Jedro

Ker je z zakonom o obligacijskih razmerjih določen čas, v katerem delavec lahko zahteva izpolnitev denarnih obveznosti, nastalih v zvezi z delovnim razmerjem, šteti za zastaralni rok, sodišče izteka tega roka ne upošteva po uradni dolžnosti, pač pa samo takrat, če se stranka nanj sklicuje.

Izrek

1) Reviziji se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

2) Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) na ugotovitev obstoja rednega delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki od 15.4.1994 dalje (pravilno do 19.8.1995 - list. št. 18) z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik uveljavljal sodno varstvo svoje pravice po izteku rokov iz 80. in 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR). Zavrnilo pa je njegov zahtevek na plačilo zneska 4.478.073,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 15.4.1994 dalje, saj je ugotovilo, da zanj ne obstojata dejanska in pravna podlaga. Tožeči stranki je naložilo plačilo stroškov postopka tožencu.

Na pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrglo in sklenilo, da stranki trpita vsaka svoje stroške prvostopnega postopka, tožnik pa trpi sam pritožbene stroške. Sodišče druge stopnje je ob ugotovitvi, da niso podane procesne predpostavke glede pravnega temelja (obstoja delovnega razmerja) presodilo, da iste procesne ovire obstajajo tudi za tožnikovo akcesorno denarno terjatev.

Proti pravnomočnemu sklepu sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V obrazložitvi revizije navaja, da so razlogi v obeh sodnih odločbah nejasni in sami med seboj v nasprotju, nasprotujejo pa tudi vsebini listin in zapisnikov o zaslišanju strank in prič. Ob ugotovitvi pritožbenega sodišča, da je tožnikovo vlogo z dne 14.9.1995 šteti za zahtevo in da je tožnik vložil tožbo že dne 11.4.1996 (in ne šele - kot je zmotno ugotovilo prvostopno sodišče - 11.9.1996), je bila zahteva za sodno varstvo vložena pravočasno. Da je med strankama obstajalo delovno razmerje, izhaja iz dejstva, da je tožena stranka prevzela tožnikovo delovno knjižico in zdravstveno izkaznico, da je tožečo stranko pooblastila za prodajo in prezentacijo tržnih artiklov, ji izročila pečat podjetja št. 2 ter ji priložnostno izplačevala akontacijo. Ker terjatve iz dejansko opravljenega dela za toženo stranko niso podvržene nobenemu predhodnemu postopku znotraj podjetja, niti niso zastarale, je sklep pritožbenega sodišča o zavrženju tožbe materialnopravno zmoten. Zato predlaga, da se reviziji ugodi tako, da se obe sodni odločbi nižjih sodišč spremenita in se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne pritožbenemu sodišču v novo odločanje.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju: ZPP, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - še uporabiti) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijani sklep po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Ugotovilo pa je zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je vzdržalo v veljavi odločitev prvostopnega sodišča, da je bila tožba na ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 15.4.1994 dalje vložena po preteku šestih mesecev od prejema odgovora tožene stranke z dne 25.9.1995. Ker tožeča stranka ni zahtevala sodnega varstva v roku iz 1. odstavka 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 do 42/90 - ZTPDR), jo zadenejo pravne posledice zamude prekluzivnega roka. To po stališču pritožbenega sodišča pomeni, da ni dopustna tožba na ugotovitev obstoja delovnega razmerja kot tudi ne tožba na plačilo denarne terjatve, izvirajoče iz delovnega razmerja. Ker ni podana procesna predpostavka za meritorno odločanje o akcesornem zahtevku tožnika na plačilo dolgovanega zneska 4.478.073,00 SIT s pripadki, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 369. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremenilo (in ne razveljavilo) tako, da je tožbo zavrglo.

