Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede plačila nepremoženjske škode spremeni tako, da se sedaj glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 29.937,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8.9.2003 do plačila.

Kar zahteva tožeča stranka iz naslova nepremoženjske škode več (in sicer plačilo zneska 72.434,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje in plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 29.937,93 EUR od 1.1.2002 do 8.9.2003), se zavrne.“ Glede plačila premoženjske škode iz naslova izgubljenega zaslužka in iz naslova rente ter glede pravdnih stroškov se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožbi zavrneta.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v skupnem znesku 77.483,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje ter mu od 1.1.2009 dalje plačevati mesečno rento v znesku 506,88 EUR. Kar je tožnik zahteval več, pa je zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v višini 3.789,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremeni, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da bi mu moralo sodišče dosoditi višjo odškodnino iz naslova nepremoženjske škode. Glede dosojene odškodnine iz naslova premoženjske škode pa navaja, da je izvedenka pri izračunu izgubljenega zaslužka in posledično tudi rente zaradi napačnih navodil sodišča prve stopnje zmotno upoštevala (odštela) normirane stroške in dohodnino. Znesek, ki mu je bil priznan iz naslova premoženjske škode, bo namreč v skladu z določili Zakona o dohodnini predmet ponovne obdavčitve. Nadalje je sodišče prve stopnje pri izračunu izgubljenega zaslužka in rente premalo upoštevalo povečanje tožnikovih bodočih dohodkov. Tožnikovi dohodki so namreč v obdobju pred nesrečo skokovito naraščali, saj je postal tožnik eden najbolj iskanih fotografov v državi.

Toženka pa se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo, ustrezno spremeni, v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo, pa razveljavi in v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje glede ugovora zastaranja. Tožnik je namreč s spremembo tožbe dejansko (in le kot valoriziran znesek prvotno zahtevanega zneska odškodnine) povečal obstoječ tožbeni zahtevek. Meni, da je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo previsoko odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Nadalje navaja, da v izpodbijani sodbi ni ustrezne obrazložitve glede pričetka teka zamudnih obresti od dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo oziroma ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka prišla v zamudo prav 1.1.2002. Glede višine premoženjske škode pa navaja, da je zanjo sporna višina tožnikovih zaslužkov pred poškodbo. Ker je v tožnikovih zaslužkih za leto 2001 tudi del zaslužkov, ki so rezultat dela v letu 2000, bi bilo korektno, da se tožnikov zaslužek v letu 2001 deli z 12 meseci ali pa da se s 6,5 deli tožnikov zaslužek v času od 1.1.2001 do nesreče dne 15.7.2001. Tožnikova opustitev predložitve dokazov glede premoženjske škode pa ne more biti v škodo toženke. V zvezi z izračunom pravdnih stroškov pa sodišču prve stopnje očita, da ni pravilno upoštevalo uspeha strank v pravdi.

Pravdni stranki na vročeni pritožbi nista odgovorili.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede nepremoženjske škode: Pritožba toženke utemeljeno opozarja na napačno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik s pripravljalno vlogo z dne 5.3.2009, s katero je zvišal tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske škode na 102.372,00 EUR (upoštevaje tožnikovo soodgovornost in s strani toženke že plačano odškodnino), ni spremeni tožbe ter da zato v zvezi s tem povišanjem tožbenega zahtevka ni mogoče uporabiti določb o zastaranju. Tožnik je s tožbo, ki jo je vložil dne 8.9.2003, zahteval plačilo nepremoženjske škode v znesku 78.868,30 EUR (upoštevaje s strani toženke že plačano odškodnino). Revalorizirana vrednost tega zneska na dan vložitve omenjene pripravljalne vloge z dne 5.3.2009 znaša 93.222,33 EUR (kar je pritožbeno sodišče izračunalo s pomočjo programa za izračun revalorizacije denarnih zneskov na spletni strani Statističnega urada RS). Tožnik torej z omenjeno pripravljalno vlogo ni zgolj uskladil tožbenega zahtevka z rastjo cen življenjskih potrebščin oziroma zaradi poteka časa, kot to obrazloži sodišče prve stopnje in kot to v tej vlogi navede tožnik, pač pa je dejansko povečal tožbeni zahtevek, kar pa v skladu z 2. odstavkom 184. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08 - v nadaljevanju ZPP) predstavlja spremembo tožbe. Medtem ko zgolj opravljena valorizacija višine vtoževane odškodnine oziroma prilagoditev tožbenega zahtevka porastu cen življenjskih stroškov res ne predstavlja spremembe tožbe (glej tudi sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 605/93 ter sodbo VSL I Cp 2230/2009). Glede na omenjeno tožnikovo spremembo tožbe bi bilo zato (glede dejansko povečanega dela tožbenega zahtevka) potrebno opraviti presojo toženkinega ugovora zastaranja v skladu z določili 1. in 2. odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami – v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi uporablja v skladu s 1060. členom Obligacijskega zakonika – Ur. l. RS, št. 83/01, 40/07 – v nadaljevanju OZ; do škodnega dogodka je namreč prišlo dne 15.7.2001). Vendar pa toženkin ugovor zastaranja (ki se nanaša le na z omenjeno pripravljalno vlogo dejansko povečan tožbeni zahtevek), kot bo to razvidno iz nadaljnje obrazložitve, v tej zadevi niti ni (več) relevanten. Pritožbeno sodišče je namreč zaradi zmotne uporabe materialnega prava pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v skladu z 200. členom ZOR znižalo s strani sodišča prve stopnje odmerjeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (kar bo predmet nadaljnje obrazložitve), tako da sedaj dosojena odškodnina za vse oblike vtoževane nepremoženjske škode (tudi za duševne bolečine zaradi skaženosti in za strah) ostaja v okviru prvotnega, s tožbo postavljenega tožbenega zahtevka, valoriziranega na dan 5.3.2009 (sami valorizaciji prvotnega tožbenega zahtevka na dan 5.3.2009 toženka ni ugovarjala).

