Jedro

Ravnanje obsojenega, ko je bilo potrebno za njim razpisati tiralico, ne opravičuje dejstvo, da se je, ko je bil ponovno pozvan na prestajanje kazni, odzval ter ne negira ugotovitve sodišča prve stopnje, da obsojeni ni oseba, ki bi bila deležna alternativnega prestajanja kazni.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni A. A. je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer sodno takso v višini 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij in prvega odstavka 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) predlog obsojenega A. A. za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna zavrnilo.

2. Zoper tak sklep se je pritožil zagovornik obsojenega zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeni sklep spremeni tako, da obsojenemu omogoči prestajanje zapora ob koncu tedna.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik obsojenega uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, s čimer meri na kršitev kazenskega zakona, vendar v pritožbi ne konkretizira, katero kršitev iz člena 372 ZKP uveljavlja. Je pa iz njegove pritožbe razbrati, da očitno v okviru tega pritožbenega razloga graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje, ko navaja, da je sodišče napačno ugotovilo osebnostno urejenost obsojenca. Takšna kršitev pa ni mogoča. Kršitev kazenskega zakonika namreč predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakonik je uporabilo napačno oziroma ga sploh ni uporabilo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

5. Pritrditi pa tudi ni pritožbi, ko uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva, svojo odločitev pa je v napadenem sklepu tudi ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje obrazložitvi napadenega sklepa, iz katere izhajajo razlogi, zaradi katerih predlogu obsojenega A. A. za nadomestitev zaporne kazni z zaporom ob koncu tedna ni ugodilo. Nobenega dvoma ni namreč, da obsojeni izpolnjuje formalne pogoje za prestajanje zapora ob koncu tedna, vendar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da obsojeni ne izpolnjuje vsebinskih pogojev za takšno nadomestitev kazni zapora. Obsojeni tudi po oceni pritožbenega sodišča ni toliko osebnostno urejen, da bi mu bilo mogoče zaupati do te mere, da takšnega načina prestajanja kazni zapora ne bi zlorabil. Obsojeni se ni prostovoljno zglasil na prestajanje kazni v obravnavani kazenski zadevi in je zato bilo potrebno za njim razpisati tiralico, čeprav je živel ves čas na domačem naslovu v Sloveniji, kar ob dejstvu, da je v konkretni zadevi bila obsojencu izrečena kazenska sankcija glede na težo storjenih kaznivih dejanj, ko je za visoke zneske oškodoval večje število oškodovancev, ustrezna in pravična, saj je bila zadeva potrjena tudi v pritožbenem postopku, kaže na to, da na strani obsojenca ne obstajajo takšne okoliščine, ki bi utemeljevale spremembo načina izvrševanja zaporne kazni. Ravnanje obsojenega, ko je bilo potrebno za njim razpisati tiralico, ne opravičuje dejstvo, da se je, ko je bil ponovno pozvan na prestajanje kazni, odzval ter ne negira ugotovitve sodišča prve stopnje, da obsojeni ni oseba, ki bi bila deležna alternativnega prestajanja kazni. Zato pritožba, ki skuša prepričati nasprotno, ni utemeljena. Res je, da je obsojeni že pred obravnavano zadevo vložil enak predlog za vikend zapor, ki mu ni bilo ugodeno in da je sodišče prve stopnje ponovno vložitev enakega predloga, torej obravnavanega, ocenilo kot obsojenčevo nepripravljenost sprejeti odgovornost za storjeni kaznivi dejanji, kar pa nima takšne teže kot ji pripisuje pritožba in tudi ne nobenega vpliva na siceršnjo odločitev sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa, v katerem sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je ponovna vložitev enakega predloga obsojenčeva pravica.

6. Ker je pritožbeno sodišče že s svojim sklepom II Kp 31936/2014 z dne 1. 4. 2021 ustrezno odgovorilo na pritožbene navedbe, ki jih v obravnavani pritožbi ponovno izpostavlja zagovornik, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na prej naveden pravnomočen sklep v preostalem sklicuje. Tudi pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da z nadomestitvijo zaporne kazni z zaporom ob koncu tedna pri obsojencu ne bi bil dosežen namen kaznovanja, ampak bo samo v celoti prestana zaporna kazen pravično povračilo za storjeni kaznivi dejanji. Okoliščine, na katere opozarja pritožba in s katerimi skuša prepričati, da je obsojeni osebnostno urejen, njegove družinske razmere in skrb za enega nedoletnega otroka, niso takšne, da bi pripeljale do drugačne odločitve, kot jo je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje, saj bi na navedeno obsojeni moral misliti, preden se je podal na kriminalno pot. V nasprotnem primeru sicer sploh ne bi bilo mogoče obsojencu, ki mora skrbeti za družino, izreči zaporne kazni.

7. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba niti v preostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo odločitev sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika obsojenega odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

8. Izrek o plačilu sodne takse je posledica neuspešne pritožbe, ki temelji na določbi prvega odstavka 98. člena ZKP, njena višina pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksni tarifi.