbojnosti domneve namerno pustilo odprto (OLG Frankfurt am Main, Beschluss št. WpÃœG 2/08 z dne 9. 12. 2008 in Beschluss št. WpÃœG 10/11 z dne 21. 5. 2012 ter Beschluss št. WpÃœG 3/13 z dne 28. 1. 2014. Obe najvišji sodišči, Zvezno ustavno sodišče (BVerfG, Beschluss št. 1 BvR 96/09 z dne 16. 5. 2012) in Zvezno vrhovno sodišče (Urteil št. II ZR 198/11 z dne 18. 12. 2012), vprašanje puščata odprto.

[22]H. Krause, Die EU-Übernahmerichtiline – Anpassungsbedarf im Wertpapiererwerbs- und Übernahmegesetz, Der Betriebs-Berater (2004), str. 118; A. Austmann in P. Mennicke, Übernahmerechlicher Freeze-out und Sell-out, Neue Zeitschrift für Gesellschaftrecht (2004), str. 851.

[23]C. van der Elst in L. van den Steen, Opportunities in the M&A aftermarket: squeezing out and selling out, Financial Law Institute, Universiteit Gent, september 2006, str. 32.

[24]T. Kaisanlahti, When Is a Tender Price Fair in a Squeeze-Out?, European Business Organization Law Review, št. 4 (2008), str. 518.

[25]S. Maul in L. Furtwengler v: P. Kindler in J. Lieder (ur.), European Corporate Law, Article-by-Article Commentary, Beck-Hart-Nomos, Baden-Baden, München, New York, Oxford 2021, str. 1022; T. Heidel in D. Lochner, Der übernahmerechtliche Squeeze- und Sell-out gemäß §§ 39a ff. WpÜG, v: Der Konzern, št. 10 (2006), str. 656; Peter O. Mülbert, Umsetzungsfragen der Übernahmerechlichtlinie – erheblicher Änderungsbedarf bei den heutigen Vorschriften des WpÜG, Neue Zeitschrift für Gesellschaftrecht (2004), str. 634. Ventoruzzo sicer dopušča izpodbojnost, vendar izraža svoj dvom o obsegu sodne presoje odločitve, ki jo je glede cene sprejel evropski zakonodajalec. M. Ventoruzzo, Freeze-Outs: Transcontinental Analysis and Reform Proposals, Virginia Journal of International Law, št. 4 (2010), in ECGI – Law Working Paper št. 137 (2009), str. 44–45.

[26]V tem smislu glej sodbe SEU v zadevi Egenberger, C-414/16, z dne 17. 4. 2018, 58. in 61. točka obrazložitve; združenih zadevah Országos Idegenrendészeti Főigazgatósag Dél-alföldi Regionális Igazgatóság, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, z dne 14. 5. 2020, 140. točka obrazložitve; in zadevi B. proti centre publique d'action sociale de Liège, C-233/19, z dne 30. 9. 2020, 55. točka obrazložitve.

[27]Pojasnilo k členu 47 – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča; Pojasnila k Listini o temeljnih pravicah (2007/C 303/02), UL C 303, 14. 12. 2007, str. 29–30.

[28]Odločitev Komisije za človekove pravice v zadevi Lars Bramelid in Anne-Marie Malmström proti Švedski z dne 12. 10. 1982.

[29]Glej v tem smislu sodbe SEU v zadevah Rewe, C-33/76, z dne 16. 12. 1976, 5. točka obrazložitve; Comet, C-45/76, z dne 16. 12. 1976, 12. točka obrazložitve; Simmenthal, C-106/77, z dne 9. 3. 1978, 21. in 22. točka obrazložitve; Factortame in drugi, C-213/89, z dne 19. 6. 1990, 19. točka obrazložitve; Peterbroeck, C‑312/93, z dne 14. 12. 1995, 12. točka obrazložitve; in številne druge.

[30]Sodba SEU v zadevi Lesoochranárske zoskupenie VLK, C‑243/15, z dne 8. 11. 2016, 50. točka obrazložitve, in v tem smislu sodba SEU v zadevi M, C‑560/14, z dne 9. 2. 2017, 30. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa.

[31]Glej v tem smislu sodbo SEU v zadevi Berlioz Investment Fund, C‑682/15, z dne 16. 5. 2017, 44. točka obrazložitve, in sodbo SEU v zadevi Moussa Sacko proti Commissione Territoriale per il riconoscimento della protezione internacionali di Milano, C-348/16, z dne 26. 7. 2017, 30. točka obrazložitve.

[32]Glej sodbo SEU v zadevi Moussa Sacko, 31. točka obrazložitve.

[33]Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-130/04 z dne 24. 11. 2005 (Uradni list RS, št. 109/05), 6. točka obrazložitve.

[34]Glej v tem smislu sodbi SEU v združenih zadevah van der Weerd in drugi, od C‑222/05 do C‑225/05, z dne 7. 6. 2007, 28. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa, ter zadevi Bensada Benallal, C‑161/15, z dne 17. 3. 2016, 24. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa.

[35]Glej sodbe SEU v združenih zadevah van der Weerd in drugi, 36. točka obrazložitve; združenih zadevah Van Schijndel in van Veen, C‑430/93 in C‑431/93, z dne 14. 12. 1995, 22. točka obrazložitve; in zadevi Tibor Farkas, C-564/15, z dne 26. 4. 2017, 32. točka obrazložitve.

