Jedro

169. člen DZ določa, da mora sodišče pri odločitvi o ukrepu za varstvo koristi otroka trajnega značaja upoštevati mnenje CSD. A to mnenje mora vsebovati vse značilnosti in bistvene sestavine, ki omogočajo preverjanje postopkov in razlogov, na podlagi katerih temeljijo strokovne ugotovitve, zaključki in predlogi. Priporočljivo je, da se delavci CSD pred izdelavo mnenja še enkrat pogovorijo s starši in otrokom, v mnenju pa se nato CSD opredeli tudi do otrokovega mnenja, zlasti ali je otrokovo mnenje podprto z njegovo koristjo.

Izrek

I.Pritožbama se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II.O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odvzelo mladoletno A. A. staršema (nasprotna udeleženca) in ju namestilo v Strokovni center ... (točka I), določilo je dolžnost plačevanja preživnine mami v višini 50,00 EUR ter očetu v višini 120,00 EUR (točka II in III), odločilo, da izrečen ukrep traja tri leta (točka IV), staršema se glede razpolaganja s preživnino in izvršbo v primeru neplačevanja preživnine omejilo starševsko skrb in v tem delu hčerko postavilo pod skrbništvo (točka V), za skrbnika imenovalo Center za socialno delo ... (v nadaljevanju CSD), določilo naloge skrbnika (točka VII), odločilo, da ta ukrep traja tri leta (točka VIII), odločilo, da potekajo stiki med staršema in deklico ob upoštevanju pravil Strokovnega centra ... (točka IX), odločilo, da je predlagatelj dolžan 1x letno posredovati poročilo o izvajanju načrta pomoči družini nasprotnih udeležencev (točka X) ter odločilo, da udeleženci trpijo vsak svoje stroške postopka (točka XI).

2.Zoper sklep vlagata pritožbo oba udeleženca.

3.Prva nasprotna udeleženka (v nadaljevanju mama) vlaga pritožbo zoper sklep iz vseh zakonskih razlogov 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in poudarja, da sklep posega v njene ustavne pravice, da ni razlogov za izrek ukrepa trajnega značaja odvzema otroka, da je sodišče izdalo sklep na podlagi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je zmotno materialnopravno ocenilo in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. V obrazložitvi v nadaljevanju podaja in argumentira materialnopravne določbe, ki opredeljujejo ukrep odvzema otroka. Poudarja razliko med zahtevo izpolnjenosti pogojev za izdajo začasne odredbe ter izpodbijano vsebinsko odločitvijo in izpostavlja stopnjo prepričanja, s katero je potrebno ugotoviti razloge za tak ukrep. Povzema dokumente, na podlagi katerih je sodišče utemeljilo svojo odločitev. Kot bistveno graja, da bi moralo sodišče najprej izreči milejšo obliko ukrepa. Graja zaključek, da naj bi bila mami nudena pomoč glede krepitve materinske vloge in osebnih kompetenc enakovredna ukrepu nadzora starševske skrbi, ki nikoli ni bil formalno izrečen. Očita, da je dejansko stanje nepopolno raziskano, ker bi šele pridobljeno mnenje izvedenca klinične psihologije dalo dovolj podlage za sprejem končne odločitve. Poudarja, da poseg v pravico do starševstva ni utemeljen, da imajo starši pred vsemi drugimi pravico in obveznost varovati pravice in koristi svojega otroka. Graja, da je sodišče svojo odločitev vezalo na izpovedbo priče B. B., to je vzgojiteljice v Zavodu ..., čeprav njene izpovedbe ni ustrezno dokazno ocenilo. Sodišče se ni v zadostni meri ukvarjalo z morebitno možno milejšo obliko, s katero bi deklici lahko zagotovilo čustveno in vedenjsko stabilno okolje. Odvzem otroka je dopusten le, če je podana tako huda ogroženost otroka, da je njegove koristi mogoče zavarovati le z odvzemom otroka. Izpostavlja, da načelo najmilejšega ukrepa nalaga sodišču, da se izreče ukrep, s katerim se otrok staršem ne odvzame, če je s tem ukrepom mogoče dovolj zavarovati koristi otroka. Izpostavlja, da je sodišče svoje zaključke oprlo na stanje ob vložitvi predloga, sedanje situacije pa ni dovolj upoštevalo, niti je ni preverilo. Upoštevalo je dogajanje v letu 2023 in 2024. Izpostavlja dokaze, ki jih je priložila pritožbi. Navaja, da kot mati zagotovi hčerki vse potrebno, od hrane do oblačil, počitnic in mirno okolje. Hčerka jo veliko sprašuje, zakaj je odvzeta od mame, zakaj so jo tako hudo kaznovali, da mora bivati še naprej v zavodu, čeprav se je vsega naučila v enem šolskem letu in se držala vseh pravil obiskovanja šole in bioritma. Ne drži, da se kot mama za hčerko ne zanima, saj se je večkrat zanimala za bivanje hčerke v Zavodu ..., vendar so ji tam povedali, da takšno sodelovanje ni v korist deklice, da bo šola sama sodelovala z zavodom brez mame. V šolo pa je bodisi hodila se pozanimati osebno in redno preko telefona. Ne strinja se z zaključkom, da bi bila hčerka ogrožena zato, ker sta z mamo neredno hodili k pedopsihiatru. Hčerko je redno vozila na preglede, če pa je kakšen termin izostal, pa to ni negativno vplivalo na zdravljenje in to ne more biti razlog za odvzem hčerke. Hčerka redno jemlje predpisana zdravila. Sklicuje se na izvid zadnje kontrole dne 16. 7. 2025. Izpostavlja, da si želi, da bi bila deklica v postopku ..slišana, zato bi bilo potrebno z njo opraviti razgovor, saj je stara 11 let in se že zaveda pomena tega postopka. Tekom postopka so se ponovno okrepile družinske vezi in pri vzgoji pomaga tudi očetova mati C. C., deklica pa ima pogostejše stike z očetom. S skupnimi močmi je družina na novo uredila A. A. sobo. A. A. se z babico počuti dobro, večkrat gre k njej in pri babici občasno tudi prespi. Mama je predlagala babičino zaslišanje, a sodišče tega dokaza ni izvedlo. Sodišče tudi ni zaslišalo pedopsihiatra Č. Č. in ni pridobilo potrebnega poročila pri slednjem, zato je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Izpostavlja, da sodišče upošteva zgolj navedbe CSD, na drugi strani pa v ničemer ne upošteva navedb staršev, da okolje v ... ni takšno, da bi bilo v korist mladoletne deklice. Graja tudi čas, za katerega je ukrep izrečen, saj bi sodišče moralo upoštevati, da je bila A. A. staršema odvzeta že s sklepom o začasni odredbi z dne 8. 8. 2024.

