Jedro

Odgovornost za spremembo opisa kaznivega dejanja je prvenstveno na državnem tožilcu, vendar sme po ustaljeni sodni praksi tudi sodišče, glede na rezultate dokaznega postopka, poseči v opis kaznivega dejanja. S strani sodišča so dopustne predvsem spremembe obtožbe, ki za kaznivo dejanje in za kazensko odgovornost storilca niso pravno relevantne, torej spremembe, ki so redakcijske, stilistične ali jezikovne narave, oziroma spremembe, ki naredijo opis dejanja natančnejši in jasnejši.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 300,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 22. 11. 2012 B. C. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osmih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, vključno s sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 18. 12. 2013 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki pravočasno, dne 17. 4. 2014, vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zagovorniki predlagajo spremembo izpodbijane pravnomočne sodbe in oprostitev obsojenca, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje pred drugim sodnikom.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Navaja, da je sodišče zaslišalo priče, katerih zaslišanje je za potrditev svojega alibija predlagal obsojeni, njihove izpovedbe pa je ocenilo kot neprepričljive. Sodišče prve stopnje ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe, ker glede obsojenčevega alibija, ki ga je ocenilo kot neprepričljivega, ni izvedlo dodatnih dokazov. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do protislovnih dokazov v zvezi s številom gred, pritožbeno sodišče je zaključkom sodišča prve stopnje pritrdilo. Zagovorniki se ne strinjajo z ugotovljenim dejanskim stanjem, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Vrhovna državna tožilka še navaja, da sodna praksa ne zahteva absolutne vezanosti sodbe na opis dejanja v obtožbi; v konkretnem primeru sodišče spremembe opisa dejanja glede časovnega obdobja, v katerem je bilo storjeno kaznivo dejanje, ni storilo v obsojenčevo škodo, ampak je opis dejanja prilagodilo izpovedbi J. C., zato sodišče prve stopnje ni prekoračilo obtožbe.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu na naslov stalnega bivališča, vendar obsojeni navedene pošiljke ni dvignil. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojenčevim zagovornikom, ki v izjavi z dne 1. 7. 2014 vztrajajo pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Zagovorniki uveljavljajo kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navajajo, da sodišči prve in druge stopnje nista ocenili obsojenčevega zagovora v delu, v katerem je navedel, da so odtujene grede daljše od tovornjaka, na katerem so bile natovorjene. V nadaljevanju zahteve poudarjajo, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do obsojenčevega alibija, obe nižji sodišči pa se prav tako nista opredelili do obsojenčevega zagovora v povezavi z nasprotujočima izpovedbama policistov H. M. in M. N. o številu ter dolžini lesenih gred, do nasprotij v izpovedbah imenovanih policistov ter do nasprotja med njunima izpovedbama in vsebino zapisnika o ogledu.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP niso podane. Glede na razlago v procesni teoriji (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004), ki jo povzema tudi sodna praksa, so odločilna vsa dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe (sedmi, osmi, deveti in deseti odstavek 364. člena ZKP). Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je razvidno, da je sodišče v zvezi z ugotavljanjem odločilnih dejstev izvedlo vse relevantne dokaze (zaslišalo je priče J. C., M. N., H. M., A. K., S. D. in J. K., prebralo je izpovedbi prič A. I. in J. P., uradni zaznamek o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon, zapisnik o ogledu, potrdilo o vrnitvi – prevzemu predmetov, zapisnik o zasegu predmetov, račun na list. št. 16, pogodbo o komisijski prodaji, prijavo odtujitve lesenih gred, dopis TP, vpogledalo v kopije potnega lista obdolženca, priloge spisa od B1 do B8 ter kazenski list obsojenca), ocenilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, ter odločitev, ki jo je sprejelo, utemeljilo z izčrpnimi ter razumnimi razlogi (strani od 2 do 5 sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče prve stopnje je onkraj razumnega dvoma ugotovilo, da je grede vzel prav obsojenec z namenom protipravne prilastitve (stran 5 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), Višje sodišče pa je temu pritrdilo (točka 5 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje); dolžina odtujenih gred in dejstvo, ali so naložene grede gledale čez rob tovornjaka, pa v tej zadevi nista odločilni dejstvi.

