Jedro

Po 4. točki 1. odstavka 153. člena ZUP se postopek prekine, če so za stranko upravnega postopka nastopile pravne posledice stečajnega postopka, ter prekinitev traja, dokler ne vstopi v postopek kot zastopnik stranke stečajni upravitelj (3. točka 2. odstavka tega člena). Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe pa izhaja, da organ tako ni postopal, pač pa je, namesto da bi (ex lege) postopek prekinil, izdal izpodbijano odločbo, ne da bi pred tem tožniku dal možnost, da se po zakonitem zastopniku izjavi v zadevi (ali da zahtevo za vpis spremembe v register umakne – v tožbi namreč navaja, saj pred izdajo odločbe ni imel možnosti izjaviti se v zadevi, da zahtevi za vpis spremembe nasprotuje).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Urada RS za intelektualno lastnino št. 31207-898/2003-8 z dne 3. 6. 2009 ter se zadeva vrne temu uradu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 10 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Urad RS za intelektualno lastnino (upravni organ) odločil, da se v register znamk pri znamki št. 200370898 vpiše prenos pravice imetnika A. d.d. na novega imetnika B. d.o.o. Upravni organ v obrazložitvi navaja, da je dne 1. 6. 2009 imetnik A. d.d. zahteval vpis spremembe v registru znamk pri znamki št. 200370898, in sicer vpis prenosa pravice. Imetnik pravice je predložil potrdilo o plačilu pristojbine za vpis spremembe in pogodbo o prenosu predmetne znamke. Upravni organ je ugotovil, da je vpis prenosa pravice v register zahteval imetnik in da so zato izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 108. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1) za vpis te spremembe v register, zato je v skladu s 3. odstavkom 108. člena ter na podlagi 1. in 2. odstavka 107. člena in 6. odstavka 108. člena ZIL-1 odločil, kot izhaja iz izreka.

