Jedro

Opis obsojenčevega dejanja v izreku sodbe, da je obsojenec sklenil predpogodbo za prodajo stanovanja, v kateri je lažno zagotavljal, da je lastnik stanovanja in da je stanovanje prosto bremen, čeprav kupnine zanj takrat še ni odplačal, s čimer je oškodovanca zapeljal, da mu je plačal kupnino, čeprav obsojenec ni imel namena, da nanj prenese lastništvo stanovanja, vsebuje vse znake kaznivega dejanja goljufije.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega N.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni N.V. je dolžan plačati 1000 EUR povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu N.V. zaradi kaznivega dejanja goljufije po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ izrečena kazen 1 leto zapora, dolžan pa je plačati tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbi je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Trdi, da opis v izreku sodbe sodišča prve stopnje nima znakov kaznivega dejanja goljufije, ker ne navaja, katere neresnične dejanske okoliščine naj bi obsojenec oškodovancu zatrjeval ob sklenitvi predpogodbe o prodaji stanovanja ter v kakšni zmoti je zato bil oziroma ostal oškodovanec. V predpogodbi se je obsojenec zavezal le, da bo prodano stanovanje izročil oškodovancu v posest in uporabo najkasneje do 1.5.1996, čeprav je v predpogodbi pomotoma napisan datum 20.2.1995. V opisu dejanja se ne zatrjuje, da obsojenec ni nameraval skleniti glavne pogodbe; sodišče je sicer zaključilo, da takega namena ni imel, vendar je ta ugotovitev zmotna. Prepoved odtujitve stanovanja je bila razveljavljena že 10.7.1995 z aneksom k pogodbi med obsojencem in Občino M., s katero je bila dogovorjena ta prepoved. Dogovor o kupnini v tuji valuti je ničen. Zahteva ni dala določenega predloga o odločitvi.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi odgovarja, da opis v izreku sodbe sodišča prve stopnje uresničuje vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije, tudi obsojenčevo neresnično zatrjevanje dejstev in njegov goljufivi namen. V obrazložitvi sodb se tak namen dodatno obrazlaga z dejstvom, da je obsojenec po sklenitvi predpogodbe o prodaji stanovanja na to stanovanje vzel hipotekarne kredite, vse doslej pa glavne pogodbe ni sklenil. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva zagovornika obsojenega N.V. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti. Po določbah prvega odstavka 424. člena ZKP Vrhovno sodišče preizkuša zakonitost sodbe samo v okviru tistih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje v svoji zahtevi, kar pomeni, da morajo biti kršitve zakona tako določno opredeljene, da jih je mogoče preizkusiti.

Zahteva ni določna o tem, katere kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve postopka uveljavlja. S trditvijo, da „v izreku sodbe niso zajeti vsi zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije“ smiselno uveljavlja kršitev določb 217. člena KZ na način po 1. točki 372. člena ZKP, torej da obsojenčevo dejanje, kot je opisano v izreku sodbe, nima znakov kaznivega dejanja.

V opisu dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje se trdi, da je obsojenec s S.V. sklenil predpogodbo za prodajo stanovanja v M., v kateri je lažno zagotavljal, da je lastnik tega stanovanja in da je stanovanje prosto bremen, čeprav kupnine zanj obsojenec takrat še ni odplačal, s čimer je V. zapeljal, da mu je plačal kupnino 44.000 DEM, čeprav obsojenec ni imel namena, da na V. prenese lastništvo do stanovanja. Tak opis obsojenčevega dejanja vsebuje vse znake kaznivega dejanja goljufije, to je lažnivo prikazovanje oškodovancu, da je lastnik stanovanja in da mu ga bo prodal in na oškodovanca prenesel lastninsko pravico, da je stanovanje prosto bremen, s čimer je oškodovanca zapeljal v zmoto o teh okoliščinah, zaradi česar mu je izročil 44.000 DEM kupnine za stanovanje. V obrazložitvi sodbe je obsojenčevo goljufivo ravnanje še podrobneje opisano: v zadnjem odstavku na 5. strani, na 6. strani in v prvem odstavku na 7. strani sodbe se ugotavlja, da je obsojenec dne 12.3.1993 na podlagi pogodbe od Občine M. kupil navedeno stanovanje z obročnim odplačevanjem kupnine in s prepovedjo odtujitve stanovanja do popolnega plačila kupnine. Na podlagi te pogodbe je bil kot lastnik stanovanja vknjižen v zemljiško knjigo, vknjižena pa je bila tudi prepoved odtujitve stanovanja. Obsojenec je z oškodovancem dne 9.2.1995 sklenil predpogodbo za prodajo tega stanovanja pod pretvezo, da prodajne pogodbe še ne more skleniti, ker bi sicer moral plačati davek na promet z nepremičninami, da pa jo bo z oškodovancem sklenil po preteku treh let od dne, ko je sam kupil to stanovanje. Obsojenec prodajne pogodbe ni hotel skleniti vse doslej z izgovorom, da Občini M. še ni plačal celotne kupnine. Da obsojenec ni imel namena prenesti lastninske pravice do stanovanja na oškodovanca kot je obljubljal ob sklenitvi predpogodbe, je sodišče utemeljilo tudi s tem, da je obsojenec kljub temu, da Občini M. ni plačal celotne kupnine, dosegel, da mu je izdala dovolilo za izbris prepovedi odtujitve stanovanja, isti dan pa je s hipoteko nanj vzel 20.000 DEM posojila, kasneje pa še 15.000 DEM s prepovedjo odsvojitve stanovanja. Ne iz kupnine, ki jo je dobil od oškodovanca in ne iz kreditov, ki jih je zavaroval s tem stanovanjem, pa obsojenec Občini M. ni plačal ostanka neplačane kupnine vse doslej. Sodišče je tako tudi v obrazložitvi podalo razloge o vseh odločilnih dejstvih in navedlo dokaze za svoje ugotovitve, zlasti tudi glede obsojenčevega goljufivega namena ob sklenitvi predpogodbe, da z oškodovancem ne bo sklenil kupne pogodbe, na podlagi katere bi se ta lahko vknjižil kot lastnik stanovanja. Zahteva zato neutemeljeno trdi, da sodba goljufivega namena ni obrazložila in da tudi ni nikakršnih dokazov zanj.