4.Drugi nasprotni udeleženec (v nadaljevanju oče) vlaga pritožbo iz vseh zakonskih razlogov iz 338. člena ZPP. Navaja, da sodišče nima takšnega znanja, da bi lahko brez strokovnega mnenja poseglo po najhujšem ukrepu odvzemu otroka staršem. Moralo bi izvesti dokaz z izvedencem klinične psihologije zaradi celovite presoje starševskih kapacitet. S tem je kršilo načelo kontradiktornosti in pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS, 6. člen EKČP). Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sklep vsebuje zgolj povzete navedbe CSD, brez kritične presoje sodišča. Sodišče ni pojasnilo, zakaj milejši ukrepi ne bi bili zadostni, niti obrazložilo, zakaj se je odločilo za najhujši ukrep odvzem otroka. S tem je kršilo pravico do obrazložene odločbe (22. člen Ustave RS in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče bi moralo najprej preizkusiti milejše ukrepe, kot so okrepljeno svetovanje, pomoč družini in nadzor CSD. Ker tega ni storilo, je izreklo nesorazmeren ukrep v nasprotju z načelom najmilejšega posega v družinsko življenje (53. člen Ustave RS, 8. člen EKČP). Nadalje očita, da je odločitev o stikih nedoločena, nima ne časa ne kraja, niti načina izvajanja stikov. S tem je odločitev neizvršljiva in ne zagotavlja pravice otroka do stikov z obema staršema (kršitev 53. člena Ustave RS in ustaljene prakse ESČP). Graja čas trajanja ukrepa. Ukrepi morajo trajati le toliko časa, kolikor je nujno potrebno. Sodišče je določilo predolgo obdobje brez mehanizma rednega preverjanja, kar pomeni kršitev načela nujnosti in sorazmernosti ter prekomeren poseg v pravico do družinskega življenja. Starša sta pripravljena sodelovati z osnovno šolo in CSD pri reševanju težav z obiskovanjem pouka, zato bi sodišče moralo izbrati milejše ukrepe, kot na primer nadzor starševske skrbi, svetovalno pomoč, kar pa sodišče ni dovolj kritično presojalo. Najstrožji ukrep odvzem otroka posega v otrokovo pravico do družinskega življenja. Lahko se uporabi le, če vsi blažji ukrepi odpovedo, kar pa sodišče ni ugotavljalo. Svojo odločitev je sprejelo brez izvedenskega mnenja, čeprav je to v tovrstnih postopkih običajna praksa in nujno za presojo dejanske ogroženosti otroka.

