Jedro

Tožeča stranka je oseba javnega prava, ki je v okviru izvrševanja javne funkcije izdala upravno odločbo, po kateri je pravni prednik tožene stranke dolžan vrniti neutemeljeno izplačano državno pomoč. Tožena stranka je fizična oseba, ki v razmerju do tožeče stranke nastopa kot podrejena stranka. Jasno je, da spor o obstoju terjatve tožeče stranke do tožene stranke kot pravnega naslednika zavezanca ne predstavlja spora iz civilnopravnega razmerja, zato ni podana sodna pristojnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni pristojno v tej pravdni zadevi ter tožbo zavrglo.

2. Zoper takšno odločitev se iz razloga zmotna uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka, ki sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevi vrne v novo odločanje ter toženi stranki naložil plačilo pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. V pritožbi se sicer strinja, da se narava sporne terjatve zaradi dedovanja ne spremeni, zaradi česar gre še zmeraj za terjatev, ki izhaja iz upravne odločbe, vendar je med strankama sporno, ali je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove tudi glede terjatev, ki izhajajo iz upravne odločbe. Tožeča stranka ima namreč terjatev, ki je nastala do pravnega prednika tožene stranke. Ker je bil sklep o dedovanju po pravnem predniku tožene stranke kot zapustniku že izdan, tožeča stranka ne more več prijaviti terjatve v zapuščinski postopek. V upravnem postopku je bilo sicer res dokončno odločeno o obstoju in višini terjatve, vendar med tožečo stranko in pravnim prednikom tožene stranke. Zato je nastal spor, ali je tožena stranka dolžna povrniti vtoževano terjatev. Tožeča stranka ne želi, da bi bilo sodišče instančni organ agencije, ki je v tej zadevi odločala na prvi stopnji, ampak zgolj, da toženi stranki naloži plačilo terjatev, saj le-ta odgovarja za dolgove zapustnika do višine vrednosti podedovanega premoženja v skladu z določili Zakona o dedovanju. V nadaljevanju pojasnjuje razloge za nedovoljenost izvršbe zoper pravne naslednike po Zakonu o davčnem postopku, ko gre za nedavčne denarne terjatve. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno, ali sodi odločanje o zahtevku v pristojnost sodišča. Tožeča stranka je namreč zatrjevala, da je bil univerzalni pravni prednik tožene stranke na podlagi odločbe upravnega organa, tj. Agencija RS za kmetijske trge, zavezan k vrniti neutemeljeno izplačane odškodnine oziroma pomoči, ki jo je kot kmet prejel v obliki predujma za škodo zaradi suše na podlagi Zakona o odpravi posledic naravnih nesreč (ZOPNN). Potem, ko je takšna upravna odločba že postala pravnomočna, vendar pred iztekom triletnega izpolnitvenega roka, ki je po mnenju tožeče stranke veljal za navedeno obveznost, je univerzalni pravni prednik tožene stranke umrl. Posledično pa tožeča stranka ob zapadlosti terjatve ni več imela izvršljivega naslova, ki bi ji omogočal poplačilo v izvršilnem postopku zoper njegovega pravnega naslednika. Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZdavP-2) (1) namreč v tretjem poglavju, ki se edino uporablja za izvršbo nedavčnih denarnih obveznosti, ne vsebuje določbe, kakršna sicer velja za izvršbo davčnih denarnih terjatev, to je da se za zavezanca za plačilo šteje tudi pravni naslednik (12. člen ZDavP-2). Iz pojasnjenih razlogov je tožeča stranka vložila civilno tožbo, na podlagi katere bo pravdno sodišče ugotovilo, da je tožena stranka vstopila v pravni položaj svojega pravnega prednika tako, da je med drugim podedovala tudi obveznost do tožeče stranke, posledično pa bo ugodilo dajatvenemu zahtevku s sodbo, ki bo omogočala izterjavo v izvršilnem postopku zoper toženo stranko.

6. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo z obrazložitvijo, da za odločanje o njej ni pristojno, saj v obravnavanem primeru ne obstoji spor strank o civilnopravnem razmerju. Takšnemu stališču se pridružuje tudi sodišče druge stopnje, saj je tožeča stranka oseba javnega prava, ki je odločbo zoper pravnega prednika tožene stranke izdala v okviru izvrševanja upravne funkcije. Tožena stranka pa je fizična oseba zasebnega prava, ki nastopa v razmerju do tožeče stranke kot podrejena stranka. Že iz navedenega je razvidno, da morebitni spor med tožečo in toženo stranko glede nasledstva ali obstoja terjatve države do pravnega prednika tožene stranke ne predstavlja spora prirejenih oseb, kar je značilno za civilnopravne spore, temveč predstavljajo tožbene trditve tožeče stranke utemeljevanje upravnopravnega razmerja s toženo stranko, za katerega pa nima pravnega naslova, temveč zgolj odločbo, ki izkazuje obstoj denarne terjatve upravnopravnega značaja do pravnega prednika tožene stranke. Ker se sama narava sporne terjatve zaradi smrti (prvotnega) zavezanca za izpolnitev, tj. pravnega prednika tožene stranke, ne spremeni, pa je nadalje očitno, da mora tožeča stranka z upravno odločbo toženi stranki najprej sploh naložiti izpolnitev opisane obveznosti iz naslova vrnitve predujma (in s tem ugotoviti obstoj upravnopravnega razmerja s toženo stranko), če naj v primeru spora o tem odloča sodišče, seveda po pravilih upravnega spora.

7. Sodišče druge stopnje namreč ne pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da bo tožeča stranka lahko sprožila izvršbo zoper toženo stranko na podlagi upravne odločbe, ki se glasi na njenega preminulega pravnega prednika. Tožeča stranka pravilno opozarja, da se za upravno izvršbo nedavčnih terjatev uporablja zgolj tretje poglavje ZDavP-2, zaradi česar v konkretnem primeru ni mogoče uporabljati 2. odstavka 12. člena ZDavP-2, ki določa, da se za zavezanca za davek šteje tudi pravni naslednik oziroma plačnik davka ali skrbnik davčnega zavezanca oziroma plačnika davka oziroma njegovega premoženja. V ZDavP-2 je sicer predpisano, da se za vprašanja, ki jih ta zakon ne ureja, uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) (2), vendar ta v 50. členu ureja nadaljevanje postopka s pravnimi nasledniki zgolj v primeru, ko je smrt fizične osebe nastopila med postopkom, ne pa tudi v primerih, ko je do takšne smrti prišlo že po koncu upravnega postopku, tj. že po nastopu pravnomočnosti upravne odločbe.

8. Vendar tožeča stranka na podlagi pojasnjenega zmotno sklepa, da je edina pot za pridobitev izvršljivega pravnega naslova civilna tožba. Ravno iz ureditve nadaljevanja upravnega postopka s pravnimi nasledniki v primeru smrti stranke (fizične osebe) med postopkom, namreč izhaja, da sodi odločanje o (ne)prenosljivosti pravice, pravne koristi ali obveznosti, ki se uveljavlja v upravnem postopku, v pristojnost odločanja upravnega organa. Organ namreč s sklepom ustavi postopek, če le-tega ni mogoče nadaljevati, ker je predmet upravnega odločanja osebna in na pravne naslednike neprenosljiva pravica ali pravna korist med postopkom umrle stranke, ker stranka nima pravnih naslednikov ali iz drugih razlogov (četrti odstavek 50. člena ZUP). Če stranka (fizična oseba) umre ali preneha (pravna oseba) in pravica ali obveznost oziroma pravna korist, ki se uveljavlja v postopku, lahko preide na pravne naslednike, pa organ s sklepom prekine postopek dokler vanj ne vstopi pravni naslednik ali skrbnik zapuščine (153. člen ZUP).

9. Kot že pojasnjeno bo morala zato tožeča stranka v upravnem postopku najprej izdati toženi stranki upravno odločbo. Tožena stranka pa bo v primeru nestrinjanja lahko zahtevala sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi v upravnem sporu. V primeru, da bo takšna upravna odločba tožeče stranke obstala, bo le-ta svojo terjatev do tožene stranke lahko izterjala v postopku izvršbe.

10. Ker torej razlogom pritožbe glede obstoja sodne pristojnosti za obravnavano zadevo ni mogoče pritrditi, je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (354. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP (3) – v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP).

11. Glede na neuspeh tožeče stranke v pritožbenem postopku, mora le-ta sama kriti svoje stroške s pritožbo (1. odstavek 366. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 117/2006 in nasl..

(2) Ur. l. RS, št. 80/1999 in nasl..

(3) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..