[36]Sodba SEU v zadevi Tibor Farkas, 33. točka obrazložitve. Glede na sodno prakso SEU gre zlasti za primere varstva potrošnikov (glej sodbe SEU v združenih zadevah Océano Grupo Editorial SA proti Roció Murciano Quintero, od C-240/98 do C-244/98, z dne 27. 6. 2000, ter v zadevah Cofidis SA, C-473/00, z dne 21. 11. 2002, Mostaza Claro, C-168/05, z dne 26. 10. 2006, Pannon GSM, C-243/08, z dne 4. 7. 2009, Asturcom Telecomunicaciones SL, C-40/08, z dne 6. 10. 2009, VB Pénzügyi Lízing Zrt. proti Ferenc Schneider, C-137/08, z dne 9. 11. 2010, in Banco Español de Crédito SA, C-618/10, z dne 14. 7. 2012) in varstva konkurence (sodba SEU v zadevi Eco Swiss Time Ltd., C-126/97, z dne 1. 6. 1999).

[37]N. Plavšak v: M. Kocbek (ur.), Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 2., dopolnjena izdaja z novelami ZGD-1A do ZGD-1H, 3. knjiga (527. do 709. člen), Ius software, GV Založba, Ljubljana 2014, str. 343–344.

[38]Tako denimo sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 106/2016 z dne 7. 3. 2017, 24. točka obrazložitve.

[39]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-146/12 z dne 14. 11. 2023 (Uradni list RS, št. 107/13, in OdlUS XX, 10), 32. točka obrazložitve.

[40]Glej Služba Vlade Republike Slovenije za zakonodajo, Nomotehnične smernice, 3., spremenjena in dopolnjena izdaja, Služba Vlade Republike Slovenije za zakonodajo, Ljubljana 2018, str. 205.

[41]Glej sodbo SEU v zadevi Komisija proti Grčiji, C-81/07, z dne 13. 3. 2008, 19. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa.

[42]Glej sodbi SEU v zadevah Komisija proti Belgiji, C-415/01, z dne 27. 2. 2003, 21. točka obrazložitve, in Komisija proti Poljski, C-29/14, z dne 11. 6. 2015, 37. točka obrazložitve.

[43]Dodatna prednost zahteve po transparentnosti je tudi jasnost vira prava EU. Glej podrobneje B. Steunenberg in W. Voermans, The transposition of EC directives: A Comparative Study of Instruments, Techniques and Processes in Six Member States, Leiden University in WODC/Ministry of Justice (2006), str. 166.

[44]Tako denimo v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-146/12, 34. točka obrazložitve, glede presoje predpisov in v odločbi Ustavnega sodišča št. Up-558/19 z dne 12. 1. 2023 (Uradni list RS, št. 17/23), 24. točka obrazložitve, glede ustavne pritožbe.

[45]Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-65/13 z dne 26. 9. 2013 in odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-416/19 z dne 16. 3. 2023 (Uradni list RS, št. 35/23), 31. točka obrazložitve.

[46]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-2012/08 z dne 5. 3. 2009 (Uradni list RS, št. 22/09, in OdlUS XVIII, 65), 6. točka obrazložitve, in sodbo SEU v zadevi Unibet (London) Ltd in Unibet (International) Ltd proti Justitiekanslern, C-432/05, z dne 13. 3. 2007, 38. točka obrazložitve.

[47]Sodba SEU v zadevi Aquino, C-3/16, z dne 15. 3. 2017, 33. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa.

[48]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1056/11 z dne 21. 11. 2013 (Uradni list RS, št. 108/13, in OdlUS XX, 18).

[49]Drugače je v položaju, ko nacionalna sodišča dvomijo o veljavnosti pravnih aktov EU, saj se nobeno nacionalno sodišče ne more izogniti predložitvi zadeve SEU; nacionalna sodišča namreč niso pristojna, da bi sama ugotovila neveljavnost pravnih aktov EU. Sodbi SEU v zadevah Foto-Frost proti Hauptzollamt Lübeck-Ost, C-314/85, z dne 22. 10. 1987, 15. točka obrazložitve, in Gaston Schul Douane-expediteur BV, C-461/03, z dne 6. 12. 2005, 17. do 19. točka obrazložitve. Odstopanja od pravila, na podlagi katerega nacionalna sodišča niso pristojna, da sama ugotavljajo neveljavnost aktov EU, so mogoča pod določenimi pogoji v primeru začasne odredbe (prej navedena sodba SEU v zadeji Foto-Frost, 19. točka obrazložitve, glej v tem smislu tudi sodbe SEU v zadeji Hoffmann-La Roche, C-107/76, z dne 24. 5. 1977, 6. točka obrazložitve, združenih zadevah Morson in Jhanjan, C-35/82 in C-36/82, z dne 27. 10. 1982, 8. točka obrazložitve, Zuckerfabrik Süderdithmarschen in Zuckerfabrik Soest, združenih zadevah C-143/88 in C-92/89, z dne 21. 2. 1991, 21. in 23. točka obrazložitve, in zadevi Atlanta Fruchthandelsgesellschaft in drugi (I), C‑465/93, z dne 9. 11. 1995, 30., 33. in 51. točka obrazložitve.

[50]O tem Ustavno sodišče že v sklepu št. U-I-165/19 z dne 8. 6. 2023, 15. točka obrazložitve.