7. Sodišče druge stopnje je glede obsojenčevega alibija (obsojenec je v zagovoru navedel, da je bil v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja v Srbiji) pritrdilo zaključkom sodišča prve stopnje, ki je obsojenčev alibi ocenilo kot neverodostojen. Tudi samo je zaključilo, da žiga v obsojenčevem potnem listu ne pomenita, da obsojeni v vmesnem času ni bil v Republiki Sloveniji in storil predmetno kaznivo dejanje oziroma da ga je storil, potem ko se je vrnil iz Srbije, če je tam sploh bil (točka 5 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Nestrinjanje s takšno dokazno oceno vsebinsko pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa, upoštevaje določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopusten.

V zvezi z obsojenčevim zagovorom in izpovedbama policistov, ki naj bi se razlikovali glede števila in dolžine lesenih gred, sta sodišči zaključili, da se izpovedbi policistov zaradi oddaljenosti dogodka glede števila ukradenih gred razlikujeta, vendar takó število ukradenih gred kot tudi njihova dolžina, v obravnavani zadevi ne predstavljata odločilnih dejstev. Sodišči sta obsojenčev zagovor kot neverodostojen ocenili tudi v delu, v katerem je navedel, da na tovornjaku ni bilo gred, ker sta obsojenčev zagovor v tem delu izpodbili v bistvenih delih skladni izpovedbi policistov (stran 3 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ter točka 5 in 8 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Zagovorniki s svojimi navedbami glede obsojenčevega zagovora in izpovedb policistov izražajo nestrinjanje z dokazno oceno obeh sodišč, s tem pa izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Glede izpovedb policistov sta sodišči prve in druge stopnje zaključili, da se izpovedbi glede bistvenih okoliščin, to je identitete obsojenega, in dejstva, da so bile na kamionu, ki je last obsojenca, naložene grede, ne razlikujeta (strani 3 in 4 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ter točka 5 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Nestrinjanje z dokaznim zaključkom sodišč prve in druge stopnje pa pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Iz navedb zagovornikov ne izhaja, v čem naj bi bilo nasprotje med izpovedbama policistov in vsebino zapisnika o ogledu; gre za nekonkretizirano uveljavljanje kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je Vrhovno sodišče ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

8. Zagovorniki v nadaljevanju uveljavljajo kršitvi iz prvega odstavka 395. člena ZKP, ko navajajo, da sodišče druge stopnje ni dovolj določno pojasnilo, zakaj sprejema kot pravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedb policistov, prav tako naj ne bi presodilo pritožbenih navedb, po katerih bi moralo sodišče prve stopnje preizkusiti obsojenčev zagovor glede dejstev v zvezi s prehodom meje med Srbijo ter Bosno in Hercegovino.

9. Po ustaljeni sodni praksi je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje nižji kot standard obrazložitve odločbe prve stopnje. Ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, včasih zadošča že, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve sodbe. Tako ni potrebno, da sodišče druge stopnje ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja: zahtevanemu standardu obrazložitve zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da se je z njimi seznanilo in jih ni prezrlo. Ni pa sodišče druge stopnje dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti, ter navedbe, ki so pravno irelevantne in očitno neutemeljene(1).

Sodišče druge stopnje se je v obravnavani zadevi opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb in zaključilo, da izpovedbe policistov M. N. in H. M. sicer niso bile skladne v vseh podrobnostih (glede števila ukradenih gred in njihove dolžine), vendar niti število niti dolžina lesenih gred niso odločilne in bistvene okoliščine, ki bi izpodbile pravilen dokazni sklep sodišča prve stopnje, da je storilec obravnavanega kaznivega dejanja prav obsojenec (točka 5 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Sodišče druge stopnje se je v zadostni meri opredelilo tudi do obsojenčevega zagovora, ko je zaključilo, da prvostopenjsko sodišče upravičeno ni sprejelo s strani obsojenega ponujenega alibija, da predmetnega kaznivega dejanja ni mogel storiti, ker je bil v kritičnem času v Srbiji (točka 5 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), presodilo je tudi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna oziroma druga pomembna dejstva in jih ustrezno obrazložilo. Zato zatrjevani kršitvi prvega odstavka 395. člena ZKP nista podani.