5.Drugi nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo v celoti podpira pritožbo prve nasprotne udeleženke ter se zavzema za ugoditev obema pritožbama.

6.Pritožbi sta utemeljeni.

7.Iz podatkov spisa izhaja, da je bila enajstletna A. A. začasno odvzeta staršema s sklepom z dne 8. 8. 2024, zoper katerega sta starša vložila ugovor in nato pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje njuna ugovora zavrnilo. Odločitev o začasnem odvzemu deklice je postala pravnomočna s sklepom sodišča druge stopnje z dne 21. 1. 2025. Iz razlogov izdaje začasne odredbe izhaja, da je bila s stopnjo verjetnosti izkazana ogroženost deklice zaradi njenih čustvenih in vedenjskih težav, nerednega obiskovanja osnovne šole, nerednega obiskovanja pedopsihiatričnih obravnav, odsotnosti očeta in vzgojne nemoči mame. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sklepa, s katerim je zavrnilo pritožbi staršev, poudarilo, da bo sodišče prve stopnje v nadaljnjem rednem postopku na podlagi natančne, argumentirane in razumne dokazne ocene odločilo o predlogu za izdajo ukrepa trajnega značaja odvzema mladoletne A. A. staršema, pri čemer bo na podlagi izvedenih dokazov presojalo okoliščine ali je dekličino ogroženost mogoče odpraviti z milejšim ukrepom trajnega značaja. Sodišče druge stopnje je posebej poudarilo, da mora v končni odločitvi sprejeta skupna dokazna ocena omogočiti prepričljivo presojo ali konkretno ugotovljene okoliščine utemeljujejo ukrep z odvzemom mladoletne A. A. staršema.

8.Sodišče prve stopnje je svojo dokazno presojo obrazložilo v točki 30, in sicer je navedlo, "da na podlagi navedb predlagatelja, poročil Prvega materinskega doma, Osnovne šole .., Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov ..., poročil OŠ ... in OŠ ..., L., izpovedb priče B. B. in obeh staršev ter ocene ogroženosti zaključuje, da je mladoletna A. A. zaradi čustvenih in vedenjskih težav, nerednega obiskovanja osnovne šole in pedopsihiatričnih obravnav, odsotnosti očeta ter vzgojne nemoči mame, ogrožena. "

9.Sodišče druge stopnje je opravilo uradni pritožbeni preizkus (določba 350. člena ZPP v zvezi z določbo 42. člena Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP-1) ter preizkus pritožbenih navedb in pri tem ugotovilo, da je potrebno pritrditi pritožbama, da je sodišče za svojo odločitev zgolj povzelo navedbe iz poročil oziroma zapisnikov, ki jih je pridobilo od različnih institucij, pri čemer je izostala njihova posamezna ocena in še posebej skupna dokazna ocena, ki bi temeljila na razumnih in preverljivih razlogih, ki bi prepričljivo utemeljevali izrek najstrožjega ukrepa, to je odvzema otroka staršem. Razlogi v izpodbijanem sklepu ne dosegajo standarda jasne, izčrpne in prepričljive obrazložitve (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 42. člena ZNP-1). Kršitev zakonskih metodoloških napotil iz 8. člena ZPP je v obravnavani zadevi prerasla v navedeno absolutno bistveno postopkovno kršitev, zlasti upoštevaje, da gre za ukrep, ki najstrožje poseže v ustavno in konvencijsko varovano pravico do družinskega življenja.

10.Ustava Republike Slovenije v prvem odstavku 54. člena varuje starševstvo. Skladno s to določbo imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Pravico do družinskega življenja varuje tudi 8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Ukrep ločitve otroka od staršev je dopusten le, če je v skladu z zakonom, če zasleduje legitimni cilj in če ga je mogoče šteti za nujnega v demokratični družbi. ESČP je vzpostavilo posebna merila presoje ukrepov za varstvo otrokove koristi. Na splošno največja otrokova korist narekuje, da je treba ohranjati otrokove vezi z družino, razen v primerih, ko se je družina izkazala za posebej neprimerno, saj pretrganje teh vezi pomeni, da je otrok odrezan od svojih korenin. Izhajajoč iz citirane materialnopravne ureditve mora sodišče zato, da opraviči sorazmernost posega v pravico do družinskega življenja z odvzemom otroka staršem, skrbno oceniti ali je izrek takega ukrepa res nujen za varstvo koristi otroka. To oceno mora opraviti tako z vidika vpliva tega ukrepa na otroka in starša kot tudi z vidika upoštevnosti morebitnih drugih milejših ukrepov.