[51]Glej drugi odstavek 267. člena PDEU, ki določa: "Kadar se takšno vprašanje [to je vprašanje glede razlage Pogodb oziroma glede veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije] postavi kateremu koli sodišču države članice in če to sodišče meni, da je treba glede vprašanja sprejeti odločitev, ki mu bo omogočila izreči sodbo, lahko to vprašanje predloži v odločanje SEU."

[52]Tako sodbi SEU v zadevah Kenny Roland Lyckeskog, C-99/00, z dne 4. 6. 2002, 16. točka obrazložitve; in Cartesio Oktató és Szolgáltató bt, C-210/06, z dne 16. 12. 2008, 76. točka obrazložitve.

[53]Gre za temeljno pravno načelo EU, ki je hkrati tudi notranje ustavnopravno načelo. Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-146/12, 34. točka obrazložitve.

[54]Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-165/19, 16. točka obrazložitve.

[55]Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-1201/05 z dne 6. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 117/07, in OdlUS XVI, 116), 6. točka obrazložitve.

[56]Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-164/15 z dne 18. 2. 2016 (Uradni list RS, št. 26/16, in OdlUS XXI, 30) o zrcaljenju 2. člena Ustave v posameznih človekovih pravicah.

[57]Tako Ustavno sodišče v odločbi št. Up-492/11 z dne 9. 5. 2013 (Uradni list RS, št. 47/13), 6. točka obrazložitve.

[58]Prim. npr. odločbe Ustavnega sodišča št. Up-14/21 z dne 13. 1. 2022 (Uradni list RS, št. 16/22), 22. točka obrazložitve, št. Up-54/19 z dne 6. 7. 2023, 17. točka obrazložitve, in št. Up-329/19 z dne 26. 10. 2023, 13. točka obrazložitve.

[59]Tako v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-146/12, 34. točka obrazložitve.

[60]Tako že v odločbi Ustavnega sodišča št. Up-558/19, 28. točka obrazložitve.

[61]Tako že v odločbi št. Up-1201/05, 6. točka obrazložitve.

[62]Kot se je o tem izreklo že SEU v sodbi v zadevi Adler Real Estate, 42. točka obrazložitve.

SODNIKA DR. ROKA ČEFERINA K ODLOČBI ŠT. Up-558/20 Z DNE 1. 2. 2024

Odločbe nisva mogla podpreti iz več razlogov. V nadaljevanju jih na kratko predstavljava.

Ključne so okoliščine predmetne zadeve:

– Okrožno in Višje sodišče sta uporabili zakonsko določbo (drugi odstavek 68. člena ZPre-1), ki pomeni prenos prava EU;

– izhajali sta iz ustaljene razlage v sodni praksi, da je domneva o pravičnem denarnem nadomestilu za manjšinske delničarje ob iztisnitvi neizpodbojna;

– ob tem sta uporabili in citirali tako slovensko pravo (ZPre-1) kot tudi pravo EU (Direktivo 2004/25/ES);

– tožbe pritožnikov sodišči nista zavrgli, pač pa sta zahtevek zavrnili (o njem sta odločili po vsebini);

– sprejeli sta (v sodni praksi ustaljeno) stališče, da je izpodbijanje domneve o pravičnosti denarnega nadomestila možno v primeru zlorabe, za kar pa v konkretnem primeru ne gre;

– vprašanja za predhodno odločanje SEU nista postavili;

– predlog pritožnikov za dopustitev revizije je Vrhovno sodišče zavrnilo;

– najvišje sodišče v smislu 267. člena PDEU je bilo v tej zadevi Vrhovno sodišče.

V zvezi z uporabo prava EU je ustavnosodna presoja jasna in ustaljena. Spregled ali napačna uporaba prava EU predstavlja v ustaljeni ustavosodni presoji kršitev Ustave (22. člena v zvezi s 23. členom Ustave) le tedaj, če najvišje sodišče v državi, zoper katerega ni več pravnega sredstva, v nasprotju z doktrino C.I.L.F.I.T. ne postavi vprašanja za predhodno odločanje SEU. Le za najvišje sodišče v državi namreč velja obveznost, ne le možnost predložitve vprašanja SEU. V vseh primerih pred Ustavnim sodiščem je bilo zato (logično) zaradi nepredložitve vprašanja za predhodno odločanje SEU in s tem zaradi nepravilne uporabe prava EU grajano najvišje sodišče v državi.

Pravilna uporaba prava EU sama po sebi ni ustavna kategorija. Enako velja za pravilno uporabo nacionalnega zakonskega prava, ki ne sega na ustavno raven. Drugače povedano: ni podlage za intervencijo Ustavnega sodišča, če redna sodišča pravo EU razlagajo nepravilno, intervenirati pa mora, če najvišje sodišče v državi pravo EU razlaga nepravilno. Razlaga prava EU torej postane ustavni problem šele, če jo v nasprotju s pravnim redom EU razlaga najvišje sodišče v državi. Za to v našem primeru nesporno (tudi po mnenju večine) ni šlo.

Kako je torej mogoče, da Ustavno sodišče ugotovi kršitev Ustave kljub temu, da

– sta redni sodišči uporabili in razlagali pravo EU;

– sta pravo EU razlagali razumno in skladno z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča;

– pritožnik ni predlagal postavitve vprašanja za predhodno odločanje;

– nista bili dolžni postaviti vprašanja za predhodno odločanje SEU?