Temeljni načeli za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta: načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu; in načelo objektivne pogojenosti odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da se ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Pri tem pa mora biti odmerjena odškodnina tudi ustrezno uvrščena v okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih.

Tako pritožba tožnika kot tudi pritožba toženke izrecno sprejemata dejansko stanje, kot ga je glede tožniku nastale nepremoženjske škode ugotovilo sodišče prve stopnje (5. do 7. stran obrazložitve izpodbijane sodbe), in izpodbijata (le) odmero višine odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo. Pritožbeno sodišče je zato glede tožniku nastale nepremoženjske škode vezano na ugotovitve sodišča prve stopnje in se zato, v izogib ponavljanju, v tem delu sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče je tako kot sodišče prve stopnje najprej presojalo odmero višine celotne odškodnine, nato pa upoštevalo tožnikovo soodgovornost in s strani toženke že plačano odškodnino. Glede na že omenjeno valorizacijo s tožbo z dne 8.9.2003 postavljenega tožbenega zahtevka na dan tožnikove pripravljalne vloge z dne 5.3.2009 (ki jo v svoji četrti pripravljalni vlogi sprejema tudi toženka), pritožbeno sodišče na tem mestu še pojasnjuje, da znaša tako valorizirana celotna zahtevana odškodnina iz naslova nepremoženjske škode (brez upoštevane soodgovornosti in že izplačane odškodnine) 128.242,37 EUR (od tega iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju 27.128,19 EUR, iz naslova strahu 9.864,80 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti 7.398,60 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 83.850,78 EUR). Na navedene zneske zahtevane odškodnine je bilo namreč pritožbeno sodišče pri odločanju vezano (1. odstavek 2. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je s strani sodišča prve stopnje odmerjena odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju v znesku 40.000,00 EUR (43 plač v času izdaje izpodbijane sodbe) glede na navedene kriterije za odmero pravične denarne odškodnine, kot to opozarja tudi pritožba toženke, previsoka. Glede na s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno trajanje in stopnjo tožnikovih telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju (še posebej dolgotrajno hospitalizacijo) ter glede na podobne primere poškodb in posledično nastale nepremoženjske škode iz sodne prakse (primerjaj npr. odločbe v bazi ius info VS001971, VS001397, VS002040, VS001332, VS001962) pritožbeno sodišče zaključuje, da znaša pravična denarna odškodnina za tožniku nastalo škodo iz tega naslova 26.951,44 EUR (29 plač).

Zoper odmero denarne odškodnine iz naslova pretrpljenega strahu v višini 4.000,00 EUR (4,3 plače) se pritožuje le tožnik. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o stopnji in trajanju tožnikovega strahu (tožnik ni prestajal primarnega, pač pa le sekundarni strah) in glede na podobne primere iz sodne prakse pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tako odmerjena odškodnina primerna in da predstavlja pravično zadoščenje za tožniku nastalo škodo iz naslova pretrpljenega strahu za izid zdravljenja.

Tudi zoper odmero denarne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, prav tako v višini 4.000,00 EUR (4,3 plače), se pritožuje le tožnik. Tudi odškodnina iz tega naslova je, glede na ugotovitve sodišča prve stopnje (predvsem glede na ugotovitev, da tožnik zaradi skaženosti trpi le lažje duševne bolečine) in sodno prakso, po oceni pritožbenega sodišča primerno odmerjena.

Glede odmerjene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 90.000,00 EUR (97 plač) pa pritožba toženke utemeljeno navaja, da je ta, glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o stopnji in trajanju teh duševnih bolečin ter glede na sodno prakso v podobnih primerih (primerjaj npr. odločbe VS001939, VS001332, VS001397, VS002040), previsoka. Glede na obrazložene kriterije za odmero denarne odškodnine pritožbeno sodišče zaključuje, da znaša pravična denarna odškodnina za tožniku nastalo škodo iz tega naslova 74.348,80 EUR (80 plač).

