Jedro

V konkretnem primeru ni bilo potrebno postaviti drugega izvedenca, kljub temu da je izvedenec pri zaslišanju delno spremenil svoje pisno podano izvedensko mnenje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 2.900.000,00 SIT z obrestmi in sicer od 19.2.2004 do dneva sodbe sodišča prve stopnje, v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero in od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti in mu povrniti stroške postopka skupaj z DDV in z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodne odločbe dalje, do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da plača toženi stranki 4.165,54 EUR pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka po prejemu odločbe sodišča prve stopnje do plačila, v roku 15 dni.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri oceni dokazov izhajati iz izvedenskega mnenja. V obširni pritožbi nadalje citira navedbe pravdnih strank ter izpovedbe prič in pravdnih strank. Pričam očita dogovarjanje, pri čemer pa se je težko dogovoriti vse potankosti. Posledica tega je, da v določenih stvareh govorijo identično, do razkoraka pa pride, ko jim kaj uide. Pogosta posledica je tudi izguba spomina za stvari, glede katerih se niso točno dogovorile in glede stvari, na katero ne vedo točnega dogovora. Vse priče toženca (sorodstvo in prijatelji) so skoraj identično povedale in potrdile zgodbo toženca, priče tožnika (prijatelja, prijateljici) pa so izgubile spomin za čas fizičnega obračuna oziroma videle, kdo je koga udaril, kar je nenavadno. Da gre za krivo pričanje, je mogoče sklepati iz materialnih dokazov - poškodbe tožnika, avtomobila in na podlagi skic, kje je kdo stal. Iz dokaza A6 (izvida bolnice) je razvidno, da je tožnika udarila znana oseba v predel levega očesa. Sodišče ta dokaz prezre in ga ne upošteva pri dokazni oceni. Priče ne opisujejo, da bi tožnik udaril z glavo v kakšen oster del avtomobila. Opis je, da je tožnik s celim telesom padel na avto, pri tem zlomil anteno in padel na tla. Antena ni poškodovala tožnika, antena se ovije, na tožnikovem obrazu ni sledov poškodbe, ki bi jo pustila antena. Če bi tožnik res udaril proti K., ki naj bi se umaknil, bi sila delovala proti K.. Pri udarcu naprej in ob izgubi ravnotežja pa lahko padeš le naprej. Tudi če je toženec stal ob K. in bi tožnik ob zgrešenem udarcu padel na tožnika, bi ob tožencu zdrsnil oziroma padel na tla in ne na avtomobil. Na avtomobilu tudi ni bilo poškodbe zaradi udarca z ličnico. Če bi z glavo udaril ob bok vozila, do poškodbe ne bi prišlo, ker bi glava zdrsnila ob boku, pa tudi ne bi bilo nobene sile. Toženec tudi ni povedal, kateri del avtomobila bi bil takšen, ki bi tožniku povzročil poškodbo. Ob upoštevanju fizike, mesta kjer je tožnik stal, da je bila antena zlomljena na boku vozila, izvedeniškega mnenja, da poškodbe ličnice lahko pride le ob silovitem udarcu, je z gotovostjo mogoče zaključiti, da tožnik z glavo ni udaril v avtomobil in da do poškodbe ni utrpel pri padcu na avtomobil, temveč s s pestjo. Priča M. K. pa je dvakrat rekla, da je ob zlomu antene D. K. rekel: ""o moja antena". Kako bi kaj takšnega izpovedala, če D. ob dogodku ne bi bil navzoč. To kaže na njegovo krivo pričanje, da dogodka ni videl. Ob njegovem pričanju je potrebno izpostaviti še izpovedbo, da ko je prišel iz lokala, so govorili, da ga je en udaril. Zakaj, kdo in od kje bi to govorili. Antena je tudi locirana v višini riti in je nemogoče, da bi tožnik pri padcu udaril z glavo ob anteno. Izpovedi sester D. so v nasprotju z izpovedbami ostalih prič. Priče so ju videle na mestu in v času škodnega dogodka. Priča P. je dvakrat različno izpovedovala. Pričo L. je oceniti za verodostojno. Priča se je sesula in priznala svoje napake. Predlaga, naj pritožbeno sodišče še samo zasliši to pričo. Neutemeljeno je bil zavrnjen dokaz s postavitvijo drugega izvedenca, saj je izvedenec na obravnavi dopolnil mnenje z možnostjo, da bi se tožnik lahko tudi sam poškodoval kot navaja toženec.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik sicer navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge, vendar pa je iz vsebine pritožbe razvidno, da uveljavlja zgolj pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter relativno procesno kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 3. odstavkom 254. člena ZPP (nepostavitev novega izvedenca zaradi zatrjevane protislovnosti izvedenčevega mnenja). Zato je pritožbeno sodišče presojalo pravilnost izpodbijane sodbe v okviru teh dveh dejansko uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na določene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na zmotno uporabo materialnega prava (člen 353 ZPP).