Nižja redna sodišča (v konkretnem primeru Višje in Okrožno sodišče v Ljubljani) brez dvoma ne kršijo Ustave zato, ker v zadevah, ki sodijo na področje prava EU, ne postavijo vprašanj za predhodno odločanje. Ustave prav tako ne kršijo, če pravo EU razlagajo in uporabijo razumno, prepričljivo in v skladu z domačo sodno prakso. Da sta sodišči obema kriterijema več kot zadovoljivo zadostili, izhaja tudi iz večinske odločbe. Ustavno sodišče namreč v 19. in 20. točki obrazložitve svoje odločbe pove, da nižji sodišči nista bili dolžni za razlago prava EU povprašati SEU. Ustavno sodišče tudi prizna, da sta redni sodišči pravo EU (Direktivo 2004/25/ES) uporabili (20. točka obrazložitve). Prav tako iz 14. točke obrazložitve odločbe izhaja, da vprašanje (ne)izpodbojnosti domneve (o pravičnem denarnem nadomestilu za manjšinske delničarje ob iztisnitvi) v nacionalnih pravnih redih in pravu EU ni enotno rešeno, da pa v mnogih državah (npr. Avstriji in Nemčiji) poznajo enako pravila, kot so ta, ki jih ustaljeno uporabljajo slovenska sodišča.

Kljub naštetemu je Ustavno sodišče v tej zadevi ugotovilo, da sta nižji redni sodišči ravnali v nasprotju z Ustavo. Argumente, ki pojasnijo to novo doktrino v ustavnosodni presoji, vsebuje 21. točka obrazložitve. Tudi po večkratnem branju je ključno stališče te točke težko izluščiti. Zdi se, da Ustavno sodišče najprej potrdi, da je kršitev prava EU ustavni problem le, če je s tem kršena neka ustavna človekova pravica. Taka pravica naj bi v tej zadevi bila pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave). Logično bi to sicer moralo pomeniti, da Ustavno sodišče ugotovi kršitev ustavne pravice iz 23. člena, vendar ob koncu 22. točke obrazložitve sledi zaključek, ki se ne zdi logičen – kršen je 22. člen Ustave.

Sodišči sta torej po mnenju Ustavnega sodišča "kvalificirano" (22. točka obrazložitve) kršili pravo EU zato, ker sta domnevo (o pravičnem denarnem nadomestilu za manjšinske delničarje ob iztisnitvi) šteli za neizpodbojno, razen v primeru zlorab. Nič v pravu EU ne izkazuje, da je takšna razlaga nerazumna, očitno napačna ali "kvalificirano nepravilna". Nasprotno, iz virov, ki jih citira Ustavno sodišče (Winterjevo poročilo, 14. točka obrazložitve), izhaja, da je takšna razlaga prava EU ne le ena izmed možnih, pač pa ena od (najbolj) razumnih.

Očitati rednim sodiščem kvalificirano nepravilno uporabo prava EU, hkrati pa priznati, da je vprašanje izpodbojnosti v državah neenotno rešeno, da ni prakse SEU in da je razlaga, ki sta jo zavzeli naši sodišči, povsem razumna, je nelogično. Trditi, da sta sodišči kršili pravico do sodnega varstva, čeprav tožbe nista zavrgli, pač pa sta o njej vsebinsko odločili, je nelogično. In končno, povsem nelogično je nalagati nižjim sodiščem, naj postavljajo vprašanja za predhodno odločanje SEU, in v isti sapi trditi, da te obveznosti nimajo ne po naši Ustavi ne po pravu EU.

Kaj lahko sodišče prve stopnje po razveljavitvi sklepov sploh stori, da bo zadostilo zahtevam Ustavnega sodišča? Ustavno sodišče mu sporoča, da neke določbe prava EU ne sme razlagati tako, kot je storilo, čeprav ta razlaga ne le ni nerazumna in ni napačna, pač pa je celo edina možna glede na prakso Vrhovnega sodišča. Edini način, da se prvostopenjsko sodišče izvije iz tega kavlja 22, je, da za razlago sporne določbe povpraša SEU. Ustavno sodišče je torej kršitev prava EU s strani prvostopenjskega sodišča saniralo tako, da mu je v nasprotju s pravom EU naložilo obveznost postaviti vprašanje za predhodno odločanje.

Nacionalno sodišče se mora v okviru postopka predhodnega odločanja obrniti na SEU glede razlage, ki je splošnega pomena za enotno uporabo prava EU oziroma kadar obstoječa sodna praksa ne ponuja pojasnil, ki so potrebna v novih pravnih okoliščinah. Niti ta pogoj v obravnavani zadevi ni izpolnjen. Iz petega odstavka 15. člena Direktive 2004/25/ES namreč izhaja, da Direktiva sploh ne določa, ali je domneva o primernosti izplačila manjšinskim družbenikom v primerih prevzemov izpodbojna ali ne, ampak odločitev o tem prepušča nacionalnim ureditvam. To je dodaten argument, da v tej zadevi glede spornega vprašanja niso izpolnjeni pogoji za predhodno odločanje.

Ne nazadnje pa ne gre spregledati širših (negativnih) posledic odločitve, h kateri dajeva ločeno mnenje, tako za koherentnost sodne prakse na področju prevzemov kot tudi za poslovno okolje v slovenskem prostoru nasploh. Zakonodaja o prevzemih je v veljavi že več kot 20 let in v tem času se je oblikovala stabilna sodna praksa. Po mnenju sodne prakse se domneva, da je nadomestilo manjšinskim delničarjem pošteno in ustrezno. Domneva velja za neizpodbojno, razen v izjemnih primerih (če je prevzemnik delnice pridobil s prevaro, zlorabo notranjih informacij ipd.). Predmetna odločba bo tako ponovno odprla vprašanja, na katera so redna sodišča že večkrat jasno odgovorila.