10. Zagovorniki neutemeljeno uveljavljajo tudi kršitev pravice do obrambe in kršitev enakega varstva pravic v postopku (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s tretjo alinejo 29. člena in 22. členom Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS). Navajajo, da je obstoj alibija odločilen na prvi pogled, zato bi ga moralo sodišče prve stopnje v celoti preveriti z izvedbo materialnopravno relevantnega dokaza, ki ga je obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Po stališču obrambe bi moralo sodišče prve stopnje preizkusiti zagovor obsojenca in preveriti obstoj alibija s poizvedbami o tem, ali je bil prestop meje z Republiko Srbijo ter Bosno in Hercegovino možen samo s potnim listom ter pri tem upoštevati, da naj bi šlo za pot v višku turistične sezone in schengenski režim.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ocenjevalo obsojenčev zagovor, v katerem je zatrjeval, da kaznivega dejanja ni mogel storiti, ker je bil v času storitve kaznivega dejanja v Srbiji, saj je obsojenčev zagovor ocenilo kot neverodostojen. Obrazložilo je, da je glede na žige v potnem listu obsojenec lahko bil v Sloveniji v vmesnem času, obravnavano kaznivo dejanje pa je lahko storil tudi pred prestopom meje med Republiko Srbijo ter Bosno in Hercegovino oziroma po ponovnem prestopu te meje po vrnitvi v Slovenijo (stran 4 in 5 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče prve stopnje je še zaključilo, da obsojenec ni z ničemer izkazal, da bi bila na navedena dva dneva v času, ko je bil sam na mejnih prehodih, le tam kakšna daljša kolona. Preizkusilo je tudi verodostojnost dokazov (kopija potnega lista obsojenca, izpovedbi prič S. D. in J. K. ter podatki Via Michelina), ki naj bi potrdili obsojenčev alibi in jih ocenilo kot neverodostojne (stran 5 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navajajo dokaza, ki bi ga sodišče prve stopnje moralo izvesti poleg že izvedenih dokazov, zato gre v tem delu za nesubstancirano uveljavljanje kršitve pravice do obrambe in kršitve enakega varstva pravic. Vrhovno sodišče takšnih pavšalnih in nekonkretiziranih navedb ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

11. Zagovorniki uveljavljajo kršitvi določb kazenskega postopka, in sicer kršitvi domneve nedolžnosti (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 27. členom URS). Navajajo, da je sodišče prve stopnje pri presoji izhajalo iz domneve krivde, ker je zahtevalo, da se obsojenec razbremeni. V zvezi z zatrjevanim alibijem naj bi po stališču sodišča obsojenec moral izkazati, kdaj točno je odšel iz Slovenije in kdaj se je vrnil ter tudi, da so bile na mejnih prehodih, ki jih je prečkal, v tistem času daljše kolone. V zvezi z zaključkom sodišč prve in druge stopnje, da pri nalaganju lesenih gred ni mogoče izključiti pomoči druge osebe, še navajajo, da gre za špekuliranje sodišč, ki je v nasprotju z načelom in dubio pro reo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zvezi z zatrjevanima kršitvama ni podana procesna predpostavka iz petega odstavka 420. člena ZKP, po kateri se sme vložnik na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Zagovorniki kršitev 27. člena URS niso uveljavljali v pritožbi z dne 16. 1. 2013, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa niso navedli, da kršitev niso mogli uveljavljati s pritožbo, zato jih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom z uspehom ne morejo uveljavljati.