Tožnik v tožbi navaja, da je bila izpodbijana odločba izdana dne 3. 6. 2009, to je istega dne, kot je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju pričet stečajni postopek nad tožnikom. Ker tožnik A. d.d. - v stečaju ni imel možnosti navajati dejstev in predlagati dokazov v postopku izdaje akta, je upravičen v tem postopku navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze. Tožbo vlaga, ker v postopku za izdajo izpodbijane odločbe dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno oziroma je bil na podlagi ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep ter iz razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega. Razlog za ničnost odločbe se zlasti nanaša na dejstvo, da je bila odločba izdana na podlagi pravnega dejanja (pogodbe), ki je izpodbojno v stečajnem postopku, prav tako pa pogodba ni bila pravno formalno pravilno sklenjena. Pogodba je neveljavna in hkrati izpodbojna. Neveljavna je, ker gre za prekoračitev dovoljenega posla in pooblastila zakonitega zastopnika, tretja oseba pa je za prekoračitev vedela; pravni posli, ki jih sklene družba s tretjimi osebami in s katerimi prekorači sicer dovoljene posle, so veljavni, razen če je tretja oseba vedela ali bi morala vedeti za prekoračitev (8. člen ZGD-1). Tožnik v nadaljevanju navaja, da je njegova uprava veččlanska in zakoniti zastopnik tožnika (prodajalca) ni imel veljavnega sklepa uprave za sklenitev navedene pogodbe. Po statutu tožnika je uprava sklepčna, če je prisotnih vsaj polovica članov in odloča z večino prisotnih glasov. V času podpisa pogodbe je bila uprava dvočlanska, sestavljena iz predsednika C.C. in namestnika D.D. Večina torej ni mogla biti dosežena brez soglasja obeh članov. Glas predsednika prevlada samo v primeru enakega števila nasprotujočih glasov, če pa teh ni, en sam ne more doseči večine glasov. Vendar v danem primeru potrebna večina sploh ni relevantna, saj sklepanje o navedeni pogodbi ni bilo niti izvedeno. Prav tako gre smiselno za pogodbo s samim seboj, saj je bil zakoniti zastopnik prodajalca (tožnika) C.C. hkrati večinski družbenik in direktor kupca B. d.o.o., podpisana direktorica kupca pa žena C.C. in prav tako družbenica kupca. Družba B. d.o.o. je bila prav tako imetnica največjega paketa delnic tožnika (preko 43 %). Navedeno izkazuje, da je tretja oseba za neveljavnost posla vedela, saj gre za isto osebo na eni in drugi strani v svojstvu zakonitega zastopnika in lastnika. Tako pogodbo pa mora odobriti nadzorni svet (delniške družbe) tožnika, podpisal pa bi jo lahko veljavno le predsednik nadzornega sveta tožnika. ZGD-1 namreč določa, da družba lahko članu organa vodenja odobri posojilo le na podlagi sklepa nadzornega sveta; za posojila se štejejo tudi druga pravna dejanja, ki gospodarsko ustrezajo posojilu. Navedeno se smiselno uporablja tudi, kadar odobri posojilo (ali pogodbo) odvisna družba in kadar je posojilojemalec družinski član člana organa vodenja (261. člen ZGD-1). Pogodbo je zakoniti zastopnik tožnika podpisal nepooblaščeno in nezakonito brez sklepov uprave in nadzornega sveta, in tudi če bi bil zakoniti zastopnik, brez potrebnega sklepa uprave. Navedeno je kupec kot tretja oseba vedel. Zato je pogodba nična po določbi 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi z 261. členom ZGD-1, in izpodbojna ter neveljavna po 94. členu OZ v zvezi z 8. členom ZGD-1. Tožnik v nadaljevanju navaja, da predloga stranka A. d.d. ni pravno veljavno podala. Predlog za vpis spremembe v registru znamk je na podlagi nične pogodbe predlagal prav tako zakoniti zastopnik, ki v lastni zadevi ni bil pooblaščen. Za navedeno dejanje ni imel soglasja in pooblastila uprave oziroma nadzornega sveta, kar izhaja iz argumentacije iz 3. člena. Tožnik v nadaljevanju citira določbo 128. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki določa, da v stvareh, v katerih je po zakonu ali po naravi stvari za začetek upravnega postopka in za sam postopek potrebna zahteva stranke, sme pristojni organ začeti in voditi postopek samo, če je taka zahteva podana. Tožnik navedenemu predlogu izrecno nasprotuje. Pravno dejanje sklenitve licenčne pogodbe o prodaji znamke in pravno dejanje plačila s pobotom, ki je vsebovano v navedeni pogodbi, sta izpodbojna tudi po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Blagovna znamka LTH je bila s pogodbo prodana za 500.000 EUR; vrednost ni bila ocenjena, vendar je nedvomno višja, kar bo pokazala cenitev. Obstaja interes več kupcev, ki bi jo kupili neizključno vsak za svoj del poslovanja. Sklenitev prodajne pogodbe predstavlja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, tako da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno. Plačilo po pogodbi je bilo dogovorjeno s pobotom s terjatvijo kupca B. d.o.o., ki je hkrati upnik do tožnika (stečajnega dolžnika). S tem je upnik B. d.o.o., v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, pridobil ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika. Upnik B. d.o.o. je zaradi povezane osebe - istega zastopnika upnika in dolžnika - vedel, da je dolžnik insolventen. Navedeni pravni dejanji sta