Pri tem ne bo prišlo do težav samo na področju sojenja, ampak tudi pri realizaciji prevzemov v praksi. Redna sodišča bodo morala prekinjati sodne postopke glede iztisnitve manjšinskih družbenikov in počakati na odločitev SEU. Prevzemni postopki se bodo ustavili, družbe, ki bi bile pripravljene na izvedbo prevzemov, pa bodo glede na povsem odprto vprašanje o svojih morebitnih obveznostih nasproti manjšinskim družbenikom izpostavljene tveganju, ki ga najbrž ne bodo pripravljene sprejeti. Slovenija bo namreč postala edina evropska država, v kateri prevzemniki vsaj do odločitve SEU ne bodo mogli vedeti, kolikšno obveznost nasproti manjšinskim družbenikom bodo v primeru prevzema slovenske gospodarske družbe prevzeli. To lahko negativno vpliva na stabilnost poslovnega okolja v Sloveniji nasploh.

dr. Špelca Mežnar, l.r.

Sodnica

dr. Rok Čeferin

Sodnik

[1]Glej sodbo SEU v zadevi C.I.L.F.I.T., C-283/81, z dne 6. 10. 1982.

[2]Glej npr. št. Up-1056/11 z dne 21. 11. 2013 in št. Up-561/15.

[3]Glej 267. člen PDEU.

[4]Praviloma (ne pa nujno) je to Vrhovno sodišče.

[5]Tako št. Up-1201/05.

[6]Glej sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 4/2022 z dne 13. 6. 2023.

[7]Tako vsebino Direktive razumejo tudi druga evropska sodišča. Nemško Zvezno ustavno sodišče je npr. v zadevi 1BvR 96/09 izrecno navedlo, da Direktiva ne ureja vprašanja, ali je mogoče domnevo o primernosti izpodbiti ali ne, zato ni prekinilo postopka in ni postavilo vprašanja za predhodno odločanje SEU. Pri tem ni odveč dodati, da tega v 20-ih letih, odkar velja Direktiva, doslej ni storilo tudi nobeno drugo sodišče države članice EU, pa čeprav je težko verjeti, da se vprašanje primernosti nadomestila v prevzemnih zadevah doslej v evropskem prostoru še ni odprlo.

K ODLOČBI ŠT. Up-558/20 Z DNE 1. 2. 2024

Sodišča se pri uporabi Zakona o prevzemih, bolj natančno pri vprašanju izpodbojnosti domneve pravičnega nadomestila iztisnjenim delničarjem, niso ozrla po temelju te določbe, ki je v pravu EU. Dvajset let veljavna Direktiva 2004/25/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o ponudbah za prevzem (UL L 142, 30. 4. 2004, str. 12–23 – v nadaljevanju Direktiva 2004/25/ES) vprašanje izpodbojnosti domneve o pravičnem nadomestilu v tretjem pododstavku petega odstavka 15. člena opredeli tako:

"Po obvezni ponudbi se nadomestilo, ponujeno v ponudbi, šteje kot pravično."

Kaj to pomeni za sodno presojo, ki jo zahtevajo iztisnjeni delničarji? Postavilo se (mi) je vprašanje, ali odsotnost upoštevanja prava EU vpliva na 33. člen Ustave in 17. člen Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju LTP), ki oba varujeta lastninsko pravico, podobno kot 1. člen Prvega protokola k EKČP, na eni strani in pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in 47. člen LTP, ki ji ustrezata 6. in 13. člen EKČP. Še več in pomembno, ob tem, ko bi se uporabilo pravo EU, bi sodišče (lahko) trčilo tudi ob skladnost direktive s primarnim pravom.

K pritrdilnemu ločenemu mnenju so me spodbudila nekatera izrazito nasprotna stališča odločbi, tako v njenem prvem kot pri izglasovanem osnutku. Predvsem pri nasprotovanjih prvotnemu osnutku odločitve (bil sem sodnik poročevalec), v katerem sem predlagal v ospredje postaviti doktrino Foto Frost, ki jo morajo uporabiti vsa sodišča (in prepustiti reševanje skladnosti primarnega in sekundarnega prava izključno (monopolno) pristojnemu SEU, le težko prepoznam upoštevne ustavnopravne argumente in argumente prava EU. Nasprotovanje uporabi te doktrine je bilo večinsko. Uporaba te doktrine naj bi bila posledica tega, da Ustavno sodišče ni sprejelo v obravnavo ustavne pritožbe proti neobrazloženemu sklepu Vrhovnega sodišča, ker je le to sodišče zadnjeinstančno in se nanj nanaša zahteva po postopku predhodnega odločanje (tretji odstavek 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije – v nadaljevanju PDEU), ne pa tudi zoper Višje in Okrožno sodišče. Zato naj ne bi bilo druge poti za razveljavitev izpodbijanih sodb, kot le uporaba Foto Frost doktrine, ki pa to obveznost razteza na vsa, ne le na zadnjeinstančna sodišča. Na ta način se torej nesprejem ustavne pritožbe v obravnavo proti odločitvi Vrhovnega sodišča ne bi kazal kot težava oziroma bi ga razveljavitvena odločba Ustavnega sodišča obšla. Vendar to ni bil povod za sklicevanje na Foto Frost doktrino. Sprašujem se, ali bomo za uporabo te doktrine vedno potrebovali sodbo Vrhovnega sodišča. Če je temu tako, potem izničimo zahtevo SEU, da mora vsako sodišče, ne le tisto, proti kateremu ni več pravnega sredstva, uporabiti 267. člen PDEU in sprožiti postopek za predhodno odločanje, kadar se mu postavi vprašanje skladnosti sekundarne zakonodaje s primarno.