11.Obe pritožbi očitata kršitev pravice do izjave, ker sodišče ni angažiralo izvedenca klinične psihologije in ni zaslišalo predlaganih prič (babice C. C. in pedopsihiatra) ter navajata, da je zaradi tega tudi nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje odgovarja, da sodišče sicer ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih udeleženci predlagajo, mora pa za zavrnitev podati ustavno dopustne razloge, česar pa sodišče v izpodbijanem sklepu (točka 6 obrazložitve), ni storilo. Ali bo potrebno angažirati tudi izvedenca, pa bo sodišče prve stopnje lahko presojalo šele v nadaljnjem postopku. Pritrditi je tudi pritožbenim navedbam, da so v obrazložitvi zgolj povzeta pridobljena poročila in izpovedbe, da je v celoti izostala ocena izpovedb priče B. B. ter izpovedb staršev, ter da sodišče ni odgovorilo na njune navedbe, da je mati v času od izdaje začasne odredbe do odločitve izboljšala svoje starševske kapacitete kot tudi bivanjske razmere za hčerko, da se je pričel vključevati tudi oče ter babica (očetova mama), da mama sodeluje tako s CSD-jem kot tudi z zdravstvenimi institucijami in s šolo, ki jo je hčerka obiskovala, da z deklico doma nima več težav, ter da je mama pripravljena sprejeti vse milejše ukrepe in se podrediti zahtevam CSD, kot so okrepljeno svetovanje, pomoč družini in ostali ukrepi, ki bi v okviru nadzora CSD bili potrebni.

12.CSD je kot predlagatelj v obravnavanem postopku vztrajal pri izreku ukrepa odvzema deklice staršem, predlogu je priložil Oceno ogroženosti z dne 30. 7. 2024 ter Načrt pomoči. Sodišče druge stopnje ob tem ugotavlja, da je potrebno ločiti dvojno vlogo CSD-ja v obravnavanem postopku, vlogo predlagatelja in vlogo strokovnega pomočnika sodišča. Iz podatkov spisa izhaja, da je CSD družino v preteklosti že obravnaval in ji nudil določeno pomoč. Sodišče je vlogo CSD kot strokovnega pomočnika prezrlo. Potem, ko je pridobilo poročila tako od šol kot zdravstvenih institucij, bi moralo pridobiti še mnenje CSD-ja kot strokovnega organa, ki bi vse te konkretno ugotovljene okoliščine strokovno ocenil, torej podal svoje mnenje, torej ocenil zbrana dejstva, s stališča stroke oziroma pravil znanosti. 169. člen DZ določa, da mora sodišče pri odločitvi o ukrepu za varstvo koristi otroka trajnega značaja upoštevati mnenje CSD. A to mnenje mora vsebovati vse značilnosti in bistvene sestavine, ki omogočajo preverjanje postopkov in razlogov, na podlagi katerih temeljijo strokovne ugotovitve, zaključki in predlogi

Priporočljivo je, da se delavci CSD pred izdelavo mnenja še enkrat pogovorijo s starši in otrokom, v mnenju pa se nato CSD opredeli tudi do otrokovega mnenja, zlasti ali je otrokovo mnenje podprto z njegovo koristjo.

13.Ker gre pri odvzemu otroka za poseg države v starševsko skrb, ki gre po Ustavi primarno staršem, mora sodišče prepričljivo ugotoviti, kateri vidik otrokove koristi je ogrožen, kako intenzivna je ogroženost in kaj je razlog zanjo. Nadalje je potrebno ugotoviti, kakšna podpora je bila že nudena družini in kako se je družina nanjo odzvala ter katere so možnosti za okrepitev staršev in otroka, da bo družina lahko spet zaživela skupaj, katere so ovire za dosego tega cilja. Sodišče ni vezano na predlog, niti ni omejeno z dokazno pobudo udeležencev (drugi odstavek 6. člena Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP-1). Dolžno je izvesti dokaze, ki so potrebni, da se zanesljivo ugotovijo vse pomembne okoliščine. Poleg tega je dolžno tudi na ustrezen način poskrbeti, da bo otrok primerno svoji starosti in zrelosti seznanjen s postopkom in bo imel možnost podati svoje mnenje (prvi odstavek 158. člena DZ), na kar utemeljeno opozarja mama A. A.

