Jedro

Eden od pogojev za pobot terjatev je tudi iztožljivost obeh terjatev (311. členu OZ v zvezi s 314. členom OZ). Zato mora biti sicer pravočasno uveljavljana terjatev toženke iztožljiva, kar pomeni, da ni zastarana. Enoletni rok iz prvega odstavka 635. člena OZ za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov je prekluzivni in ne zastaralni rok. Zastaranje terjatve, ki ima odškodninsko naravo, se presoja po določbah OZ o zastaranju odškodninskih terjatev (352. člen OZ). Odločitev, da ni pogojev za pobot, ker je terjatev toženke zastarala, je tako zaradi napačnega materialnopravnega pristopa preuranjena.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v točkah I in III izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 49765/2013 z dne 9. 4. 2013 ohranilo v veljavi tako, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) v roku 8 dni od prejema sodbe dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) 3.930,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2011 do plačila in stroške izvršilnega postopka v znesku 93,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2013 do plačila (točka I izreka). Pobotni ugovor toženke je kot neutemeljen zavrnilo (točka II izreka). Toženki je naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 654,25 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude 8-dnevnega paricijskega roka (točka III izreka).

2. Zoper takšno odločitev se zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka. Uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nejasnih razlogov sodbe in kršitev po 15. točki istega člena zaradi nasprotja med tem, kar se v zvezi z dogovorom glede računa za PID R. navaja v razlogih sodbe in med samimi navedbami strank, kot izhajajo iz vlog in zapisnika o glavni obravnavi z dne 14. 5. 2014. Protispisen je po njenem mnenju tudi zaključek sodišča, da ni navedla koliko naj bi dejansko bil vreden PID in kakšna je posledično razlika v ceni. Toženka je navedbe, da je obračunana cena PID enkrat višja od dejanske, podkrepila z dokaznim predlogom za postavitev izvedenca arhitekta, saj je dejanska vrednost PID strokovno vprašanje. Zaradi zavrnitve dokaznega predloga z izvedencem zato uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da napadena sodba nima jasnih razlogov o višini terjatve, predvsem manjkajo razlogi o domnevno dogovorjeni ceni PID. Protispisno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da toženka ni nasprotovala navedbam tožnika, da je račun izdal v skladu z dogovorom pravdnih strank. Tožnik dogovora sploh ni dokazal oziroma v zvezi z njim ni podal ustrezne trditvene podlage. Glede na to, da je toženka ves čas prerekala pavšalne navedbe tožnice, da je bil račun izstavljen v skladu z dogovorom, bi sodišče moralo v odsotnosti ugotovitve, da je podjemna pogodba vsebovala dogovor o ceni PID, upoštevaje določbo drugega odstavka 642. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), samo določiti plačilo tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu. Toženka kot materialnopravno zmotno izpodbija tudi odločitev o pobotnem ugovoru in navaja, da je podala ustrezne trditve in dokaze, vendar ji je sodišče prve stopnje onemogočilo dokazovanje obsega škode, ker ni pritegnilo predlaganega izvedenca gradbene stroke. Predlaga spremembo sodbe oziroma podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je bila sodba izdana v postopku v sporu majhne vrednosti. Takšna sodba se lahko izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 495. člena ZPP). Sodišče druge stopnje ob preizkusu zadeve v okviru razlogov, ki jih navaja pritožba in glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ugotavlja naslednje:

1. Pritožbeno uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Razlogi sodišča v točki 11 obrazložitve sodbe glede (ne)pravočasnosti grajanja napak so jasni in omogočajo preizkus sprejete odločitve.

2. Utemeljena pa je pritožbena graja, da v zvezi z višino vtoževane terjatve o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov, in med samimi temi listinami in zapisniki, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 12 obrazložitve sodbe, da toženka ni nasprotovala navedbam tožnice, da je vtoževani račun izdala v skladu z dogovorom med strankama (kar implicira trditev, da je bila tudi cena 3.930,00 EUR za PID R. med strankama dogovorjena). Toženka je tekom postopka ves čas ugovarjala višini terjatve kot enkrat previsoki, hkrati pa je v vlogi z dne 24. 12. 2013 izrecno navedla, da „tožeča stranka neutemeljeno navaja, da je račun za PID sestavljen na podlagi povprečja v stroki in po navodilih toženke.“ Ugotovitev sodišča prve stopnje o nenasprotovanju zatrjevanem dogovoru o ceni pa je tudi v nasprotju z izpovedbo zakonitega zastopnika toženke, kot izhaja iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 14. 5. 2014, da se toženka s tožnico za tako visoko ceno PID nikoli ni dogovarjala.