bili opravljeni zaradi izpolnitve starejših obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika. Upnik je s tem prejel izpolnitev v obliki ali na način, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika. Prav tako je bilo dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka. Zato obstajajo pogoji izpodbojnosti za obe zgoraj navedeni pravni dejanji - sklenitve prodajne pogodbe in plačila s pobotom - po 271. členu ZFPPIPP, prav tako pa obstaja domneva o obstoju pogojev za izpodbijanje po 271. členu ZFPPIPP. Tožnik bo zato izpodbijal pravno dejanje sklenjene pogodbe v skladu z 271. do 278. členom ZFPPIPP, v kolikor kupec blagovne znamke po pogodbi in hkrati stečajni upnik B. d.o.o. ne bo prostovoljno pristal, da se razveljavijo učinki pravnega dejanja iz 271. in 272. člena ZFPPIPP v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo opravljeno to dejanje, to je B. d.o.o.. Tožnik je že pozval kupca blagovne znamke, da soglaša, da se razveljavi učinek prenosa blagovne znamke ... po licenčni pogodbi o prodaji znamke z dne 22. 4. 2009, da se ta licenčna pogodba razveljavi, da se razveljavi učinek pobota terjatve stečajnega dolžnika po razveljavljeni licenčni pogodbi o prodaji znamke, s terjatvijo upnika B. d.o.o., in da upnik svojo terjatev v višini 500.000 EUR prijavi v stečajnem postopku. Tožnik meni, da so podani razlogi iz 4., 5. in 6. točke 279. člena ZUP za ugotovitev ničnosti odločbe. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Po tem, ko je sodišče dne 23. 7. 2009 prejelo tožbo, ki jo je posredoval upravni organ, je tožnik istega dne sodišču poslal predlog za obravnavo pravočasne vloge, poslane drugemu organu oziroma podrejeno predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Navaja, da je 3. 7. 2009 pravočasno priporočeno po pošti vložil tožbo proti odločbi upravnega organa z dne 3. 6. 2009, ki jo je prejel 5. 6. 2009 ter je 30-dnevni rok za tožbo iztekel na ponedeljek, dne 6. 6. (pravilno: 7.) 2009. Tožba je pravilno naslovljena na Upravno sodišče Republike Slovenije, vendar je bila pomotoma poslana na naslov upravnega organa. Tožnik je tožbo vložil sam in nima pooblaščenega odvetnika; tožbo je vložil zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika, pri tem pa je pravilno napisal naslov sodišča, ki naj tožbo obravnava, vendar pa je delavka, ki je oddajala pošto za stečajnega upravitelja, pomotoma kot naslovnika prepisala iz tožbe toženca. Tožnik je tožbo vložil pisno priporočeno po pošti, vendar jo je poslal nepristojnemu organu. Sodišču predlaga, naj na podlagi 29. člena ZUS-1 šteje, da je bila tožba pravočasno vložena, ker je mogoče njeno vložitev pri drugem organu pripisati očitni pomoti vložnika. Podrejeno pa sodišču predlaga, da dovoli vrnitev v prejšnje stanje v skladu s 24. členom ZUS-1. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je 1. 6. 2009 tedanji imetnik znamke št. 200370898 zahteval vpis spremembe v registru znamk pri tej številki in sicer vpis prenosa pravice na novega imetnika B. d.o.o. Predložil je potrdilo o plačilu pristojbine za vpis spremembe, s čemer je glede na 2. in 3. odstavek 108. člena ZIL-1 že izpolnil pogoje za vpis zahtevane spremembe, in pogodbo o prenosu predmetne znamke na novega imetnika, ki mu je glede na določbe ZIL-1 ni bilo potrebno predložiti. Ker so bili izpolnjeni vsi pogoji za vpis zahtevane spremembe, je dne 3. 6. 2009 upravni organ izdal izpodbijano odločbo, v kateri je odločil, da se v register znank pri predmetni znamki vpiše prenos pravice imetnika na novega imetnika. Tožena stranka prereka tožbene navedbe, da naj bi bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Do navedb tožeče stranke o neveljavnosti pogodbe med tožečo stranko in B. d.o.o. se tožena stranka ne opredeljuje. Upravni organ je po ugotovitvi, da je vložnik zahteve v registru znamk vpisan kot imetnik znamke, ravnal po 3. odstavku 108. člena ZIL-1, ki določa, da urad v tem primeru nemudoma izda odločbo o vpisu spremembe v register ter spremembo vpiše v register. Glede na 108. člen ZIL-1 urad v postopku vpisa spremembe ne zahteva ali preverja pravne podlage za vpis zahtevane spremembe v register, kadar je vpis spremembe zahteval tisti, ki je ob vložitvi zahteve vpisan v register kot imetnik pravice. Tudi če vpis spremembe zahteva nekdo, ki v register ni vpisan kot imetnik pravice (4. odstavek 108. člena ZIL-1), zadošča za vpis spremembe v register že soglasje imetnika pravice za tak vpis ali druga dokumentacija, iz katere je razvidna pravna podlaga za vpis zahtevane spremembe, kar pa ni nujno le na primer pogodba o prenosu pravice. V postopku vpisa spremembe lahko sicer urad le preveri, ali iz predložene dokumentacije izhaja, da se lahko v register vpiše zahtevana sprememba, ne more pa odločati o veljavnosti predložene dokumentacije, saj je to v pristojnosti sodišča. Iz tožbe jasno izhaja, da tožeča stranka izpodbija pogodbo, sklenjeno med A. in B. d.o.o., zaradi prekoračitve pooblastil tedanjega zakonitega zastopnika, o čemer pa lahko odloča le pristojno sodišče, ne pa urad. Tožena stranka sodišču glede na to predlaga, naj tožbo zavrne.