14.Iz podatkov spisa namreč izhaja, da se tako mama kot oče zavedata, da A. A. potrebuje razvojne vzpodbude, jasna pravila, da mora redno obiskovati osnovno šolo ter pedopsihiatrične obravnave. Mama je na naroku 11. 4. 2025 navajala, "da je pripravljena sprejeti potrebne milejše ukrepe in se podrediti zahtevam CSD, ter da bi se strinjala, v kolikor se pokaže za potrebno, da je deklica čez teden vključena v vzgojno skupino." V vlogi z dne 25. 4. 2025 je navedla, da je ob pomoči širše družine, očeta, ki se je pričel vključevati v varstvo in vzgojo hčerke in očetove mame ter CSD-ja, sposobna skrbeti, da bo deklica obiskovala šolo ter izpolnjevala vse šolske obveznosti, ter da bo ustrezno preživljala prosti čas. Iz Poročila Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov z dne 12. 5. 2025, izhaja, da je v času bivanja deklice v strokovnem centru mama uspela spremeniti nekatere stvari v svojem življenju - ureja si službo, poučila se je o vzgojnih pristopih, ter da je A. A. bolj umirjena in ne zavrača odhoda v šolo. Sodišče se do teh trditev in dokazov ni opredelilo.

15.Sicer ni sporno, da pridobljena poročila institucij izkazujejo, da je pri deklici opazna razlika od namestitve v Vzgojni zavod ..., tako na čustvenem področju, učenju in vedenju. To bi lahko pomenilo, da je za A. A. psihosocialni razvoj v nekem smislu bolje kot doma pri mami. Vendar zgolj ta okoliščina ne more biti odločilna. Ključno za izrek ukrepa odvzema otroka staršem je prepričljivo ugotovljeno dejstvo, da je otrok pri starših ogrožen, sicer staršem ne sme biti odvzet.

16.Glede na obrazloženo je potrebno pritrditi pritožbama, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ter da tudi dokazov, ki jih je že izvedlo, ni ustrezno ocenilo. V ponovljenem postopku bo sodišče izvedlo ostale potrebne dokaze ter po pridobitvi in oceni strokovnega mnenja CSD, navedlo ustavno dopustne razloge v primeru, da bo zavrnilo predlagan dokaz po angažiranju izvedenca klinične psihologije. Ob tem sodišče druge stopnje navaja, da ni mogoče pritrditi pritožbi, da je v postopku odvzema otroka angažiranje izvedenca klinične psihologije vselej potrebno. Kot je sodišče druge stopnje že navedlo, se mnenje CSD približuje izvedenskemu mnenju, zato je angažiranje izvedenca utemeljeno le, kolikor so izkazane posebne okoliščine. Odločitev o tem dokaznem predlogu pa bo sprejelo sodišče prve stopnje, potem, ko bo pridobilo mnenje CSD.

17.Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je ostal neraziskan celoten sklop pomembnih konkretnih okoliščin, zato izvajanje celotnega dokaznega postopka in ponavljanje le-tega pred pritožbenim sodiščem ne bi bilo ekonomično. Poleg tega bi se s tem, ko bi se večina pravno relevantnih dejstev prvič ugotavljala šele v pritožbenem postopku, udeležencem odvzela tudi pravica do dvostopenjskega sojenja in učinkovita pravica do pritožbe (25. člen URS). Glede na nujnost zadeve bo sodišče prve stopnje nemudoma nadaljevalo z obravnavanjem.

18.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi prvo in drugo udeležencev ugodilo in sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v novo obravnavo sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

-------------------------------

1 Glej sodbo velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Strand Lobben in drugi proti Norveški z dne 10. 9. 2019, 202. točka obrazložitve. 2 Sodba ESČP v zadevah Haase proti Nemčiji z dne 8. 4. 2004, 90. točka obrazložitve. Iz citiranih evropskih judikatov izhaja, da je pred odvzemom otroka staršem potrebno presoditi, da ni mogoče otrokove ogroženosti odvrniti z drugimi milejšimi ukrepi. 3 Opis situacije, pregled razvojnih in psiholoških potreb otroka, psihološko diagnostiko otroka, podatke o dosedanji obravnavi družine in predlog primernega ukrepa z načinom njegovega spremljanja na CSD. 4 Komentar Družinskega zakonika, U.L. RS., Ljubljana 2019, str. 556, komentar k členu 169.