Izglasovani osnutek se je moral umakniti korak nazaj; odločba na to doktrino le sramežljivo opozori. Odločitev o tem, ali so podani razlogi za vprašanje skladnosti primarnega in sekundarnega prava (kot pojasnjujem v 1. točki tega mnenja, odločba pa inter alia tudi v 15., 22. in 23. točki obrazložitve), se prepušča rednim sodiščem.

Odločba prvenstveno poskuša pojasniti, kako različna so stališča do sodne presoje poštenosti nadomestila iztisnjenim delničarjem. Izpostavljam 14. točko obrazložitve odločbe. Pojasnjuje tri različne pristope in pri tem citira tako Winterjevo poročilo kot številno literaturo. Ker je citirana točka obsežna, naj (dodatno) izpostavim le njen zaključek, ki povzame, kako so države članice EU razdeljene pri razlagi tretjega pododstavka petega odstavka 15. člena Direktive 2004/25/ES: "Po obvezni ponudbi se nadomestilo, ponujeno v ponudbi, šteje kot pravično.":

"[…] Prav tako iz spoznanj pravne teorije izhajajo nasprotujoča si stališča o (ne)izpodbojnosti te domneve, ki jih je mogoče razvrstiti v tri skupine, pri čemer je vsem trem skupno strinjanje, da je Direktiva 2004/25/ES v tem delu nejasna. Prva skupina pravnih teoretikov meni, da domneva ni izpodbojna. Druga skupina omejuje izpodbojnost le na specifične okoliščine, pri čemer se bodisi opirajo na že omenjeno Winterjevo poročilo bodisi izhajajo iz tega, da morajo ceno za to, da bi bila ta poštena, sprejeti imetniki vsaj navadne večine delnic ciljne družbe, ki so predmet obvezne prevzemne ponudbe, sicer pa mora ceno določiti sodišče. Tretja skupina šteje, da je domneva izpodbojna in da morajo imeti manjšinski delničarji možnost, da višino denarnega nadomestila sodno preizkusijo. SEU te določbe Direktive 2004/25/ES še ni razlagalo."

Ne gre le za različno razlago citirane določbe. Hkrati ta – odvisno od razlage – trči ob vprašanja varstva lastninske pravice in pravico do sodnega varstva. Obe vprašanji kažeta na potrebo po enotni razlagi s strani SEU. Presoja skladnosti direktive s primarnim pravom je dodatno podprta tudi z dejstvom, da ob sprejetju direktive leta 2004, LTP še ni bila zavezujoča ter njena 17. in 47. člen nista ustvarjala učinkov. In pri nastanku te direktive omenjeni določbi nista imeli takšnega pomena.

Razveljavitev izpodbijane sodbe ne temelji na vprašanju skladnosti sekundarnega s primarnim pravom, ki bi zahteval uporabo Foto Frost doktrine. Ustavno sodišče se ustavi prej: razlog je strnjen v 22. točki obrazložitve odločbe. Kadar se pravo EU ne upošteva in ima to posledico, ki lahko seže na ureditev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, urejenih v Ustavi, Ustavno sodišče to šteje za kršitev 22. člena Ustave. Kršitev mora torej biti kvalificirana (vsaka neuporaba ali kršitev prava EU ne seže na ustavno raven). V tem primeru, kot to pojasnjuje odločba, ko odtegnitev sodnega varstva iztisnjenim delničarjem prepreči preizkus vrednosti njihove delnice s strani neodvisnih sodišč, zame ni sporno, da je to vprašanje, ki seže na 23. in 33. člen Ustave. Zaradi pomembnosti, kaže 22. točko obrazložitve odločbe tukaj ponoviti z vsemi opombami in poudariti:

"22. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da dejstvo, da je sodišče v nekem konkretnem postopku kršilo pravo EU, samo po sebi ne more utemeljiti ustavne pritožbe, razen v tistih primerih, ko bi s tem bila kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina. Kršitev prava EU mora torej biti toliko kvalificirana, da doseže raven varstva človekovih pravic ali temeljnih svoboščin na ravni Ustave ali obveznosti iz splošno veljavnih pravil mednarodnega prava in mednarodnih pogodb, ki obvezujejo Republiko Slovenijo. V obravnavanem primeru je to vprašanje spoštovanja pravice do sodnega varstva. Sodišči sta razlagali drugi odstavek 68. člena ZPre-1, ki v slovenski pravni red prenaša peti pododstavek petega odstavka 15. člena Direktive 2004/25/ES in gre torej za izvajanje prava EU. Kot je bilo pojasnjeno v obrazložitvi te odločbe (glej 12. do 14. točko), ta določba specifično ureja vprašanje domneve pravične denarne odpravnine, sodišči pa sta jo pri razlagi drugega odstavka 68. člena ZPre-1 povsem prezrli (glej zlasti 13. do 17. točko obrazložitve sklepa Višjega sodišča in 19. točko obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje). Takšno ravnanje ni brez vpliva na pravico pritožnikov do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave oziroma do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča iz 47. člena Listine, ki ji ustrezata 6. in 13. člen EKČP, kot tudi na pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave ter 16. člena Listine, ki ji ustreza 1. člen Prvega protokola k EKČP. Od razlage vprašanja izpodbojnosti domneve pravičnega denarnega nadomestila je namreč odvisen obseg pravice do sodnega varstva v primeru poprevzemne izključitve manjšinskih delničarjev (glej zlasti 15. točko obrazložitve te odločbe). Izključitev manjšinskih delničarjev pa po ustaljeni ustavnosodni presoji pomeni poseg v njihovo pravico do zasebne lastnine, ki je sorazmeren prav zaradi možnosti sodnega preizkusa pravičnosti denarnega nadomestila (glej zlasti 9. točko obrazložitve te odločbe). Glede na navedeno sodišči v okoliščinah konkretnega primera nista spoštovali zahtev iz 22. člena Ustave.

Besedilo 22. točke obrazložitve odločbe je bilo predmet poglobljene diskusije in upam, da je sedaj oblikovano tako, da ne sproža občutkov, da Ustavno sodišče v njen skriva strožje zahteve, kot so določene v 267. členu PDEU. Nič namreč, kar zahteva pravo EU, ni razširjeno. Ne gre za revolucijo (niti za evolucijo). Vse to je že del prakse SEU in tudi Ustavnega sodišča. Ko torej redno sodišče spregleda ali ne upošteva prava EU ali ga ne razlaga pravilno (22. točka obrazložitve se ne nanaša na vprašanje razlage prava EU, samo na spregled tega, sam pa ne vidim razloga, da bi spregled obravnavali drugače kot napačno uporabo) in če to s posledicami seže do ustavne človekove pravice ali temeljne svoboščine, potem seže na ustavnopravno raven.

Kot poskušamo pojasniti v odločbi in kot pojasnjuje tudi Winterjevo poročilo, so pristopi glede sodnega preizkusa domneve pravičnega denarnega nadomestila v državah članicah EU različni. Direktiva sicer dopušča dodatne in strožje pogoje (drugi odstavek 3. člena), a to ni v podporo argumentu, da približevanje nacionalnih zakonodaj pri tem vprašanju ni nujno. To je vendar smisel 114. člena PDEU, ki za dosego notranjega trga zahteva približevanje zakonodaj (in vprašanje prevzemov je vprašanje tako svoboščin notranjega trga kot konkurenčnih pravil). Dokler države članice EU drugače kot pri minimalni harmonizaciji nimajo podobnih možnosti, kot to pozna ESČP pri nekaterih vidikih določb EKČP, t. i. margin of apreciation, se ne morem strinjati z omenjenim argumentom. Ta bi pomenil tudi odstop od smisla direktiv kot aktov (direktive so namenjene približevanju zakonodaj, 288. člen PDEU).

Zakaj odločba zahteva uporabo prava EU od rednih sodišč, ki niso sodišča, proti katerim ni več pravnega sredstva, ne bi sploh smelo biti več vprašanje. Razen, če se napačno razume, da odločba zahteva predložitev vprašanja za predhodno odločanje nezadnjeinstančnim sodiščem glede vprašanja razlage (ne vprašanja veljavnosti). Odločba, pomembno, ne zahteva vzpostavitve vprašanja za predhodno odločanje glede vprašanja razlage prava EU. To je od uporabe prava EU ločeno vprašanje in do njega pridemo šele, ko uporabimo pravo EU. Če ga ne uporabimo, se seveda tudi vprašanje za postavitev vprašanja za predhodno odločanje sploh ne pojavi. Zahteva prava EU pa je, da morajo vsa sodišča sua sponte ali ex officie spoštovati in primarno uporabiti pravo EU. O tem ne bi smelo biti več nobene diskusije. Odločba od Višjega sodišča ne zahteva vprašanje za predhodno odločanje, zahteva pa uporabo prava EU. Zahteva tudi, da prav vsako sodišče postavi vprašanje za predhodno odločanje, če se mu pojavi vprašanje skladnosti s sekundarnim in primarnim pravom.

Pravo EU v tej zadevi torej sproža dve vprašanji – najprej razlago in nato tudi skladnost sekundarnega prava s primarnim. Vendar pa odločba ne širi obveznosti sprožanja predhodnega odločanja iz 267. člena PDEU na vsa sodišča, ko gre za vprašanje razlage. Točka 22 obrazložitve odločbe tudi ne pomeni že avtomatično uporabe 267. člena PDEU. Zahteva pa se – in to ni nič novega – da kadar sodišče naleti na dvom o skladnosti, da postavi vprašanje za predhodno odločanje (kot to zahteva pravo EU). O Foto Frost doktrini v tem ločenem mnenju nisem podrobneje pisal; vse je že zapisano v strokovni literaturi. Poleg zadeve CILFIT tudi zadeva Foto Frost že desetletja v temeljih opredeljuje odnos med SEU in nacionalnimi sodišči. Jasno je, da se mora vprašanje o skladnosti sekundarnega in primarnega prava čim prej razrešiti in da ga lahko razreši samo in zgolj SEU (izključno je pristojno), sicer imamo situacijo, kot je tudi pričujoča: določba direktive se, kot pojasnjuje odločba v 14. točki obrazložitve in tam citirani literaturi, različno uporablja že dolgo vrsto let in pri dveh od treh razlag (razen pri razlagi, da je sodno varstvo za preizkus poštenosti nadomestila vedno zagotovljeno), se postavlja tudi vprašanje skladnosti s kasneje sprejeto LTP.

dr. Rajko Knez Sodnik

[1]Uradni list RS, št. 79/06, 1/08, 68/08, 35/11, 10/12, 38/12, 56/13, 25/14 in 75/15 – v nadaljevanju ZPre-1.