4. Prav tako sodišče prve stopnje v točki 12 obrazložitve sodbe v nasprotju s trditvami toženke ugotavlja, da toženka ni navedla, kakšna naj bi bila dejanska vrednost (in posledično razlika v ceni) projekta. Po oceni sodišča druge stopnje je toženka z navedbami, da je po tožnici zaračunana cena enkrat višja od dejanske, dovolj določno nasprotovala ceni projekta oziroma višini vtoževane terjatve. Svoje navedbe je podkrepila s sklicevanjem na ponudbo tožnice št. 036/2011 z dne 18. 7. 2011 (priloga B 20), iz katere za PID R. izhaja enkrat nižja cena, kot je zaračunana z vtoževanim računom. Hkrati se je toženka sklicevala na cene primerljivih projektov. Sodišče prve stopnje se zaradi ugotovljene kršitve do teh pravnorelevantnih navedb toženke in dokazov ni opredelilo.

5. Sodišče druge stopnje je glede na ugotovljene procesne kršitve, ki so absolutne narave, izpodbijano sodbo v točkah I in III izreka razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo v novem sojenju moralo ugotovljene procesne kršitve odpraviti in ponovno presoditi utemeljenost zahtevka za plačilo vtoževane terjatve ter pri tem predvsem upoštevati, da je trditveno in dokazno breme v zvezi z zatrjevanim dogovorom o ceni PID na strani tožnice.

6. Sodišče druge stopnje glede na izrecne pritožbene navedbe ob vsem dodaja, da določba 642. člena OZ pride v poštev le, kadar glede plačila med strankama ni bilo nikakršnega dogovora, ne pa če je ta obstajal, pa je sporna njegova vsebina.

7. Toženka izpodbija tudi odločitev o pobotnem ugovoru (točka II izreka sodbe). Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da je podala ustrezno trditveno in dokazno podlago, sodišče prve stopnje pa ni pritegnilo izvedenca gradbene stroke in ji s tem onemogočilo dokazovanje obsega škode (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je v zvezi z odločitvijo o pobotnem ugovoru obrazložilo, da toženka ni ponudila trditvene podlage za pravočasno uveljavljanje napak, prav tako pa ni izpolnjena predpostavka glede pravočasnega uveljavljanja zahtevka za povrnitev škode zaradi napak. Ob uporabi 311. člena v zvezi s 314. členom OZ je zaključilo, da po materialnem pravu ni pogojev za pobot terjatve toženke iz naslova škode, ker je le-ta zastarala in ni iztožljiva. Sklicevalo se je na potek enoletnega roka iz prvega odstavka 635. člena OZ za uveljavljanje jamčevalnega zahtevka naročnika zoper podjemnika.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede pravočasnosti uveljavljanja zahtevka za povrnitev škode zaradi napak zmotno uporabilo materialno pravo, saj je napačno presojalo utemeljenost ugovora zastaranja v pobot uveljavljane terjatve na navedeni pravni podlagi.

10. Skladno s 635. členom OZ naročnik, ki je podjemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po enem letu od tega obvestila ne more več sodno uveljavljati svoje pravice. Lahko pa v primeru pravočasnega obvestila tudi po poteku tega roka z ugovorom zoper podjemnikov zahtevek za plačilo uveljavlja svojo pravico do znižanja plačila in do povračila škode. V danem primeru toženka zaradi poteka enoletnega roka od nastanka škode (t.j. najkasneje takrat, ko je plačala stroške sanacije) svojega jamčevalnega zahtevka ne more uveljavljati s samostojnim zahtevkom zoper tožnika, lahko pa ga uveljavlja kot nesamostojni zahtevek, kot v konkretnem primeru pobotni ugovor za plačilo odškodnine za škodo zaradi napake.(1) Z uveljavljanjem jamčevalnega zahtevka tako v obravnavanem primeru toženka ni prepozna.

11. Eden od pogojev za pobot terjatev je tudi iztožljivost obeh terjatev (311. členu OZ v zvezi s 314. členom OZ). Zato mora biti sicer pravočasno uveljavljana terjatev toženke iztožljiva, kar pomeni, da ni zastarana.

12. Enoletni rok iz prvega odstavka 635. člena OZ za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov je prekluzivni in ne zastaralni rok. Po mnenju sodišča druge stopnje se zastaranje terjatve, ki ima odškodninsko naravo, presoja po določbah OZ o zastaranju odškodninskih terjatev (352. člen OZ). Odločitev, da ni pogojev za pobot, ker je terjatev toženke zastarala, je tako zaradi napačnega materialnopravnega pristopa preuranjena.

13. Vendar pa je odločitev o pobotnem ugovoru kljub ugotovljenem materialnopravno pravilna, in sicer iz razloga, ker toženka, kot pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, ni niti zatrjevala niti dokazala, da je napake pravočasno grajala (634. člen OZ), česar toženka v pritožbi niti ne izpodbija.

14. Ker je bilo potrebno pobotni ugovor zavrniti iz navedenega razloga, sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati obsega škode in višine v pobot uveljavljane terjatve, zato izvedba dokaza z izvedencem gradbene stroke ni bila potrebna in pritožbeno uveljavljana kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Odločitev tudi ni obremenjena z uradoma upoštevnimi kršitvami določb postopka, zato je sodišče druge stopnje pritožbo toženke v tem delu zavrnilo in v točki II izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

Op. št. (1) : Prim. N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 856.