12. Po navedbah zagovornikov je sodišče prve stopnje s spremembo časovnega obdobja v opisu obsojencu očitanega kaznivega dejanja prekršilo objektivno identiteto med obtožbo in sodbo (2. točka prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 9. točko prvega odstavka 371. člena ZKP). Z navedbo, da je bilo dejanje storjeno od 14.30 ure dne 25. 7. 2008 do 6.30 ure dne 28. 7. 2008, je sodišče spremenilo opis dejanja obsojencu v škodo, saj je obtožba navajala, da je bilo dejanje storjeno od 17.00 ure dne 25. 7. 2008 do 6.30 ure dne 28. 7. 2008; gre za podaljšanje časovnega obdobja v opisu dejanja za dve uri in pol. Zagovorniki še navajajo, da gre za spremembo, ki je pravno relevantna za kaznivo dejanje in ni zgolj redakcijske, stilistične ali jezikovne narave, prav tako ni takšna, da bi naredila opis dejanja natančnejši in jasnejši. 13. Po določbi prvega odstavka 354. člena ZKP se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena (subjektivna identiteta), in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici (objektivna identiteta). Odgovornost za spremembo opisa kaznivega dejanja je prvenstveno na državnem tožilcu, vendar sme po ustaljeni sodni praksi tudi sodišče, glede na rezultate dokaznega postopka, poseči v opis kaznivega dejanja. S strani sodišča so dopustne predvsem spremembe obtožbe, ki za kaznivo dejanje in za kazensko odgovornost storilca niso pravno relevantne, torej spremembe, ki so redakcijske, stilistične ali jezikovne narave, oziroma spremembe, ki naredijo opis dejanja natančnejši in jasnejši. Sodišče pa sme spremeniti opis kaznivega dejanja iz obtožbe tudi v bistvenih delih, vendar le, če sprememba ne pomeni obsodbe za drugo dejanje oziroma drug historični dogodek, kot je opisan v obtožbi, ter če je spremenjen opis v obtoženčevo korist. Ali gre za prekoračitev obtožbe, je potrebno presojati na podlagi okoliščin vsakega posameznega primera(2).

14. V obravnavanem primeru se izrek izpodbijane sodbe od dejanskega opisa v obtožbi razlikuje glede časovnega obdobja, v katerem je bilo storjeno kaznivo dejanje; gre za podaljšanje časovnega obdobja, v katerem je bilo storjeno kaznivo dejanje, in sicer za 2 uri in pol. Vrhovno sodišče pritrjuje obrazložitvi sodišča druge stopnje, da sodišče prve stopnje ni prekoračilo obtožbe, kar bi držalo v primeru, če bi bil čas storitve kaznivega dejanja točno določen (na točno določeno uro), v konkretnem primeru pa je obdobje, v katerem je bilo storjeno kaznivo dejanje, daljše (gre za časovno obdobje treh dni). Sodišče prve stopnje navedene spremembe ni storilo v škodo obsojenca, ker je kot najbolj verjetno zaključilo, da je obsojenec kaznivo dejanje storil v zgodnjih jutranjih urah dne 28. 7. 2008, ko se je vrnil iz Srbije (točka 7 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ter stran 3 in 5 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Sprememba opisa glede časovnega obdobja, v katerem je bilo storjeno kaznivo dejanje (ki temelji na izpovedbi predstavnika oškodovanca J. C.), ne posega v odločilna dejstva oziroma zakonske znake kaznivega dejanja; pomeni le ustrezno prilagoditev opisa dejstvu, da razpoložljivi dokazi niso omogočali natančnejše časovne opredelitve, kdaj je bila tatvina storjena(3).

15. Zagovorniki v zvezi s posegom sodišča v opis dejanja v obtožbi uveljavljajo kršitev ustavnih pravic (enakega varstva pravic iz 22. člena URS, domneve nedolžnosti iz 27. člena URS, pravica do obrambe iz 29. člena URS in pravica do poštenega sojenja iz 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin), pri čemer Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovorniki zgolj naštevajo posamezne ustavne pravice, ki naj bi bile z izpodbijano pravnomočno sodbo kršene, ne da bi konkretno navedli, v čem naj bi bila kršitev. Vrhovno sodišče zato takšnih pavšalnih in nekonkretiziranih navedb ni presojalo (prvi odstavek 424. člena ZKP).

C.

16. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila pretežno vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

17. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenčevi zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojeni dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

(1) Tako tudi sodbe VSRS I Ips 225/2006 z dne 14. 6. 2007, I Ips 422/2006 z dne 7. 6. 2007, I Ips 139/2008 z dne 28. 8. 2008, I Ips 19521/2010-55 z dne 16. 2. 2012 in I Ips 50574/2010-117 z dne 16. 1. 2014. (2) Tako tudi sodbe VSRS I Ips 366/2002 z dne 10. 2. 2005, I Ips 258/2007 z dne 24. 1. 2008 in I Ips 320/2009 z dne 25. 3. 2010. (3) Tako tudi sodbi VSRS I Ips 320/2009 z dne 25. 3. 2010 in I Ips 29035/2010-93.