Sodišče je kot stranki z interesom tožbo poslalo v odgovor B. d.o.o., vendar le-ta odgovora ni podala.

Tožena stranka in stranka z interesom nista odgovorili na odgovor na tožbo tožene stranke.

Tožba je utemeljena.

Uvodoma sodišče navaja, da je tožbo, pravilo naslovljeno na Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani, in 3. 7. 2009 poslano priporočeno po pošti na naslov Urada RS za intelektualno lastnino (kar izhaja iz popisa oddanih pošiljk, ki ga je Urad skupaj s tožbo posredoval sodišču), ki jo je prejelo 23. 7. 2009 (posredovano s strani navedenega urada), na podlagi 3. odstavka 29. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. US, 107/09 odl. US, ZUS-1) štelo za pravočasno vloženo, saj je bila pri nepristojnem organu vložena v zakonskem roku 30 dni (glede na to, da iz vročilnice v upravnih spisih izhaja, da je bila izpodbijana odločba tožeči stranki vročena 5. 6. 2009), vložitev pri drugem organu pa je mogoče pripisati očitni pomoti tožnika, zastopanega po zakonitem zastopniku - stečajnem upravitelju (v skladu z enotno in uveljavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS - sklepi opr. št. II Ips 253/2003 z dne 19. 6. 2003, II Ips 445/2003 z dne 30. 9. 2004, III Ips 41/2003 z dne 22. 2. 2005, II DoR 228/2009 z dne 23. 12. 2009).

Sodišče dalje ugotavlja, da je tožnik tožbi priložil sklep o začetku stečajnega postopka Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. St 371/2009 z dne 3. 6. 2009. Enako, da je bil nad tožnikom dne 3. 6. 2009 začet stečajni postopek, izhaja iz (javno dostopne) spletne strani AJPES za objave v postopkih zaradi insolventnosti (122. člen ZFPPIPP, Uradni list RS, št. 126/07). Po 3. odstavku 242. člena ZFPPIPP mora sodišče sklep o začetku stečajnega postopka objaviti v istem dnevu, v katerem ga je izdalo. Po 3. odstavku 243. člena ZFPPIPP mora sodišče oklic o začetku stečajnega postopka objaviti hkrati z objavo sklepa o začetku stečajnega postopka. Po 1. odstavku 244. člena ZFPPIPP pravne posledice začetka stečajnega postopka nastanejo z začetkom dneva, ko je bil objavljen oklic o začetku stečajnega postopka. Po 1. odstavku 245. člena ZFPPIPP z začetkom stečajnega postopka prenehajo pooblastila zastopnikov stečajnega dolžnika, po 2. odstavku tega člena pa z začetkom stečajnega postopka pridobi pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika stečajni upravitelj.

Glede na navedeno so z dne 3. 6. 2009, to je z dne, ko je bila izdana izpodbijana odločba, že nastopile pravne posledice začetka stečajnega postopka ter so prenehala pooblastila tožnikovih zastopnikov in je pooblastila za zastopanje tožnika pridobil stečajni upravitelj. Po 4. točki 1. odstavka 153. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 do 65/08) se postopek prekine, če so za stranko upravnega postopka nastopile pravne posledice stečajnega postopka, ter prekinitev traja, dokler ne vstopi v postopek kot zastopnik stranke stečajni upravitelj (3. točka 2. odstavka tega člena). Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe pa izhaja, da organ tako ni postopal, pač pa je, namesto da bi dne 3. 6. 2009 (ex lege) postopek prekinil, izdal izpodbijano odločbo, ne da bi pred tem tožniku dal možnost, da se po zakonitem zastopniku izjavi v zadevi (ali da zahtevo za vpis spremembe v register umakne – v tožbi namreč navaja, saj pred izdajo odločbe ni imel možnosti izjaviti se v zadevi, da zahtevi za vpis spremembe nasprotuje).

Z opisanim postopanjem je organ zagrešil absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, kar je po 3. točki 1. odstavka 64. člena ZUS-1 razlog za odpravo izpodbijanega upravnega akta (3. odstavek 27. člena ZUS-1). Sodišče še dodaja, da se ob tem ne opredeljuje do tožnikovih navedb o ničnosti, neveljavnosti oziroma izpodbojnosti pogodbe, ki jo je tožnik (po tedanjem zakonitem zastopniku) priložil zahtevi za vpis spremembe v register, saj po 3. odstavku 108. člena ZIL-1 podlaga za vpis spremembe, kadar zahtevo vloži tisti, ki je v register vpisan kot imetnik pravice, ni pravno relevantna okoliščina ter na odločitev za vpis zahtevane spremembe v register ne more vplivati njena veljavnost oziroma njen obstoj.

Stroškovnemu zahtevku tožnika pa je sodišče ugodilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v obsegu njegovega zahtevka. O vrnitvi sodne takse, kadar so po Zakonu o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 98/07) za to izpolnjeni pogoji, sodišče ne odloča, ampak odredi vrnitev takse po uradni dolžnosti (1. odstavek 37. člena).