Glede na s strani pritožbenega sodišča delno spremenjeno odmero odškodnine znaša sedaj celotna tožniku odmerjena odškodnina za nastalo nepremoženjsko škodo 109.300,24 EUR. Upoštevaje tožnikovo soodgovornost oziroma z vmesno sodbo pravnomočno ugotovljeno utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju do 60% znaša ta odškodnina 65.580,14 EUR. Od tega zneska je pritožbeno sodišče odštelo še s strani toženke že (dne 20.5.2003) plačano odškodnino 7,100.000,00 SIT, ki v valoriziranem znesku na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje znaša 35.642,21 EUR. Toženka mora tako tožniku iz naslova nepremoženjske škode plačati še znesek 29.937,93 EUR.

Toženka se utemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje, da tečejo zakonske zamudne obresti od dosojene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode od 1.1.2002 dalje. Sodišče prve stopnje se je pri obrazložitvi te odločitve sklicevalo (tako kot tožba) na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002, v skladu s katerim res pripadajo oškodovancu zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo od uveljavitve OZ – od 1.1.2002 dalje. Vendar pa to mnenje v nadaljevanju navaja, da to velja le, če zamuda ni nastala pozneje (299. člen OZ oziroma 324. člen ZOR). V skladu s 324. členom ZOR pa pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če pa rok za izpolnitev ni določen, pa pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti iz tožnikovih trditev niti iz predloženih dokazov ni razvidno, če in kdaj pred vložitvijo tožbe je toženka prišla v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti. Zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbi toženke ugodilo in v skladu z določilom 324. člena ZOR odločilo, da tečejo zakonske zamudne obresti od zneska dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo od vložitve tožbe dne 8.9.2003 dalje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede plačila nepremoženjske škode spremenilo tako, da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 29.937,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8.9.2003 do plačila. Kar zahteva tožnik iz naslova nepremoženjske škode več, in sicer plačilo zneska 72.434,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje in plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 29.937,93 EUR od 1.1.2002 do 8.9.2003, pa je zavrnilo.

Glede premoženjske škode (iz naslova izgubljenega zaslužka in rente): Pritožba tožnika sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da pri izračunu premoženjske škode iz naslova izgubljenega zaslužka in rente ni upoštevalo, da bi tožnikovi dohodki v bodoče bistveno naraščali. Kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je bilo dokazno breme glede teh trditev na tožniku, ta pa v zvezi s tem ni predlagal oziroma predložil drugih dokazov kot podatkov o zaslužkih v letu 2000 in prvi polovici leta 2001, kar pa je premalo primerjalno obdobje za oceno bodoče rasti tožnikovega zaslužka. Zato je sodišče prve stopnje pri izračunu izgubljenega zaslužka in posledično bodoče rente pravilno upoštevalo zgolj realno rast dohodka.

Pritožba tožnika pa utemeljeno opozarja na določilo 5. točke 27. člena Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/2006 – ZDoh-2), v skladu s katerim se od odškodnine, ki predstavlja nadomestilo za izgubljen dohodek, plača dohodnina. Sodišče prve stopnje je namreč pri izračunu tožnikovega izgubljenega zaslužka in posledično rente upoštevalo (odštelo) tudi dohodnino, ki bi jo od svojega zaslužka moral plačati tožnik. Na navedeno zakonsko določilo pa je tožnik opozarjal že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje – v pripombah zoper izvedensko mnenje, do česar pa se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Zaradi neopredelitve sodišča prve stopnje do ugovarjane dvojne obdavčitve, izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na vtoževano premoženjsko škodo iz naslova izgubljenega zaslužka in rente, nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato se je v tem delu ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki utemeljuje razveljavitev izpodbijane sodbe (1. odstavek 354. člena ZPP).

V zvezi s pritožbo toženke glede premoženjske škode pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je potrebno, glede na to, da je tožnik izgubljen zaslužek dokazoval (le) z zaslužkom v letu 2001, njegov povprečni mesečni zaslužek v tem letu, ki je osnova za nadaljnje izračune premoženjske škode, izračunati tako, da se ugotovi njegov dejanski zaslužek v obdobju od 1.1.2001 do škodnega dogodka dne 15.7.2001 oziroma kolikšen dohodek je tožnik v (izključno) navedenem obdobju svojega dela ustvaril (ter ga nato deliti s 6,5) in ne kdaj je tožnik za opravljeno delo prejemal izplačila.

Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbama delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo premoženjske škode iz naslova izgubljenega zaslužka in iz naslova rente, razveljaviti in v tem delu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da samo ne bi moglo odpraviti kršitve, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pomembnega dela izračuna vtoževane premoženjske škode. S pritožbeno obravnavo pa bi pritožbeno sodišče onemogočilo presojo teh vprašanj na obeh stopnjah in bi s tem poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS). Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo izpodbijano sodbo, je posledično razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških ter tudi v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nadaljnji napotki sodišču prve stopnje pa glede na že obrazloženo niso potrebni.

V ostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. in 4. odstavka 165. člena ZPP.