Pri svoji odločitvi je sodišče druge stopnje prezrlo določbo 370. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89 - ZOR), po kateri se pravila o zastaranju (oziroma zastaralnih rokih) ne uporabljajo v primerih, ko je v zakonu določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti določeno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena. Za denarne terjatve delavca, ki izvirajo iz delovnega razmerja, niti zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja niti zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR) ni določil obveznega predhodnega postopka pri delodajalcu kot procesne predpostavke za sodno varstvo, niti ni predpisal roka za uveljavitev njihovega pravnega varstva. Po določbi 371. člena ZOR terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok. Ne glede na različnost dolžine zastaralnih rokov, glede na pomembnost terjatve, ki jih ureja ZOR v IV. poglavju (4. oddelek od 360. do 393. člena) z iztekom zastaralnega roka - za razliko od prekluzivnega roka - ugasne varstvo pravice, ne pa sama pravica. Ker se vprašanje zastaranja terjatev tiče tožbene podlage, je to vprašanje materialnopravne in ne procesne narave.

Odločitev sodišča druge stopnje, ki je zavrglo tožbo tožnika, s katero je uveljavljal od toženca plačilo (domnevno) dolžnega zneska, zato ni imela podlage v 365. členu ZPP. V 2. odstavku 365. člena ZPP je dano pooblastilo sodišču druge stopnje, da preizkusi sodbo prve stopnje (oziroma njen del - 1. odstavek) v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje bi lahko zavrglo tožbo kot prepozno le tedaj, če bi imelo pooblastilo za preizkus pravočasnosti njene vložitve po uradni dolžnosti. To je le v primeru poteka materialnega prekluzivnega roka. Ker je z zakonom o obligacijskih razmerjih določeni čas, v katerem delavec lahko zahteva izpolnitev denarnih obveznosti, nastalih v zvezi z delovnim razmerjem, šteti za zastaralni rok, sodišče izteka tega roka ne upošteva po uradni dolžnosti, pač pa samo takrat, če se stranka nanj sklicuje.

V obravnavanem primeru zato sodišče druge stopnje, ko je odločalo o pritožbi tožnika zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje, ki je njegov tožbeni zahtevek na plačilo uveljavljene denarne terjatve meritorno obravnavalo, ne bi smelo na podlagi določbe iz 2. odstavka 369. člena v zvezi s 1. odstavkom 282. člena ZPP in 1. odstavkom 83. člena ZTPDR tožbo zavreči po uradni dolžnosti. To bi lahko storilo samo v primeru, če bi tožena stranka zastaranje izrecno ugovarjala. Ker tožena stranka niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti pred drugostopnim sodiščem materialnopravnega ugovora v tej smeri ni postavila, sodišče druge stopnje ni imelo v predpisih materialnega prava in procesnega prava pooblastila za uporabo določbe iz 2. odstavka 369. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 365. člena in 1. odstavka 382. člena ZPP za spremembo prvostopne sodbe.

Iz enakih razlogov sodišče druge stopnje ni bilo pooblaščeno za opustitev preizkusa sklepa o zavrženju tožbe na ugotovitev obstoja delovnega razmerja v okviru pritožbenih razlogov. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da tožeča stranka ni vložila tožbe v roku iz 1. odstavka 83. člena ZTPDR tožbo zavrglo. Pri svoji odločitvi ni upoštevalo ugotovitve iz zadnjega odstavka na strani 3 obrazložitve sklepa, da odgovor tožene stranke ni vseboval pravnega pouka o pravici do sodnega varstva. Po 2. odstavku 102a člena ZDR odločba brez pravnega pouka ali z napačnim poukom ne more biti v škodo delavca (izjema od načela "ignorantia iuris nocet"). To pomeni isto dejansko in pravno situacijo kot jo ureja 105. člen ZDR, ki daje delavcu pravico do sodnega varstva tudi po preteku petnajstdnevnega roka iz 1. odstavka 83. člena ZTPDR. S tem pa je rok iz omenjenega določila zveznega zakona izgubil naravo prekluzivnosti in ga je moč upoštevati le kot zastaralnega, torej na ugovor strank.

Revizija je torej utemeljeno uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava, zato ji je revizijsko sodišče ugodilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje, da v ponovnem sojenju preizkusi sodno odločbo prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi.

Določbe ZPP, ZTPDR in ZOR je revizijsko sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.