Drugo vprašanje je, ali so vsa zatrjevana odločilna dejstva in okoliščine dokazane. Očitno je, da ni dokazana trditev, da obsojenec ni bil lastnik stanovanja, ki ga je prodajal (čeprav je obsojenec najprej v preiskavi na l. št. 20 trdil, da ni bil lastnik stanovanja), saj iz prodajne pogodbe med obsojencem in Občino Maribor z dne 12.3.1993 (priloga A5) izhaja, da je obsojenec kupil to stanovanje, iz zemljiškoknjižnega izpiska (A2) pa tudi, da je bil v zemljiški knjigi vknjižen kot njegov lastnik. Čeprav ta trditev v opisu dejanja ni dokazana, pa ni odločilnega pomena za obstoj kaznivega dejanja, ker je dokazana druga neresnična trditev, namreč, da je stanovanje prosto bremen, čeprav je bilo obremenjeno s prepovedjo odtujitve, in z neresnično obljubo, da bo kot lastnik stanovanje prodal oškodovancu (po določbi prvega odstavka točke IV. predpogodbe najkasneje do 1.5.1996, čeprav je pomotoma napisana letnica 1995).

Navedbe v zahtevi, da se s predpogodbo stranki sporazumeta o bodoči sklenitvi pogodbe, ne pa o elementih bodoče pogodbe in da gre le za civilno razmerje, če do sklenitve glavne pogodbe ne pride, ne pa za kaznivo dejanje, niso pravilne: predpogodba mora vsebovati bistvene sestavine glavne pogodbe, da sploh lahko zavezuje k sklenitvi pogodbe. V obravnavanem primeru je predpogodba vsebovala vse bistvene elemente glavne pogodbe (predmet pogodbe, ceno, datum in pogoje izročitve), stranki sta jo poimenovali kot predpogodba zgolj zato, da bi se obsojenec kot prodajalec izognil plačilu prometnega davka, ki bi ga moral plačati, ker je stanovanje prodal pred potekom treh let od nakupa. Predpogodba je bila v dejanskem pogledu tudi izvršena: obsojenec je oškodovancu izročil stanovanje v posest takoj, ko mu je ta izročil celotno kupnino. Glavna pogodba je bila oškodovancu potrebna le za pravne učinke, to je za prenos lastninske pravice in vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo. Obsojenčeve neresnične trditve v predpogodbi, da je stanovanje prosto bremen, da bo glavno pogodbo z oškodovancem sklenil najkasneje 1.5.1996 (ko je že potekla tri letna doba od obsojenčevega nakupa stanovanje) in da bo v njej dovolil vknjižbo lastninske pravice oškodovanca, ker je ta že plačal celotno kupnino, so oškodovanca spravile v zmoto, da bo najkasneje 1.5.1996 obsojenec sklenil z njim prodajno pogodbo za to stanovanje, na podlagi katere se bo lahko vknjižil kot lastnik, zaradi česar mu je izročil celotno kupnino. Takšno ravnanje obsojenca, zmota oškodovanca in plačilo kupnine uresničujejo vse znake kaznivega dejanja goljufije in zato ne gre zgolj za kršitev obsojenčeve obveze iz predpogodbe, da bo sklenil z oškodovancem glavno pogodbo.

Zahteva ima prav, da mora goljufivi namen obstajati v času, ko storilec deluje oziroma bi moral delovati in ko sprejema premoženjsko korist, prav to pa mu izpodbijani sodbi očitata ob sklenitvi predpogodbe. Z naknadnimi obsojenčevimi dejanji, to je s pridobitvijo izbrisnega dovoljenja prepovedi odtujitve, najemom posojila z zavarovanjem s stanovanjem, neplačilo kupnine Občini M., izmikanjem sklenitve glavne pogodbe, se obstoj goljufivega namena v času sklenitve predpogodbe dokazuje.

Ker zahteva zagovornika obsojenega N.V. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP je obsojenec dolžan plačati povprečnino v zvezi s postopkom z neuspešno zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri določitvi višine povprečnine je Vrhovno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo obsojenčeve premoženjske razmere (je samostojni podjetnik in pridobitno sposoben) ter zapletenost zahteve za varstvo zakonitosti, ki je uveljavljala kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve kazenskega postopka.