[2]Prva stopnja je sprejela stališče, da v primeru, ko gre za t. i. poprevzemno izključitev, sodni preizkus primernosti denarne odpravnine ni dovoljen, ker velja domneva, da je cena, ki je bila ponujena v prevzemu, pravična. Drugostopenjsko sodišče se je s to presojo strinjalo; sodni preizkus pravičnosti denarne odpravnine je mogoč le v položajih, ko bi bilo večinskemu delničarju mogoče očitati zlorabe, sicer pa je domneva neizpodbojna. Vrhovno sodišče ni dopustilo revizije.

[3]Doktrina izhaja iz zadeve Foto-Frost proti Hauptzollamt Lübeck-Ost, C-314/85, z dne 22. 10. 1987, 15. točka obrazložitve, sledi pa ji zadeva Gaston Schul Douane-expediteur BV, C-461/03, z dne 6. 12. 2005, 17. do 19. točka obrazložitve. Glej več o tej doktrini pri različnih avtorjih v knjigi: L. M. Poiares Pessoa Maduro, L. Azoulai (ur.), The Past and Future of EU Law: The Classics of EU Law Revisited on the 50th Anniversary of the Rome Treaty, Hart Publishing, Oxford 2010 (npr. D. Edward, CILFIT and Foto-Frost in their Historical and Procedural Context, od str. 173 dalje, P. Craig, The Classics of EU Law Revisited: CILFIT and Foto-Frost, od str. 185 dalje, D. Sarmiento, Cilfit and Foto-Frost: Constructing and Deconstructing Judicial Authority in Europe, od str. 192 dalje, A. Stone Sweet, The Juridical Coup d’État and the Problem of Authority: CILFIT and Foto-Frost, od str. 201 dalje. Prispevki jo natančno analizirajo in opredelijo njeno vlogo, vlogo izključne pristojnosti SEU pri tem in vlogo nacionalnih sodišč.

[4]Glej tudi K. Lenaerts, I. Maselis, K. Gutman (J. T. Nowak (ur.)), EU procedural law, Oxford University Press, Oxford 2014, str. 468–479.

[5]Sklep Vrhovnega sodišča št. III DoR 219/2019 z dne 11. 2. 2020.

[6]H. Krause, Die EU-Übernahmerichtiline – Anpassungsbedarf im Wertpapiererwerbs- und Übernahmegesetz, Der Betriebs-Berater, 2004, str. 118; A. Austmann in P. Mennicke, Übernahmerechlicher Freeze-out und Sell-out, Neue Zeitschrift für Gesellschaftrecht, 2004, str. 851.

[7]C. van der Elst in L. van den Steen, Opportunities in the M&A aftermarket: squeezing out and selling out, Financial Law Institute, Universiteit Gent, september 2006, str. 32.

[8]T. Kaisanlahti, When Is a Tender Price Fair in a Squeeze-Out?, European Business Organization Law Review, št. 4 (2008), str. 518.

[9]S. Maul in L. Furtwengler v: P. Kindler in J. Lieder (ur.), European Corporate Law, Article-by-Article Commentary, Beck-Hart-Nomos, Baden-Baden, München, New York, Oxford 2021, str. 1022; T. Heidel in D. Lochner, Der übernahmerechtliche Squeeze- und Sell-out gemäß §§ 39a ff. WpÜG, Der Konzern, št. 10 (2006), str. 656; P. O. Mülbert, Umsetzungsfragen der Übernahmerechlichtlinie – erheblicher Änderungsbedarf bei den heutigen Vorschriften des WpÜG, Neue Zeitschrift für Gesellschaftrecht. 2004, str. 634. Ventoruzzo sicer dopušča izpodbojnost, vendar izraža svoj dvom o obsegu sodne presoje odločitve, ki jo je glede cene sprejel evropski zakonodajalec. M. Ventoruzzo, Freeze-Outs: Transcontinental Analysis and Reform Proposals, Virginia Journal of International Law, št. 4 (2010), in ECGI – Law Working Paper, št. 137 (2009), str. 44–45.

[10]Tako že v odločbi Ustavnega sodišča št. Up-1201/05, 6. točka obrazložitve.

[11]Kot se je o tem izreklo že SEU v sodbi v zadevi Adler Real Estate, 42. točka obrazložitve.

[12]Menim, da sta na zadržanost do podpore odločitvi vplivali odločitvi Vrhovnega sodišča v dveh drugih zadevah št. III Ips 4/2022 in št. III Ips 7/2022. Ker je vožena ustavna pritožba št. Up-1273/23 v zvezi prvo omenjeno zadevo in je pendentna, se ne opredeljujem do teh odločitev.

[13]Takšna pa je, menim, tudi ta zadeva, vendar večina poudarka Foto Frost doktrini ni podprla.