Pritožbeno sodišče soglaša z izpodbijano dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki temelji na skladnih izpovedbah zaslišanih prič, razen priče R. L., katerega spremenjeno pričanje pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot neverodostojno iz, tudi po oceni pritožbenega sodišče predvsem sledečih utemeljenih razlogov: 1.) ker je priča brez prepričljivega razloga spremenil pričanje (njegova trditev, da je razlog prvega pričanja, da se boji toženca in da je zato prvič pričal v njegovo korist, bi kvečjemu lahko utemeljevala zaključek, da bi tudi drugič pričal enako in ne bi torej spreminjal izpovedovanja v škodo osebe, katere se boji), in 2.) ker je njegovo pričanje v ponovljenem postopku ne le v direktnem nasprotju z njegovim prvim pričanjem, s katerim je prepričljivo potrdil verzijo dogajanja, kot jo ves čas skladno zatrjuje toženec, temveč tudi v direktnem nasprotju z izpovedbami drugih prič, med njimi predvsem tudi s pričanjem tistih prič, ki jih je predlagal sam tožnik.

Ko pritožnik ocenjuje dokazno presojo prvostopnega sodišča v zvezi z izvedenskim mnenjem, spregleda, da je izvedenec, ko je bil dopolnilno zaslišan, po razmisleku vendarle dopustil možnost, da je bil tožnik lahko poškodovan tudi zaradi padca ob rob avtomobila. Zato po oceni pritožbenega sodišča izvedenčevo mnenje ni takšno, da bi kljub temu, da je naprej podal drugačen zaključek, terjalo postavitev drugega izvedenca na podlagi določbe 3. odstavka 254. člena ZPP in ni storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka kot tudi ne zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu za postavitev novega izvedenca. Takšna izvedenčeva ocena pa potrjuje tudi skladne izpovedbe zaslišanih prič V. K., M. K. in M. L., ki niso le ustno podali opisa dogajanja škodnega dogodka, temveč so potek škodnega dogodka tudi narisali, pri čemer niso bile vnaprej seznanjeni, da bodo morali potek dogajanja podati tudi na opisan ilustrativen način. Tudi takšen dokazni pristop prvostopnega sodišča prepričuje drugostopno sodišče, da ni dvoma, da so priče izpovedovale po resnici. Skladno so izpovedovale o najbolj bistvenih delih poteka dogodka, zaradi časovne oddaljenosti pa je povsem logično, da se niso povsem ujele pri vseh podrobnostih (glej izpovedbe prič, ki so dogodek videle: V. K., M. L., M. P. in M. K.). Pritožbeni očitek, da so se o vsebini pričanja v naprej dogovorili, pa tudi ni podprt s kakšnimi dokazi.

Sprejete dokazne ocene tudi ne morejo omajati zgolj pavšalna - nedokazana in hipotetična pritožbena zatrjevanja: da ni mogoče, da bi tožnik, ki je bil vinjen, ne mogel pasti na avtomobil, če bi res zamahnil proti K.; da v primeru padca na avtomobil antena zaradi svoje lociranosti ni mogla biti poškodovana in če bi bila res zvita bi se morala tudi poznati ustrezna sled poškodbe na tožnikovem obrazu; da na avtomobilu ni ostrih robov, ki bi šele lahko povzročile poškodbo tožniku (v tem delu so te trditve tudi v nasprotju z mnenjem izvedenca, ki je vendarle dopustil možnost, da se je tožnik poškodoval ob zadetju ob rob avtomobila). Prav tako izpodbijane dokazne ocene ne more omajati opozorilo pritožbe, da sodišče ni upoštevalo kot dokaza izvida bolnice (na A6), iz katerega je na podlagi očitno izjave samega poškodovanega tožnika, ki je odšel k zdravniku (pritožnik namreč niti ne pojasnjuje, kdo drug bi lahko takšno informacijo posredoval), razvidno, da ga je udarila znana oseba. Prav tako trdnosti izpodbijane dokazne ocene ne morejo načeti pritožbene trditve o pričanju zgolj posredne priče K. D., ki ob poškodbi tožnika ni bil navzoč in je povedal, da je, ko je prišel iz lokala, slišal, da je tožnika nekdo udaril, po prepričanju pritožbenega sodišča pa seveda lahko opazil, da je bila na njegovem avtomobilu antena zvita in zato njegove besede "O moja antena" ne načenjajo verodostojnosti njegovega izpovedovanja, kot poskuša prikazati pritožnik. Na pravilnost prvostopne dokazne presoje tudi ne vpliva v pritožbi nadalje zatrjevana okoliščina, da so priči T. I. in D. I. ostale priče videle v času škodnega dogodka, ko pa sta ti dve priči vendarle tudi sami izpovedovali, da sta bili navzoči v času škodnega dogodka v gostišču T. T., potem pa tudi pred lokalom, le da nista videli, kako je prišlo do nastanka tožnikove poškodbe, in nadalje, da naj bi priča M. P. podal dve različni izpovedbi, pri čemer pritožnik niti ne pojasni, glede katerih pomembnih okoliščin, naj bi se pričanji te priče razlikovali, iz same vsebine izpovedb pa tudi ni mogoče razbrati odločujočega nasprotja, ki bi kazalo na njegovo neverodostojno izpovedovanje, temveč zgolj kasnejše nespominjanje dejstev, o katerih je že izpovedoval pri prvem pričanju, zaradi časovne oddaljenosti dogodka.

Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, in tudi ni zagrešilo kakšne procesne kršitve, ne tiste vsebinsko očitane v pritožbi, kot tudi ne kakšnih tistih, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

Izrek o stroških postopka temelji na ugotovitvi, da je pritožnik s pritožbo propadel, odgovor toženca na pritožbo pa po oceni pritožbenega sodišča ni pripomogel pri odločanju o pritožbi in zato ti stroški niso potrebni (člen 155/1 ZPP).